Slani pivski piškoti po okusu spominjajo na eno dobro pico z domačo klobaso. Namesto s sladkorjem so posipani s sveže mletim poprom, nadevani so pa s paradižnikovo marmelado s pomarančo, ki sem jo dobila pri Luštu.

Seveda lahko piškote nafilate s katero drugo paradižnikovo marmelado. Npr. paradižnikovo z ingverjem in čilijem najdete med mojimi recepti.

Če nimate paradižnikove, pa poskusite z domačo slivovo, ki gre super zraven ali katero drugo.

Martinova bageta skriva v sebi črne olive, posušen paradižnik, praženo čebulo in čudovit Cabernet Sauvignon. Ne kruh ni kiselkast, ker je vino zelo kvalitetno (grozdje je ročno trgano) in aromatično. O, še sedaj ga voham, čeprav sem recept pripravila že skoraj mesec dni nazaj.

Recept vam podarja Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 
​

Piščanec zelo rad plava v belem vinu, še posebej, če je to dobro vino kot ta Chardonnay. :))

Preprosta vinska omaka, ki ne potrebuje veliko pisanih besed, ampak samo žlico, da jo zajameš. Zraven lahko postrežemo testenine, riž ali kaj drugega. No, mi smo v omaki utopili še široke rezance. Ravno prav za Martinov meni za vse tiste, ki ne marate race ali goske. 

Recept vam podarja Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 

Zunaj rjavo zapečena s hrustljavo kožo, znotraj mehka, rahlo rožnata in sočna. Takšna morajo biti račja prsa. Zraven sem pripravila enostavno omako s konjakom in mandarino. 

Kako na najenostavnejši način doseči, da račjih prs med peko ne izsušimo, da je koža še vseeno hrustljava, da ohrani meso čim več hranil in vsega dobrega in da prsa igledajo kot iz kakšne nobel restavracije? Tukaj je spet meni najljuša metoda kuhanja Sous vide. Kuhanje na nizki temperaturi, nato pa hitro zapekanje.

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki. 

Kaj je kulcha? Indijski kruh, je neke vrste izpeljanka iz naana. Pripravljen je z malce kvasa ali iz testa, ki ga odvzamejo, shranijo in potem uporabijo pri novem testu. Kot so delale testo za kruh naše babice. Pomeni, da ga lahko pripravimo iz kislega testa. 

Kulcha je pripravljena iz pšenične moke, kislega nastavka in soli. Kruh je razvaljan tanjše kot naan in v obliki kroga. Peče se v posebnih krušnih pečeh, zato ima tipično obliko - na mesteh se napihne in hrustljavo zapeče - kot čips, na mesteh pa ostane lepo mehak - žilav. 

Indijci si ga običajno premažejo z ghee maslom, posipajo s črno kumino ali koriandrom. Pri nas pa bo paradiral tudi tisti z olivnim oljem in česnom. ;)
​

Kutina je en tak grdi raček med sadeži. Surova greni, je trda, kosmata in niti slučajno ne pomislimo, da bi zagrizli vanjo. In glede na to, da jaboka ostajajo na dreveseu in tistih najboljših, divjih skoraj nihče več ne obira, se kutinam godi še slabše. Pa sta sok iz kutin in kompot tako dobra (recepta zanju najdete na blogu). Spomnim se, da je moja mama dajala kutine v omaro in tako z njimi odišavila oblačila. 

In takoj, ko kutine samo malo podušimo, se te iz trdih, kosmatih in grdih sadežev, spremenijo v mehke, dišeče in zelo okusne. Poleg tega imajo tudi dobro "srce". Njihovo meso je bogato raznovrstnih vitaminov in mineralov (vitamina C, vitamina A in B, kalcija, magnezija, kalija, bakra ...). Še posebej bogate so pečke, ki vsebujejo zdravilne učinkovine, ki pomagajo pri raznih črevesnih težavah, driskah. So odlično jesensko "zdravilo".

Nekaj kutin sem si dala na stran, ker me še čaka kuhanje kompota s konjakom. To, to je pa najboljši kompot vseh časov. Ja, tudi tega najdete med recepti.

In ker mi je pri tem receptu zmanjkalo kutin, sem preostali del pite nadevala s slivami. Uporabila sem kar zamrznjene. Odlično. Dve piti v enem pekaču. Različna nadeva sem povezala s konjakom, v katerem sem oba sadeža podušila.

