Recept za te čokoladne kukije sem našla na embalaži Palominih brisač "I Love Winter". Ni mi v navadi, da bi šla delat kakšen recept, ki je naveden na katerikoli embalaži. To sem storila parkrat, ko sem bila še na začetku mojih  "obiskov" v kuhinji in prav nikoli ni tisti recept z embalaže uspel. 

Pa sem si rekla, no pa dajmo, zdaj, ko imam malo več izkušenj v kuhinji, preverit nekaj receptov z embalaž. Verjetno ne rabim napisati s kakšnim dvomom sem se spravila pečt te piškote. Sestavine sem si vse vnaprej stehtala do slednjega grama natančno. Potem sem začela s postopkom. Uh... Že sem parkrat vmes sem hotela poenostaviti postopek, tako kot bi piškote jaz naredila, da bi bilo čim manj umazane posode, enostavneje, pa sem si rekla: "Ne! Tako kot piše na embalaži, bom naredila." 

In sem! In vam povem, da sem navdušena nad okusom teh piškotov. Sigurno najbolj rahli, krhki in okusni kukiji, kar sem jih kdaj jedla. Popolni!

Recept vam podarja Paloma. 

Medtem, ko si je moj oče z navdušenjem ogledoval mojo prvo kuharsko knjigo 220 stopinj poševno in v njej naletel na fotografijo in recept posolanke, se je spomnil in mi začel pripovedovati, kakšno posolanko mu je pripravljala njegova mama, moja babica iz Strehovec oz. mumca, kot smo ji deca rekli. 

Pripravljala mu je posolanko z nadevom iz pečene buče in po vrhu z veliko zapečene kisle smetane. Že ko mi je opisoval sladkobe pečene buče v nadevu, so se mi cedile sline. In njemu tudi. :)) In sem mu jo spekla za presenečenje.

Recept je pripravljen v zahvalo za celoletno sodelovanje znamkam Kenwood Slovenija, Status - izvirni pripomočki in kvas Fala Slonček. Hvala, da me podpirate v moji poševni kuhinji in mojim bralcem omogočate vse te čudovite recepte. 

Božična tortica malce drugače. V obliki smrečice, pripravljena iz Pandoro kolača z okusom Stracciatelle in kreme iz maskarpone sira, bele čokolade in kokosa. Vmes se znajde še banana. 

Ker je Pandoro kolač okusen in precej sočen, sploh ta s polnilom, biskvita ne potrebujemo posebej vlažiti, ampak ga samo razrežemo in nadevamo.

Pandoro kolač italijanskega podjetja Bauli je naravno vzhajan pekovski izdelek. Kakšna dva meseca nazaj sem obiskala njihovo proizvodnjo in se na lastne oči prepričala, da za kolača Panettone in Pandoro uporabljajo maslo in droži oz. levito madre, divji kvas kot vzhajalno sredstvo. Testo vzhajajo po počasnem postopku fermentacije, 48 ur. 

Tako lahko brez slabe vesti, sploh, če nimate časa za peko biskvita, uporabite kolač Pandoro ali morebiti Panettone pri večini tort. Tudi pri tortah brez peke, kjer ste do zdaj drobili piškotke in jih vezali z maslom. 

Recept vam podarja Bauli.

Nisem še jedla mehkejše in bolj sočne pečenke. Pa sem bila že marsikje in ogromno pečenk pripravila na x možnih načinov. Tole je ... če citiram mojega moža: "Brezveze! Nož kar zdrsne skozi meso. Sploh ne rabiš gristi!"

In res je natanko taka! Brezvezna! Ker je ni ostalo nič, da bi jo lahko za večerjo hladno narezali v sendvič!

Modela: telečje pleče in Sous Vide kuhalnik. 
​Čas priprave: 24 ur in še malo.

Recept je nastal v sodelovanju s Status izvirni pripomočki. 

Z domačim, sveže zamrznjenim, mladim fižolom je veliko lažje in hitreje kuhati, kot s suhim fižolom. Sploh, če spadaš med pozabljive sorte in fižol vedno pozabiš čez noč namočiti.

