Kako ga izkoristite, kako se resnično sprostite, odklopite možgane? Rišete, berete, se sprehajate?

​Po dolgem času, sva se danes uspeli s prijateljico dobiti na kavi. Tisto daljšo kavo, polno čveka sva planirali, ker je bila končno fraj v službi po tem, ko je nadomeščala sodelavce na bolniški. Pa ne morem napisati, da sva jo spili v miru oz. se mirno razšli, ker so jo po pol ure najinega čveka že klicali iz šole - otrok se na počuti v redu, verjetno bo zbolel. "Lahko pridete po njega?" Itak! A nam kaj drugega preostane? Pa je spet šel prosti dan, čas.

Verjetno sva priklicali to "nesrečo" sami, ker sva žlobudrale o stresu, o tistem prostem času, ki ga nimamo več, kako je oboje povezano z zdravjem, zbolevanjem, pregorevanjem, bolniškimi, o tem, kako si vsi po malem želimo, da bi imel dan še kakšno uro ali dve več, o tem, kako želimo starši uspevati v službah, dati vse od sebe, delati nadure, se truditi, upati, da se bo potem morebiti kaj poznalo na plačilni listi ali nas bodo bolj cenili.
Pa na drugi strani o otrocih, koliko se učijo, kako želijo biti med najboljšimi, o tem, kako se resnično trudijo. 
Služba od "ve do ve", šola, učenje, treningi, ki postanejo obveza, odgovarjanje na maile, službena sporočila, ki prihajajo ob polnoči. Pomisliva, da malo nama pa je zdaj lažje, ker so deca že toliko stara, da se nam ne vrtijo non stop ob nogah, in ni več mama to, mama tisto, lačen, žejen.

A pa nam je res lažje, ker so otroci toliko večji, najstniki? Ko prideta iz šole se zapreta v sobo in če nimata treninga, ju dve uri ni čuti in videti. Je to po novem trenutek za moj prosti čas? Hm. Itak, da nisem navajena tega. Skoz se mi vrti po glavi: kaj počneta? A neumnosti  po spletu, o čem se dopisujeta s sošolci, prijatelji, a ju kdo žali, mogoče celo ona dva koga, kaj gledata po TV. Tisoč vprašanj, na katera vedno ne dobim direktnega odgovora. 
Na vprašanje: Kako je v šoli, kaj ste se učili, imate ocenjevanje, se imaš kaj za učiti, kaj ste počeli s prijatelji, so kakšni problemi, kaj za pogovoriti, dobim vsakokrat zelo kratke odgovore: v redu, ne nič, bom kasneje, brezveze. In vrata sobe se zaprejo takoj, ko se želim pogovoriti kaj več. Poskušam se ne iti detektiva, špijunirati za otrokoma, ampak odkrito povedano, vsakokrat mi ne uspeva.

No, včasih mi pa le uspe, da si rečem: "Vse je ok, sprosti se, izkoristi zdaj svoj prosti čas, vse BO ok. Bomo že! Otroka imata pravico tudi do svojega prostega časa, naj ga izkoristita, kakor želita, pa četudi so to televizija ali igrice.
​

Kako izkoristiti prosti čas, kako se resnično sprostiti je pa druga pesem. A se sploh znamo?

Moj mož pravi, da 10 minut dremanja na kavču pred prižganim TV-jem po tem, ko pride iz službe, dela čudeže. Da to zagovarjajo (se mi zdi) v nekaterih skandinavskih državah celo na delovnih mestih. Sicer požene pedale in gre kolesarit. 
​