Za pekač 26 x 36 cm potrebujemo cca 2 kg sadja. Ali kutin ali sliv. V primeru, da boste kombinirali oba okusa, potem uporabite vsakega po 1 kg. Lahko tudi več, odvisno kako debeli nadev želite. Zame ga ni nikoli preveč. :))

Recept vam podarja Kenwood Slovenija.

​Jao, ko me je to otrok vprašal, se je slišalo grozno. Ha!? Pa čeprav so sladki ti cigareti. :)))

V glavnem, pri nas so čarovnice imele kolegij, tekom sestankovanja skadile 3 škatle čikov, obglodale možiclja, njegovo koželjnico uporabile namesto zobotrebca in nesklepčno odletele v neznano kam. Samo čreva so pustile. 

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Enkrat je Svetlana Makarovič dejala v tem smislu, da je "zdravo", če se v pravljici oz. neki otroški zgodbici pojavi nekaj strašnega, slabega. Da je to del življenja. Zlo in dobro. Da niso pravljice samo rožnate, kičaste, junaške, ker kot tako ni niti slučajno življenje in da je otroka potrebno pripraviti tudi na slabo. In če pomislim, ima še kako prav! In mogoče mi je zato Helloween bolj pri srcu (čeprav je prišel iz Amerike, kot bi nekateri poudarili) od našega pusta, ko otroke oblačimo v princeske in junake.

Helloween ima več domišljije.

Mene je groza pajkov. Ne, ne bojim se jih, ampak so mi tako grdi, da me je groza. Skrivnostni. In evo, na! Za Heloween grem delat s pajki. Mora, da sem nora, ker me je bila groza vsakokrat, ko sem prijela tega pajka. :))

Te v pajkovo mrežo ujete Girelle so pripravljene v sodelovanju z znamko Bauli. 

Jed mojega otroštva. In prav veseli me, da jo imata rada tudi moja otroka in da jo še vedno dobijo v naši šoli za zajtrk.

Porabimo lahko ostanek polente, ki smo jo imeli za kosilo, lahko jo skuhamo na novo. Koruzni zdrob je razmeroma hitro kuhan in primeren za zajtrk, malico ali večerjo otroka.

Nakupčkane rezine polente lahko postrežemo z mlekom (jaz jo obožujem s hladnim mlekom), lahko jo ponudimo z žitno kavo, kakavom, jogurtom ali kislim mlekom. Lahko si jo sladkamo ali uživamo v slani verziji.

Poleg jurčkov so še lisičke tiste gobe, ki mi privabijo veselje in željo po vriskanju, ko jih zagledam v gozdu. 

Sveže lisičke gredo najprej v umešana jajca. Potem je pa vse drugo na vrsti: pražene lisičke na testenine, pa v gobovo omako, juho, gobov golaž itd. 

Letos sem se pa odločila, da jih bom tudi posušila. Posušene sicer nimajo več arome, kot je to značilno za jurčke, sušila jih bom zgolj iz enega razloga: ker vsebujejo veliko hinomanoze. 

Kaj hinomanoza je?
​

Toliko kostanjev kot jih je letos bilo, že dolgo ne. Kako jih shraniti, da bodo zdržali dlje časa in da bodo čim bolj sveži, torej skoraj taki, kot takrat, ko jih naberemo.  

Do zdaj smo nabrane kostanje običajno spekli v tednu dni, ostalo shranili v zamrzovalniku. Ampak na tiste v zamrzovalniku smo kaj hitro pozabili oz. se nanje spomnili tam okrog novega leta. Saj so ti zamrznjeni fini. Ker drugih ni, so odlični! Ampak to ni to. Pa sem se odločila, da preizkusim več različnih variant shranjevanja.

Moj preizkus se je začel 3 tedne nazaj, ko so na tla padli prvi kostanji. Ocenila sem jih od 1-10, po 3 tednih shranjevanja.
​
Pripravljeno v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Eno enostavno jesensko kosilo. No, lahko bi bilo tudi poletno. V glavnem pripravimo ga v manj kot 15 minutah, porabimo pa lahko ostanke iz hladilnika. 

Med sestavinami je kot zelenjava navedena samo paprika, lahko pa uporabimo cvetačo, brokoli, ohrovt itd. Seveda lahko slanino izpustimo ali jo nadomestimo s piščancem itd.
​

A ste že poskusili ajdove žgance prepražiti? V bisvu so mi vsi žganci boljši, če jih popražimo na malo maščobe. Tako kot dödoli. 

