Babico Luce oz. baka, kot jo kličem že več kot 30 let, poznam še iz otroških let, ko smo s starši dopustovali v njeni hiši v Brodarici pri Šibeniku. Vsi otroci smo jo takrat klicali baka in tudi moji otroci je ne kličejo drugače. Baka Luce šteje 86 let. Ni jih videti, še manj čutiti. O njeni energiji, volji do življenja, dela, lahko samo sanjam. Ni take sorte babica, ki bi jamrala o bolezni, čakala na smrt. Ne, za to preprosto nima časa. Čeprav si je pred leti zlomila kolk, je poskočna in druge bolezni ne pozna. Še ne dolgo nazaj je šla vsako jutro peš v več kot 6 kilometrov oddaljen vinograd ali polje delat. No, za mene, in verjamem, da tudi za koga drugega, je bila takrat še noč. In še preden smo vstali, je bila že nasmejana nazaj. Priznam, meni je to nepojmljivo. Vem, kako je delati v vinogradu in na polju. Vem, ker sem kot otrok tudi sama pomagala očetu. Vem, kako smo bili utrujeni. In da to počne ženska še pri sedemdesetih, osemdesetih, je zame preprosto nepredstavljiva zgodba. Tako kot mi je nepredstavljiva zgodba o njenem kruhu. "Naša" baka, čeprav si nismo v sorodu, bo vedno naša baka - babica. Ko vstanemo (pa ne spimo do poldneva, čeprav smo na dopustu) ona že opravi na polju, v vinogradu, vrtu in nas čaka, da popijemo jutranjo kavico ob zajtrku in poklepetamo. "E, moja Urška ..."začne vedno v črno oblečena baka pripovedovati, ko jo kaj povprašamo o življenju, delu. Baki Luce je pred 30 leti umrl mož. Pogreša ga. Zelo. Spoštovanje, ljubezen do njega se čuti v vsaki njeni besedi. Nisem ga poznala, sem ga pa spoznala skozi njene zgodbe. Pravi, da so najhujše zime, ker takrat ni dela na polju in so tako popoldnevi samotni. Ostaja sama s svojimi spomini. Baki Luce ni nobeno delo tuje, odveč ali prenaporno. Ko je na našem meniju na vrsti riba, nam vrečko z ribami sama vzame in ribe očisti. Ženska ve, kako se to počne! Zakuri ogenj in se sama ponudi za kuharico. "E, moj Slavko, daj ti to meni! Ja ču vam to spremiti!" In čeprav ji od vročine, ki jo oddaja peč, potne kapljice v curkih tečejo z lica, baka Luce tega ne pokaže. Vsak dan zakuri peč in nam z veseljem pomaga pripraviti "ribu na gradelji" ali kaj drugega. Danes je baka omesila testo za kruh. Zakaj? Ker imajo otroci radi domačega, ker je slišala, ko smo se pogovarjali, da otrok ne sme mleka in ker ne vemo, kaj je v kupljenem kruhu. Ker nam ga je želela dati. V črni kuhinji, kuhinji, v kateri je kuhala in se grela še s svojimi starši, je zakurila ogenj. Ko sem vstopila, me je zajel val dima in me skoraj vrgel nazaj skozi vrata. Oči so se mi zasolzile, nisem mogla dihati. Vseeno sem počepnila zraven nje. Spodaj se lažje diha in gleda. Vprašam jo kako zmore. Odgovori mi: "E, moja Urška, za vas mi nije teško!" (V času, ko je na Balkanu divjala vojna, smo pri nas doma (pri mojih starših) sprejeli njeno družino. Baka ni prišla. Ostala je doma in branila dom. In še vedno je hvaležna za to in nam to hvaležnost dnevno pokaže, ko mi dopustujemo pri njej. ) Mislim si:"Uau!" Potem ji bom pa delala družbo tudi jaz. Vprašam jo, kako dolgo bova pekli kruh? "Dvajset minut" mi odgovori. No, ona je pekla in vse sama naredila, jaz sem bolj "svetila" zraven. Vprašam jo za recept. "Ništa posebno!" Malo več kot kilogram moke, malo več kot pol litra vode, malo koruznega zdroba, sol, sladkor za kvasec "i maslinovo ulje". "E, moja Urška, za dobar kruh potrebno je upotrebiti ruke", me poduči, ko ji omenim, da tudi sama doma pečem kruh, ampak mi pri gnetenju pomaga "moj prijatelj Kenwood". Pri tem mi pove, kako je potrebno gnesti, pokaže kako raztegovati testo, ... Poslušam, učim sem. Testo, raztegnjeno na približno 3 cm debelo, skrbno položi na razbeljeno mesto, s katerega je predhodno odstranila oglje in ga pokrije s sačem. Z metlico, spleteno iz šibja, skrbno potisne oglje na sač in sledi čakanje. 20 minut se bo pekel. Moje oči so me nehale skeleti, nos se je navadil na dim, le koža se je začela upirati z znojenjem. Teklo je z mene, vendar sem vztrajala. Baka pripoveduje o svojih starših, o tej črni kuhinji, kako so v njej kuhali, se greli. Vsi. "Sad če je srušiti". Podrli jo bodo. Njeni otroci bodo na tem mestu postavili še en apartma. "A, Šta češ moja Urška. To ti je starost. Svijet ide naprijed i ti kad ostariš, nemaš više riječi." Zamislim se. Vmes pokukava kruhek. S posebno skrbnostjo odstrani oglje. Je že? Ne, še. Pokrijeva ga (no, ona ga, jaz še vedno samo svetim :)) in poslušam, se učim) in nadaljujeva. Jaz z vprašanji, ona s svojimi zgodbami. Po točno dvajsetih minutah je kruh pečen in današnja zgodba bake Luce končana. Na peči je ostalo oglje, v črni kuhinji vonj po sveže pečenem kruhu, življenju, za zgodbo pa spomini, ljubezen in spoštovanje. Na še toplem kruhku pa veselje in odtisi malih prstkov.
2 Comments
Irena K B
9/2/2016 22:00:28
kako lepo si tole napisala <3
Reply
Tomaž Šmit
30/10/2020 12:27:56
Solze sem dobil v očeh
Reply
Leave a Reply. |
that's me, UrškaZ veseljem delim ljubezen do kuhanja. YouTubeArhiv
April 2024
|