Jaz? Meni dremanje na kavču ne pomaga. Celo zadevo poslabša, saj vstanem kot ožeta cunja. Včasih je bilo kuhanje, fotografiranje moj hobi, fejsbukanje moj prosti čas, zdaj je to postalo redna služba. Jap, včasih komu na FB rešujem torto ob polnoči, ker je zamenjal ml in dcl in to ugotoviva, šele po kakšnih 15 sporočilih. Moj hobi je postal moja služba, ki je (žal) razporejena čez cel dan. Ni 8 urnega delovnika. In ko mi resnično nekaj postane rutina, ko vidim, da postajam robot, takrat vem, da je čas za serijo. Verjetno se bo nekomu zdelo čudno, ampak resnično, takrat, ko rabim odklop, je to pri meni televizija. Ne me linčat! Ne dopust, ne sprehod, ne narava, ker vse to troje se po neki čudni strani prepleta z mojim poklicom in ne morem popolnoma odklopiti. Lahko bi rekli, da si vzamem dopust za televizijo. Ko imam vsega čez glavo ali ko zbolim in ne zmorem več, takrat si naštimam svojo naljubšo serijo, se pokrijem z odejo in "me ni"! Odklopim vse! Vžgem maratonski ogled serije. :)))
In ne ni me sram, da sem sposobna televizijo gledati par dni skupaj. Ker vem, da bom potem spet lahko šla novim zmagam nasproti.

Se mi zdi, da ni vedno rešitev v naravi, v poučnih oddajah, dolgih pogovorih. In ja, zato se velikokrat ugriznem v jezik, ustavim, ko želim otrokoma spet nekaj pametovati, se pogovarjati, razreševati probleme na moj način, ju vlečti ven. Kaj pa če onadva takrat potrebujeta ta svoj način sprostitve? Saj se meni tudi vedno ne da pogovarjati, raziskovati naravo. Trenirata veliko, zunaj sta veliko, učita se dobro, družita se fizično s prijatelji, obiskujeta stare starše... A sem zato, ker dovolim, da izkoristita svoj prosti čas, kot ga želita, pa četudi so to igrice, računalnik ali televizija, SMS-anje s prijatelji slab starš? 
​

In vprašanje: "greva pogledat kakšen film?" v dobi najstništva ne pomeni samo gledanje televizije, ampak: stiskanje na kavču, vlečenje odeje, drajsanje z nogami, objemanje do mravljincev v roki, komentiranje odlomkov, hihitanje, žgečkanje.  Pomeni najin skupni trenutek, najin čas, čas, ko opravive pogovore mimogrede, čas nežnosti, čas, ko utrjujeva zaupanje in trenutek: tukaj sem! Prosti čas, najin vsakokrat "novi svet", ki ga spoznavava.
​

V sodelovanju s Telekom Slovenije. 

5.12.2013 sem na spletu zakupila prostor in ga poimenovala 220 stopinj poševno. Nisem imela pojma, v kaj se spuščam. Želela sem le nekje zapisati naše najljubše recepte, ker se mi ni ljubilo pisati zvezka z recepti, kot je to počela moja mama.
​
​Malo kasneje, 10.12.2013, sem objavila prvi poševni recept...

Zakaj 220 stopinj poševno, kaj to pomeni, si lahko preberete v članku ob 3. obletnici bloga >> 3. poševno leto za blog 220 stopinj poševno

Tudi o terminologiji v fotografiji nimam nič kaj večjega znanja. Zaenkrat mi je še vedno dovolj oko. Fotka mi mora biti všeč, na njej se mora videti zgodba in to je to. Sreča, da pametni telefoni rastejo z mano in mi pomagajo. Vse fotografije na blogu so posnete namreč s telefonom. ​Prva 3 leta  sem uporabljala Iphone (od petke naprej), zadnji dve leti pa uporabljam Huawei. 

Tudi vsi video recepti so posneti s telefonom. Huawei je zakon! Če bi vam pokazala mojo mojstrovino, to, kakšno stojalo za snemanje sem si naredila, bi vas verjetno od smeha vrglo na rit. Glej, 3 evre me je stalo vse skupaj, zadeva pa funkcionira zaenkrat dovolj dobro za to, kar počnem. :))) 