Izbira maščobe, na kateri bomo žgance pražili, je po želji oz. odvisna od glavne jedi. Svinjka mast, mast z ocvirki, olivno olje, maslo, rastlinsko olje. No, kokosovega in palminovega olja ravno ne bi jaz izbrala. In praženje na masti z ocirki, ki je zame najokusnejše, recimo paše bolj k svinjini, popestritev solat, zelenjavi, kot k piščančjim zrezkom tukaj na sliki. 

Uporabimo lahko tudi žgance, ki so nam ostali od prejšnjega dne. 
​

Zavitek, ki to ni, četudi je zrolan, ker je gratiniran kot palačinka in v pekač nadevan kot "burek". Pa naj bo stisnjen zavitek, ker četudi je v pekač natišnjen, kot sardele v konzervi, še najbolj sliči formi zavitka.
​
Ti listi testa, ki zaradi natišnjenosti izgledajo poševni, so tako lepi, da ne vem, če ne bom zavitka od zdaj naprej vedno tako pekla. 

V njem so končala pozabljena jabolka, jabolka, ki sem jih zadnjič nabrala v eni zaraščeni jami in je človek pozabil nanje, ker niso lepa, ker so drobna, zdelana in divja. Ampak ko jih poskusiš, so jabolka s pravo sladkobo, kislino, vonjem in sočna, da špricne in ti teče sok po kotičkih ust, ko ugrizneš vanjo. Najboljša! 

Tukaj sta še tudi mak in malce kisle smetane. Domači mak. A veste, kakšen je okus maka, takoj ko odpreš makovo glavico? Noro. Nekaj posebnega. Pa kako diši! In ko tak mak zmelješ doma v mlinčku, je to čista pornografija. Za gurmana seveda. :))) 

Moja stara mama je še nedolgo nazaj mak "pala" v možnarju. Pa da si ne boste mislili, da nimam možnarja. Seveda ga imam! Sem ga dobila od stare mame. Če ga vem uporabljati, je pa druga pesem. Skoraj obljubim, da se bom enkrat naučila. Če je pa mletje z mojim mličkom tako enostavno in hitro. Tega imam: Mini Kenwood sesekljalnik. In sveže mlet mak nikoli ni žarki. Pa diši in ne rabi zraven nobenih dišavnic!

To je zame gobova omaka. Ko je gob toliko, da se zrezek izgubi. Ko so gobe čvrste in spominjajo na meso s piščančje bedre. In takšen okus, teksturo imajo samo sivke. Ene najboljših gob.

Obožujem sivke. Od malega sva jih z očetom hodila v nabirat v Strehovske šume. Zarana. Zelo zarana, ko se še sonce sploh prebudilo ni in se je skozi šumo in čez polja vlekla kot vata gosta megla. Oče je še danes mnenja, da je potrebno gobe iti nabirat zgodaj zjutraj, če jih želiš, kaj najti. Čeprav sem že parkrat podrla njegovo teorijo zgodnje jutranjega nabiranja gob, mu še vedno vsakokrat ugodim in vstanem pred soncem. Priznam, malo ga prinesem naokoli, za kakšno poznejšo uro, z izgovorom, da moram še prej peljati psa na sprehod, ampak potem vsakokrat poslušam zgodbe o rani uri. Čudim se sama sebi, da mi je konec koncev všeč to besedičenje, te neskončne zgodbice, ki jih vem že na pamet. Pogovarjava se, druživa se, se skupaj razveseliva, ko najdeva čudovitega jurčka ali košaro mladih sivk. In samo to šteje: sprejmeš tisto, četudi ti kaj ne paše, ti ni všeč, imaš drugačno mnenje. Ugodiš, kot je nekoč ugodil oče tebi, ko si v dobi najstništva pojedel vso uporništvo in modrost tega sveta. Rada ga imam in s težkim srcem gledam, kako ga jé bolezen, opazujem njegovo borbo, voljo do druženja z mano v šumah, sprejemam njegovo podajanje znanja o gobah, čeprav vem, vidim in čutim, s kakšnim naporom in bolečinami to počne. On zame, jaz zanj. Potiho. 

Ne spomnim se, da bi kdaj jedla boljšega odojka. Znotraj mehak, sočen, da ko zarežeš v meso, se le-to posveti, s hrustljavo skorjico, ki spominja na smoki in za katero smo se skoraj stepli.