Če je fižol mlad, mehak in sveže zamrznjem, le-tega pripravimo tako, da ga damo za 10 minut kuhat v slano vodo in to vodo potem odlijemo. Zakaj? Ker fižol vsebuje fitinsko kislino, ki zavira obsorbcijo železa in je kot tak lažje prebavljiv in boljši ža naše telo. Lahko bi ga tudi namakali par ur in vodo potem odlili. 

V to preprosto jed na žlico rada "zmečem" vse, kar imam v hladilniku. Lahko je to kakšna klobasa, špeh, slanina, različna zelenjava. Na koncu v jed zakuhamo še nalomljene špagete ali druge testenine, ki nam ostajajo v vrečki in jih je premalo za pripravo česa drugega.
Mi imamo radi, če je ta jed gosta. Seveda jo lahko naredimo tudi redkejšo. In vsakokrat, ko jo pogrevamo, je vedno boljša, ker je vedno gostejša. :))

Uporabimo lahko že kuhan fižol iz pločevinke. V tem primeru ne bomo kuhali fižola, ampak ga v jed vkuhali na koncu.

Recept vam podarja Huawei Slovenija. 

A znamo pripraviti kuhano vino? 

Jaz prisegam na kvalitetno, dobro vino. Saj veste, s staro, kislo čvajgo ne moremo dobiti dobrega rezultata. Nekateri pravijo, da je za kuhano vino škoda dobrega vina. Ja, res je, če ga tako skuhamo, da ga prekuhamo. 

Najprej je potrebno iz sladkorja in dišavnic pripraviti dišeč sirup in šele na koncu dodati vino. Za konec so pa tukaj še sadni dodatki, ki jih lahko ali pa ne dodamo že kuhanemu vinu, ki okus lahko še izboljšajo ali pokvarijo, če izbira ni prava.

Recept vam podarja Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 

Testenine so lahko tudi "srečne". Vsaj moje otroke barve in bonboni vedno osrečijo. Pisane, polnjene, malo drugačne testenine. 

Testenine lahko napolnimo skoraj z vsem. Ker so bonboni običajno sladki, so tudi v teh testeninah končale sladke hruške. Polnjene so s skuto, orehi in hruškami - viljamovkami. Počez pa gre olivno olje in trdi sir. Namesto skute lahko v nadevu uporabimo tudi sveži sir, kozji sir, sir z modro plesnijo, lahko jih pokapljamo še z medom... 

Druga solata s testeninami je pa rezančeva. Preprosta zelenjava narezana na rezance in pražena s česnom na olivnem olju. 

Recept je nastal v sodelovanju z revijo Preprosto Lidl. 

Ko se otresemo predsodkov in pomislimo, da v vodi kuhana goveja kost da odlično govejo župo, da mozeg v goveji kosti poskrbi za iskrice, ki v goveji juhi ne smejo manjkati, bomo mogoče lažje sprejeli še dejstvo, da goveji mozeg vsebuje najboljše in visokokvalitetne mikroelemente in maščobe, ki jih naše telo potrebuje. Poleg tega je goveji mozeg najcenejše super živilo, za katerega bomo odšteli le kakšen euro. No, jaz sem za tole kost plačala 1 euro pri lokalnem mesarju. Ta mi je kost prerezal še vzdolžno, da je peka bila res enostavna in hitra. 

Kakšen okus ima kostni mozeg? V bistvu je to maščoba. Lahko bi rekli, da je to nežna, res fina in mnogo boljša zaseka oz. nežno maslo, ki ne vsebuje mlečnih beljakovin in laktoze.
​

Preprosto in kvalitetno kosilo. Losos začinjen s česnom in poprom, zraven pa maslen pire iz krompirja in buče. 
​

​Če za piškote uporabimo pirino moko in dodamo še nekaj žlic polnozrnate pirine moke, bodo piškoti dobili čudovit oreščkast okus, brez da bi kakšen orešček sploh dodali v testo.

Iz tega testa lahko pripravimo piškote različnih oblik. Lahko jih izrežemo z različnimi modelčki, lahko oblikujemo kroglice, polžke... 
Za izrezovanje sem uporabila bučko oz. obliko božične kroglice, ki sem jo našla tukaj >>> 30 delni set Mammas Cookie Cutters. 

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki. 

Slani pivski piškoti po okusu spominjajo na eno dobro pico z domačo klobaso. Namesto s sladkorjem so posipani s sveže mletim poprom, nadevani so pa s paradižnikovo marmelado s pomarančo, ki sem jo dobila pri Luštu.