Moj glavni snemalec je moj mož. Odvetnik sicer po poklicu, ki pa je z mojo življensko zgodbo dobil zraven še par drugih poklicov: lučkar, kamerman, kuhar, okuševalec, mirovnik, lektor. Njegov najpogostejši stavek: "Pa kako lahko sem vejico postaviš!?" Vsakokrat, ko snemava, se namreč skregava. Jaz pravim, da je na pol slep. "Ne piši tega", mi pravi. Ga vprašam: "In koliko pa potem vidiš na eno oko?" 20% :)) Ja, res je. In medtem, ko snemava, ga skoz sprašujem: "Je ostro? Snemaš?" Ker se je na primer že zgodilo, da sva posnela cel recept na "suho" ali kakšnega z mastnim prstnim odtisom na leči. Vmes tudi malo skočiva v kader, ali jaz s svojo glavo ali on s svojim telefonom, ker zdaj sva že napredna in snemava z dvema "kamerama". Ej, ampak gre nama! Naročil za video recepte imam vedno več! :))) Tudi montirati sem se naučila letos. Ma itak, če so zdaj že taki programi, da računalnik skoraj vse sam naredi. Ti samo režeš in lepiš. Posnameš 3 ure materijala, ki ga moraš potem spraviti v 1 minuto. :))

In zato se, ko me nekdo sprašuje ali govori o tem, koliko stanejo katere zadeve, samo nasmehnem. Jah, moja iznadljivost je velikokrat tista vrlina, ki me potegne iz sr...
​ 

No pa gremo k številkam, ki jih nikoli nisem marala. Da se razumemo, obožujem številke in vse kar je povezano z njimi: matematiko, statistiko, rada se igram s številkami, ker so logične in enostavne. Ne maram pa, ko številke oblikujejo človeka. Ko človek postane številka. Te številke me delajo nervozno. Zakaj? Ker nas silijo, da imamo vedno višje številke, da je vse hitreje, močneje, instantno, hladno. Še sreča, da delam s takimi imeni, podjetji, ki vidijo, da odnos do bralcev, komunikacija pomenita in govorita več kot neka številka. 

Normalno je, da vsi radi vidimo visoke številke, ker je tako zapisano v našem EGU. No, tu se moja EGO in ID vsakokrat spičita.

Ker pa je zdaj še eno leto naokrog, mislim da moj ID ne bo imel nič proti, če zapišem nekaj številk.
​

​Poševna statistika:

• > 7.100 prijateljev na Instagramu 220 stopinj poševno
• > 32.700 prijateljev na Facebooku 220 stopinj poševno
• > 1.197.898 Uniqe Visitors (različnih obiskovalcev) v zadnjem letu (+29% vs lansko leto) na blogu 220 stopinj poševno
• v povprečju 115.000 različnih obiskovalcev mesečno (v zadnjih par mesecih) na blogu
• > 3.496.607 Page vievs (ogledov strani) v zadnjem letu 
• približno 100.000 prihodov na stran 220 stopinj poševno samo z iskalnikom Google, facebook je šele na 2. mestu

​

Kaj smo počeli v 5. letu?

• poleg novih receptov, zapisanih ob fotografijah, sem začela snemati tudi video recepte
  • sledite jim lahko na našem YouTubu: 220 stopinj poševno
• pred mesecem dni je izšla najbolj poševna kuharska knjiga z enakim naslovom kot blog: 220 stopinj poševno, Preprosto, sveže in s kruhom pomazano, kjer najdete preverjene recepte za vso družino.
  • Naročite jo lahko tukaj >> naša kuharska knjiga 220 stopinj poševno ali jo kupite v knjigarnah Mladinske knjige. Ponosna sem, da je knjiga je že po dveh dneh prodaje dobila etiko: uspešnica in 3. dan prodaje pristala na 1. mestu najbolj prodajanih knjig. Hvala vam!
• spomladi je blog 220 stopinj poševno pristal na 2. mestu najbolj zdravih kulinaričnih blogov
• dva tedna nazaj pa sem dobila najvišje priznanje in sicer, blog 220 stopinj poševno so na Njam zgodbah razglasili za najboljši kulinarični blog v Sloveniji 2018.
• moja fotografija jedi, ki sem jo pripravila za revijo Preprosto, je na POMP 2018 dobila nagrado: Najboljša naslovnica
• slišite me lahko na Murskem valu v Nedeljski kuhinji, kjer kuhamo poševno
• Za vas bralce sem priskrbela različne popuste, ki jih najdete na desni strani vsakega recepta: >> poiščite kupončke s kodo za popust 
• sodelovala sem v različnih komisijah: 
  • Zlata ponev 2018, kjer smo izbirali naj gostilno v Prekmurju in na Štajerskem
  • Lojtrca domačih (Lidl)
• Predavala sem:
  • o zdravi prehrani
  • o uspehih bloganja, podjetništva
• Vodila številne kulinarične delavnice.
• O nas so pisali številni mediji >> Ko se novine razpišejo o tebi
• Pisanje bloga je v 2018 postalo moja polna služba

​

In podjetja s katerimi sodelujem, niso samo podjetja oz. naročniki, kot moji bralci niste samo številke, ampak sem vesela, da smo vse tri strani uspele vzpostaviti zaupanje in celo prijateljske vezi. In to zaupanje se mi zdi tisti ključni element, ki je potreben za uspeh vsakega posameznika. 