Zanalašč nisem uporabila veliko začimb, ker sem zelela izpostaviti okus nežnega mesa. Priprava je pa sila preprosta in ne potrebuje veliko naše pozornosti. 

Govora je o Sous vide metodi priprave hrane, torej o kuhanju pri nizki temperaturi in v lastnem soku. 

Pripravljeno v sodelovanju s Status - izvirni pripomočki. 

Moj oče obožuje feferone. Vsako leto jih 2 gredici zasadi. In vsakokrat, ko pridem na obisk, mi jih ponuja. Saj so mi všeč. Ampak glede na to, da doma vsako popoldne kuhamo, nekako ni veliko priložnosti za sendviče, kjer bi zraven jedli sveže ali vložene feferone. 

In zadnjič sem pri kolegu Giovanniju Castaldi, Italijanskem blogerju, s katerim sva pred parimi meseci skupaj potovala po "kulinarični Sloveniji", videla tole super idejo: Peperoncini verdi al pomodoro. Itak, da sem morala takoj sprobati.

In? Če imate radi okus pečene paprike, vam bodo tudi pečeni feferoni všeč, saj je tukaj okus še izrazitejši. Toliko boljše, če se vmes prikrade kakšen pekoči feferon in je vse skupaj ruleta. :)) Jed sem začinila še česnom in moram napisati, da bo tole še večkrat končalo na našem jedilniku. 

​Pečene feferone lahko postrežemo kot toplo ali hladno prilogo k zrezkom, narezkom, lahko jih okisamo kot solato itd.

Saj ni golaž! V bistvu je juha, enolončnica, ampak priprava je pa čisto gulašu podobna. No, v tem ni mlete rdeče paprike in juha ni zgoščena z moko, kot so razni golaži. V bistvu niti ni tako gulašu podobna, se pa sliši fajn: bela golaž juha in ko sem jo pripravljala, me je način priprave čisto spominjal na golaž. Golaž je tak bolj nasiten, juhe pa malo manj. In ta juha definitivno nasiti človeka, ne samo pogreje. In v njej/njem so same zlate bele barve jesenskih plodov. In če lahko sladico pripravljeno brez jajc in s pudingom namesto maskarponeja, lahko nekateri imenujejo tiramisu, in presno gibanico pripravljeno v kozarcu prekmurska gibanica, potem pa naj bo tudi to bela gulaš župa! Si dovolim!

Kaj vse je končalo v moji beli golaž juhi? Piščanec, korenje, leča, krompir, stročji fižol, lisičke, malce belega vinčka, da juhica malo zakisli... V bistvu, ko sem jo kuhala, pripravljala iz sestavin, ki sem jih imela takrat na razpolago v hladilniku, sem ugotovila, da so same svetle stvari in od tod "bela juha".
​
​Od piščančjega mesa pridejo sigurno najbolj okusna bedra ali stegna, ker je belo meso "suho meso".  

Te makove maskarpone kocke so nastale že za 1. šolski dan v novem šolskem letu, objavljam jih šele sedaj. Zadnje čase me daje neka utrujenost in bitka s časom. :)))

Kocke so res dobre in ne vem, zakaj jih še nisem objavila. Obljubim, da bom v prihodnje bolj ažurna. 

Te makove kocke niso sladke, kar mi je še posebej všeč pri njih. Vanilijeva puding krema obogatena z maskarponejem in belo čokolado pa totalno dvigne makov biskvit s hruško. Kot pika na i, pa na vrhu kock sedi čokolada z okusom hruške in klinčkov. Si predstavljate te kombinacije okusov? Hm!

Panakota z belo čokolado je meni najboljša panakota. V bistvu namesto sladkorja uporabimo belo čokolado. Sladkor med sestavinami je na seznamu zgolj zaradi jagodičevja, saj le-ta iz sadje potegne več barve. Prav tako mora biti sadje zamrznjeno, če želimo iz njegove lupine dobiti čim več barve.

Za točno to barvo na fotografiji se boste morali poigrati. Ne me spraševati, koliko točno katerega sadja sem uporabila, ker ne vem natančno. Moja naloga je bila pripraviti sladico v čim bolj enakih barvah Huawei telefona.  Mešala sem farbe, dokler ni bi to-to. Mi je uspelo? Hehe. Twilight.