Seveda lahko piškote nafilate s katero drugo paradižnikovo marmelado. Npr. paradižnikovo z ingverjem in čilijem najdete med mojimi recepti.

Če nimate paradižnikove, pa poskusite z domačo slivovo, ki gre super zraven ali katero drugo.

Martinova bageta skriva v sebi črne olive, posušen paradižnik, praženo čebulo in čudovit Cabernet Sauvignon. Ne kruh ni kiselkast, ker je vino zelo kvalitetno (grozdje je ročno trgano) in aromatično. O, še sedaj ga voham, čeprav sem recept pripravila že skoraj mesec dni nazaj.

Recept vam podarja Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 
​

Piščanec zelo rad plava v belem vinu, še posebej, če je to dobro vino kot ta Chardonnay. :))

Preprosta vinska omaka, ki ne potrebuje veliko pisanih besed, ampak samo žlico, da jo zajameš. Zraven lahko postrežemo testenine, riž ali kaj drugega. No, mi smo v omaki utopili še široke rezance. Ravno prav za Martinov meni za vse tiste, ki ne marate race ali goske. 

Recept vam podarja Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 

Zunaj rjavo zapečena s hrustljavo kožo, znotraj mehka, rahlo rožnata in sočna. Takšna morajo biti račja prsa. Zraven sem pripravila enostavno omako s konjakom in mandarino. 

Kako na najenostavnejši način doseči, da račjih prs med peko ne izsušimo, da je koža še vseeno hrustljava, da ohrani meso čim več hranil in vsega dobrega in da prsa igledajo kot iz kakšne nobel restavracije? Tukaj je spet meni najljuša metoda kuhanja Sous vide. Kuhanje na nizki temperaturi, nato pa hitro zapekanje.

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki. 

Kaj je kulcha? Indijski kruh, je neke vrste izpeljanka iz naana. Pripravljen je z malce kvasa ali iz testa, ki ga odvzamejo, shranijo in potem uporabijo pri novem testu. Kot so delale testo za kruh naše babice. Pomeni, da ga lahko pripravimo iz kislega testa. 

Kulcha je pripravljena iz pšenične moke, kislega nastavka in soli. Kruh je razvaljan tanjše kot naan in v obliki kroga. Peče se v posebnih krušnih pečeh, zato ima tipično obliko - na mesteh se napihne in hrustljavo zapeče - kot čips, na mesteh pa ostane lepo mehak - žilav. 

Indijci si ga običajno premažejo z ghee maslom, posipajo s črno kumino ali koriandrom. Pri nas pa bo paradiral tudi tisti z olivnim oljem in česnom. ;)
​

Kutina je en tak grdi raček med sadeži. Surova greni, je trda, kosmata in niti slučajno ne pomislimo, da bi zagrizli vanjo. In glede na to, da jaboka ostajajo na dreveseu in tistih najboljših, divjih skoraj nihče več ne obira, se kutinam godi še slabše. Pa sta sok iz kutin in kompot tako dobra (recepta zanju najdete na blogu). Spomnim se, da je moja mama dajala kutine v omaro in tako z njimi odišavila oblačila. 

In takoj, ko kutine samo malo podušimo, se te iz trdih, kosmatih in grdih sadežev, spremenijo v mehke, dišeče in zelo okusne. Poleg tega imajo tudi dobro "srce". Njihovo meso je bogato raznovrstnih vitaminov in mineralov (vitamina C, vitamina A in B, kalcija, magnezija, kalija, bakra ...). Še posebej bogate so pečke, ki vsebujejo zdravilne učinkovine, ki pomagajo pri raznih črevesnih težavah, driskah. So odlično jesensko "zdravilo".

Nekaj kutin sem si dala na stran, ker me še čaka kuhanje kompota s konjakom. To, to je pa najboljši kompot vseh časov. Ja, tudi tega najdete med recepti.

In ker mi je pri tem receptu zmanjkalo kutin, sem preostali del pite nadevala s slivami. Uporabila sem kar zamrznjene. Odlično. Dve piti v enem pekaču. Različna nadeva sem povezala s konjakom, v katerem sem oba sadeža podušila.