Hvala vam!

S ponosom sem v 2018 nosila vlogo ambasadorstva pri:

• Kenwood Slovenija
• Status Izvirni pripomočki
• Fala Slonček 

ter uspešno sodelovala z znamkami v katere verjamem: Lidl Slovenija, Huawei, Zlati grič, Bauli, Jeruzalem Ormož, Mastercard, Zott, Citroen, Kefirko, zadruga Zemlaj in morje in številnimi drugimi.

Prav posebna hvala vsem za zaupanje!


In tukaj so tudi nagrade, ki vam jih podjetja podarjajo v znak zaupanja:
​

​

​Kako bomo nagrade podelili? Spremljate nas na FB in IG strani. Nagrade bomo delili vsak teden v decembru. ;)
​

Ker fotografija pove več kot tisoč besed, naj bo: "Bilo je noro!" dovolj besed, spodaj pa še en kup fotk in dva mini videa. 

Intervjuji. Tukaj jih bom zbirala za vse tiste, ki bi morebiti želeli izvedeti še kaj več o meni. :))

Klikni na fotografijo, da se ti odpre celoten intervju.
​

Vsako leto, ko se bliža Mašin rojstni dan, devetič zapored, se spomnim na to našo zgodbo. Mašino zgodbo. In vsakič, prav vsakič se zahvalim, tistemu zgoraj, da se je končalo kot se je. 

Pisal se je oktober 2007. Maša, naša trnuljčica je dopolnila 2 meseca. Trnuljčica, ker je od rojstva spala po 15 ur skupaj, nikoli jokala. Rodila se je 2.8. 2007 v treh minutah, brez vseh zapletov - dobesedno padla je v svet. Ob rojstvu ni dobila niti zlatenice, polno se je dojila od prvega dne in v nasprotju z bratcem, vedno mi je dala čas, da sem se v miru najedla. :))) Popolnoma nezahteven novorojenček je bila.

Čas se je ustavil. Zmrznila sem. Maša je bila črna okrog oči in ust. Iz ust ji je sililo ogromno pene. Vem, da sem jo pograbila in jo gledala. Roke in noge so ji visele ob trupu in jaz sem jo lahko le gledala. Ne vem, kako dolgo. Vem le, da sem otrpnila, nisem vedela kaj naj storim. Najbrž je trajalo le nekaj sekund, ampak meni se je zdelo celo večnost. Vem, da sem jo hotela oživljati, ampak nisem vedela kako. Enostavno nisem bila sposobna razmišljati, se premakniti.

Končala sem zdravstveno šolo, delala kot reševalka, vsako leto potrjevala izpit iz reševanja in oživljanja, celo v službi sem oživljala ljudi, ampak tisti trenutek, ko sem držala Mašo v rokah, svojo malo deklico, nisem bila sposobna narediti ničesar. Nisem se spomnila niti, kje je telefon, koliko je številka reševalcev.

Poskušala sem jo prebuditi, ji obrisala pene, jo položila v naročje in jo oživljala. Slike iz utrjevanja licence reanimacije so se mi vračale kot pri slabi povezavi interneta: dva prsta, pritisni, pihni, nežno, pazi pljuča ...

Uspelo mi je. Maša je zadihala, lovila sapo, se premaknila, jaz sem se pa tresla od šoka. Pomagala sem mnogim, svoji deklici pa nisem mogla dati ustrezne pomoči. Stiskala sem Mašo v naročju, dokler ni ponovno zaspala. Še vedno v šoku sem jo položila v posteljico in bila sposobna samo sedeti in jo gledati.