Gulaš bi rekli pri nas. Golažev je toliko različnih, kolikor različnih je gospodinj. Goveji na iks različnih načinov, telečji, ciganski golaž, ... No, tukaj je še eden. Golaž pripravljen s kockami (mlado govedo) za golaž, s korenjem in stročjim fižolom. Pa ker sem prišla ravno iz gozda, so v golažu končali še jurčki. 

Ampak jurčke sem dodala na koncu v golaž, ker jih je škoda pacati v "juhi". Tako dobimo iz njih več okusa. 

"Jušno osnovo" golaža podpira čudovit modri pinot vinske kleti Zlati grič. Pri dodajanju vina v jedi si zapomnimo eno: V jed naj gre samo najboljše vino! In ta modri pinot definitivno sodi v to kategorijo. Dobro vino pripomore k odlčnemu okusu končne jedi, slabo vino jed samo pokvari. V našem golažu je končalo 3 dcl modrega pinota. Mogoče se komu zdi veliko, pa ni. Vino v jedi ne pusti cika, ni čutiti tiste kisline, kot jo lahko pri nekaterih vinih. Ta modri pinot zapusti samo čudovito aromo. Alkohol seveda med kuhanjem izhlapi, tako da brez skrbi, lahko ga postrežemo tudi otrokom. 

Poklicali so me s Huawei-a, če bi naredila kakšen recept, jed v barvah telefona twilight Huawei P20Pro, ki ga uporabljam. Prvič se mi je zgodilo, da se mi je zataknilo pri odgovoru. Saj veste... 5 sekundna tišina, ki traja celo večnost. Vsaj tako se ti zdi. "Hmmmm, ok!?"

Mislim, da si še nikoli nisem tako dolgo ogledovala telefona od zadaj. :)))) A mi je uspelo?

Barvala sem s sadjem. No, modra ni sadje. Zelenjava je. :)) Ampak v grškem jogurtu se niti malo ne pozna. In jed ne samo, da je užitna, lahko bi napisala, da je celo odlična za zajtrk. Jogurt in sadje, pa malo kosmičev, oreščkov za uravnotežen zajtrk.

Letos nas je narava bogato obdarila z viljamovkami. In čeprav sem vsak dan pojedla 2-3 hruške, te še vedno prehitro zorijo v košari. Kam s prezrelim sadjem?

Pri nas doma nismo ravno marmeladni, tako da je hruške in ostalo prezrelo sadje potrebno kako drugače porabiti. In sem prezrele hruške s pomočjo sokovnika spremenila v sok in v njem spekla proseno kašo. Noro! Nisem pričakovala takega okusa. Ravno prav sladko, brez dodanega sladkorja. In kako diši! Že ko se kaša peče, neverjetno diši iz pečice po pečenih hruškah, vonj te spominja na babičino marmelado.

Vrh pečene prosene kaše krasi rožica kostanjevega pireja. Hm, a si predstavljate to kombinacijo okusov? Ne, niti na čokolado nisem pozabila. Temno sem naribala malce po vrhu. Hruškovo seveda. ;) 

Uporabimo lahko tudi drugo prezrelo sadje: jabolka, vinogradniške breskve,...

Naravna VEGE pasta, kot sem prvotno poimenovala to zelenjavno pasto, je delo mojega očeta. Pasta je fantastična. Iskreno povedano, sem bila resnično presenečena, kako dober okus ima. Ko sem jo prvič poskusila, sem najprej pomislila, da bi pasta z lahkoto našla mesto na trgovskih policah. In sem mu pol zaloge odnesla. Brez skrbi, hladi se že druga runda. :))

Naj takoj povem, da ne maram tiste domače vegete (ne mokre in ne suhe), da tisto "jedno žličico Vegete" ne omenim. Slednja se v moji kuhinji še ni pojavila. Ta očetova zelenjavna pasta je pa noro okusna! 

Poimenovali smo jo VEGETELA. ker je tako dobra, naravna, zelenjavna, tako kremna, da bi jo lahko namazal na kruh.

Proso vsebuje veliko vitaminov skupine B, folno kislino, kalcij, železo, magnezij, kalij, torej skoraj vse kar potrebuje otrok za pravilen razvoj. Za proso bi lahko napisali tudi, da je hrana za možgane in posebej primerno za otroke šolarje. 

Tukaj je mlečna prosena kaša, ki sem jo sladkala z zrelo hruško. Odličen zajtrk za moja šolarja.
​