Za pekač 26 x 36 cm potrebujemo cca 2 kg sadja. Ali kutin ali sliv. V primeru, da boste kombinirali oba okusa, potem uporabite vsakega po 1 kg. Lahko tudi več, odvisno kako debeli nadev želite. Zame ga ni nikoli preveč. :))

Recept vam podarja Kenwood Slovenija.

​Jao, ko me je to otrok vprašal, se je slišalo grozno. Ha!? Pa čeprav so sladki ti cigareti. :)))

V glavnem, pri nas so čarovnice imele kolegij, tekom sestankovanja skadile 3 škatle čikov, obglodale možiclja, njegovo koželjnico uporabile namesto zobotrebca in nesklepčno odletele v neznano kam. Samo čreva so pustile. 

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Enkrat je Svetlana Makarovič dejala v tem smislu, da je "zdravo", če se v pravljici oz. neki otroški zgodbici pojavi nekaj strašnega, slabega. Da je to del življenja. Zlo in dobro. Da niso pravljice samo rožnate, kičaste, junaške, ker kot tako ni niti slučajno življenje in da je otroka potrebno pripraviti tudi na slabo. In če pomislim, ima še kako prav! In mogoče mi je zato Helloween bolj pri srcu (čeprav je prišel iz Amerike, kot bi nekateri poudarili) od našega pusta, ko otroke oblačimo v princeske in junake.

Helloween ima več domišljije.

Mene je groza pajkov. Ne, ne bojim se jih, ampak so mi tako grdi, da me je groza. Skrivnostni. In evo, na! Za Heloween grem delat s pajki. Mora, da sem nora, ker me je bila groza vsakokrat, ko sem prijela tega pajka. :))

Te v pajkovo mrežo ujete Girelle so pripravljene v sodelovanju z znamko Bauli. 

Jed mojega otroštva. In prav veseli me, da jo imata rada tudi moja otroka in da jo še vedno dobijo v naši šoli za zajtrk.

Porabimo lahko ostanek polente, ki smo jo imeli za kosilo, lahko jo skuhamo na novo. Koruzni zdrob je razmeroma hitro kuhan in primeren za zajtrk, malico ali večerjo otroka.

Nakupčkane rezine polente lahko postrežemo z mlekom (jaz jo obožujem s hladnim mlekom), lahko jo ponudimo z žitno kavo, kakavom, jogurtom ali kislim mlekom. Lahko si jo sladkamo ali uživamo v slani verziji.

Poleg jurčkov so še lisičke tiste gobe, ki mi privabijo veselje in željo po vriskanju, ko jih zagledam v gozdu. 

Sveže lisičke gredo najprej v umešana jajca. Potem je pa vse drugo na vrsti: pražene lisičke na testenine, pa v gobovo omako, juho, gobov golaž itd. 

Letos sem se pa odločila, da jih bom tudi posušila. Posušene sicer nimajo več arome, kot je to značilno za jurčke, sušila jih bom zgolj iz enega razloga: ker vsebujejo veliko hinomanoze. 

Kaj hinomanoza je?
​

Toliko kostanjev kot jih je letos bilo, že dolgo ne. Kako jih shraniti, da bodo zdržali dlje časa in da bodo čim bolj sveži, torej skoraj taki, kot takrat, ko jih naberemo.  

Do zdaj smo nabrane kostanje običajno spekli v tednu dni, ostalo shranili v zamrzovalniku. Ampak na tiste v zamrzovalniku smo kaj hitro pozabili oz. se nanje spomnili tam okrog novega leta. Saj so ti zamrznjeni fini. Ker drugih ni, so odlični! Ampak to ni to. Pa sem se odločila, da preizkusim več različnih variant shranjevanja.

Moj preizkus se je začel 3 tedne nazaj, ko so na tla padli prvi kostanji. Ocenila sem jih od 1-10, po 3 tednih shranjevanja.
​
Pripravljeno v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Eno enostavno jesensko kosilo. No, lahko bi bilo tudi poletno. V glavnem pripravimo ga v manj kot 15 minutah, porabimo pa lahko ostanke iz hladilnika. 

Med sestavinami je kot zelenjava navedena samo paprika, lahko pa uporabimo cvetačo, brokoli, ohrovt itd. Seveda lahko slanino izpustimo ali jo nadomestimo s piščancem itd.
​

A ste že poskusili ajdove žgance prepražiti? V bisvu so mi vsi žganci boljši, če jih popražimo na malo maščobe. Tako kot dödoli. 