Bila sem tako šokirana in prestrašena, da sploh nisem mogla razmišljati. Kot bi nekdo pritisnil na gumb "off". Ne morem opisati, nisem mogla verjeti, da je to sploh mogoče, da lahko tako odpovem zaradi strahu.

Na srečo je takoj za tem prišel mož domov in smo se odpravili v bolnišnico. Mašo so priklopili na aparate in snemali njene vitalne funkcije.

V bolnišnici so nama rekli, da bova ostali le čez noč, toda aparati so kar naprej piskali. Ostali sva nekaj dni. Spomnim se, da me je tretjo noč zbudil pisk. Na monitorju sem zagledala ravne črte in skoraj omedlela. Aparati so me spravljali na rob živčnega zloma. Kar naprej so piskali. Pediatri, sestre so kar naprej hiteli v najino sobo. Spala nisem skoraj nič. 

Po štirih dneh sva bili z Mašo premeščeni na nevrološki oddelek pediatrične klinike, kjer so naredili še dodatne preiskave. ​Vse, kar so lahko zdravniki rekli, je bilo, da je najbrž šlo za enkratni cerebralni paroksizem. Po domače povedano: glas, ki me je poklical je preprečil smrt v zibki moje deklice.

Ko smo končno odšli domov iz bolnišnice, smo kupili dihalno blazinico. Brez nje nismo šli nikamor. Z dihalno blazinico strah pred ponovitvijo tega sindroma ni minil, mi je pa dal mirnejšega spanca. Tako sem lahko po tednu dni prvič zatisnila oči. Kako sem bila izčrpana, ne bom pisala, ker se, če priznam, niti nočem spominjati. Lahko samo napišem, da sem si tisto noč rekla, da če tokrat ne bom spala, da bom od izmučenosti jaz umrla in moji deklici ne bom mogla pomagati. 

​Blazinica se je oglasila šele po dveh mesecih. Prvič, drugič, tretjič. Več dni zapored se je oglašala, celo noč. Odpravili smo se k zdravniku, ki je po pregledu zatrdil, da je deklica zdrava. Seveda je! No, na koncu sva spet pristali v bolnišnici zaradi stalnega piskanja - ne-dihanja moje Maše.

Preiskave so pokazale, da je Maša popolnoma zdrava, nasmejana, s polnimi rdečimi lički … in z eno napako. Maša je zaspala tako močno, da je pozabila dihati. Njeni možgani informacije o vdihu niso zaznali pravočasno. Tokrat so postavili diagnozo – centralna apnea.
​
Maša je dobila aminofilin praške, ki spodbujajo dihanje. Te je morala jemati vse do dopolnjenega sedmega meseca starosti. Praški so bili res učinkoviti, kar se je pokazalo predvsem takrat, kadar ni vsega popila ali ga je izpljunila. Takrat je blazinica zagotovo piskala. In kadar je blazinica zapiskala, sva jo z možem morala stresti, predramiti, da je Maša vdihnila.

Pogrešala sem cartanje v veliki postelji in skupno prebujanje. Maša ni smela spati  pri naju, tako kot je lahko njen starejši brat. Zaradi tega mi je bilo včasih težko, toda vedela sem, da je zanjo tako najbolje. Neverjetno je, kako se človek navadi na določeno staje, piskanje, drugačno življenje. 

Po nekaj mesecih sva z možem bila že tako strenirana, da ko je blazinica zapiskala, se nama pulz ni več dvignil na najvišjo možno stopnjo.. :))

​Danes ....

Čeprav nas je še nedolgo nazaj neznansko skrbelo, kakšne posledice bodo ostale na možganih, ker nismo vedeli, kako dolgo so bili možgani brez kisika, zdaj lahko zagotovo zatrdim, da so ti naši "srčki" zelooo vzdržljivi.

​Maša je danes odlična učenka, ki je pravkar z vsemi peticami zaključila tretji razred osnovne šole. 

Trenira orodno gimnastiko, akrobatiko in ples, kjer je prejšnji mesec stala na najvišjih stopničkah. 

Zmagovalka od rojstva! Navihana za štiri, prebrisana za pet in srčna za deset!

In junija 2017 osvojila še naslov državne prvakinje na veliki prožni ponjavi (trampolin). 
​