Izbira maščobe, na kateri bomo žgance pražili, je po želji oz. odvisna od glavne jedi. Svinjka mast, mast z ocvirki, olivno olje, maslo, rastlinsko olje. No, kokosovega in palminovega olja ravno ne bi jaz izbrala. In praženje na masti z ocirki, ki je zame najokusnejše, recimo paše bolj k svinjini, popestritev solat, zelenjavi, kot k piščančjim zrezkom tukaj na sliki. 

Uporabimo lahko tudi žgance, ki so nam ostali od prejšnjega dne. 
​

Zavitek, ki to ni, četudi je zrolan, ker je gratiniran kot palačinka in v pekač nadevan kot "burek". Pa naj bo stisnjen zavitek, ker četudi je v pekač natišnjen, kot sardele v konzervi, še najbolj sliči formi zavitka.
​
Ti listi testa, ki zaradi natišnjenosti izgledajo poševni, so tako lepi, da ne vem, če ne bom zavitka od zdaj naprej vedno tako pekla. 

V njem so končala pozabljena jabolka, jabolka, ki sem jih zadnjič nabrala v eni zaraščeni jami in je človek pozabil nanje, ker niso lepa, ker so drobna, zdelana in divja. Ampak ko jih poskusiš, so jabolka s pravo sladkobo, kislino, vonjem in sočna, da špricne in ti teče sok po kotičkih ust, ko ugrizneš vanjo. Najboljša! 

Tukaj sta še tudi mak in malce kisle smetane. Domači mak. A veste, kakšen je okus maka, takoj ko odpreš makovo glavico? Noro. Nekaj posebnega. Pa kako diši! In ko tak mak zmelješ doma v mlinčku, je to čista pornografija. Za gurmana seveda. :))) 

Moja stara mama je še nedolgo nazaj mak "pala" v možnarju. Pa da si ne boste mislili, da nimam možnarja. Seveda ga imam! Sem ga dobila od stare mame. Če ga vem uporabljati, je pa druga pesem. Skoraj obljubim, da se bom enkrat naučila. Če je pa mletje z mojim mličkom tako enostavno in hitro. Tega imam: Mini Kenwood sesekljalnik. In sveže mlet mak nikoli ni žarki. Pa diši in ne rabi zraven nobenih dišavnic!

To je zame gobova omaka. Ko je gob toliko, da se zrezek izgubi. Ko so gobe čvrste in spominjajo na meso s piščančje bedre. In takšen okus, teksturo imajo samo sivke. Ene najboljših gob.

Obožujem sivke. Od malega sva jih z očetom hodila v nabirat v Strehovske šume. Zarana. Zelo zarana, ko se še sonce sploh prebudilo ni in se je skozi šumo in čez polja vlekla kot vata gosta megla. Oče je še danes mnenja, da je potrebno gobe iti nabirat zgodaj zjutraj, če jih želiš, kaj najti. Čeprav sem že parkrat podrla njegovo teorijo zgodnje jutranjega nabiranja gob, mu še vedno vsakokrat ugodim in vstanem pred soncem. Priznam, malo ga prinesem naokoli, za kakšno poznejšo uro, z izgovorom, da moram še prej peljati psa na sprehod, ampak potem vsakokrat poslušam zgodbe o rani uri. Čudim se sama sebi, da mi je konec koncev všeč to besedičenje, te neskončne zgodbice, ki jih vem že na pamet. Pogovarjava se, druživa se, se skupaj razveseliva, ko najdeva čudovitega jurčka ali košaro mladih sivk. In samo to šteje: sprejmeš tisto, četudi ti kaj ne paše, ti ni všeč, imaš drugačno mnenje. Ugodiš, kot je nekoč ugodil oče tebi, ko si v dobi najstništva pojedel vso uporništvo in modrost tega sveta. Rada ga imam in s težkim srcem gledam, kako ga jé bolezen, opazujem njegovo borbo, voljo do druženja z mano v šumah, sprejemam njegovo podajanje znanja o gobah, čeprav vem, vidim in čutim, s kakšnim naporom in bolečinami to počne. On zame, jaz zanj. Potiho.