Moj oče obožuje feferone. Vsako leto jih 2 gredici zasadi. In vsakokrat, ko pridem na obisk, mi jih ponuja. Saj so mi všeč. Ampak glede na to, da doma vsako popoldne kuhamo, nekako ni veliko priložnosti za sendviče, kjer bi zraven jedli sveže ali vložene feferone. 

In zadnjič sem pri kolegu Giovanniju Castaldi, Italijanskem blogerju, s katerim sva pred parimi meseci skupaj potovala po "kulinarični Sloveniji", videla tole super idejo: Peperoncini verdi al pomodoro. Itak, da sem morala takoj sprobati.

In? Če imate radi okus pečene paprike, vam bodo tudi pečeni feferoni všeč, saj je tukaj okus še izrazitejši. Toliko boljše, če se vmes prikrade kakšen pekoči feferon in je vse skupaj ruleta. :)) Jed sem začinila še česnom in moram napisati, da bo tole še večkrat končalo na našem jedilniku. 

​Pečene feferone lahko postrežemo kot toplo ali hladno prilogo k zrezkom, narezkom, lahko jih okisamo kot solato itd.

Saj ni golaž! V bistvu je juha, enolončnica, ampak priprava je pa čisto gulašu podobna. No, v tem ni mlete rdeče paprike in juha ni zgoščena z moko, kot so razni golaži. V bistvu niti ni tako gulašu podobna, se pa sliši fajn: bela golaž juha in ko sem jo pripravljala, me je način priprave čisto spominjal na golaž. Golaž je tak bolj nasiten, juhe pa malo manj. In ta juha definitivno nasiti človeka, ne samo pogreje. In v njej/njem so same zlate bele barve jesenskih plodov. In če lahko sladico pripravljeno brez jajc in s pudingom namesto maskarponeja, lahko nekateri imenujejo tiramisu, in presno gibanico pripravljeno v kozarcu prekmurska gibanica, potem pa naj bo tudi to bela gulaš župa! Si dovolim!

Kaj vse je končalo v moji beli golaž juhi? Piščanec, korenje, leča, krompir, stročji fižol, lisičke, malce belega vinčka, da juhica malo zakisli... V bistvu, ko sem jo kuhala, pripravljala iz sestavin, ki sem jih imela takrat na razpolago v hladilniku, sem ugotovila, da so same svetle stvari in od tod "bela juha".
​
​Od piščančjega mesa pridejo sigurno najbolj okusna bedra ali stegna, ker je belo meso "suho meso".  

Te makove maskarpone kocke so nastale že za 1. šolski dan v novem šolskem letu, objavljam jih šele sedaj. Zadnje čase me daje neka utrujenost in bitka s časom. :)))

Kocke so res dobre in ne vem, zakaj jih še nisem objavila. Obljubim, da bom v prihodnje bolj ažurna. 

Te makove kocke niso sladke, kar mi je še posebej všeč pri njih. Vanilijeva puding krema obogatena z maskarponejem in belo čokolado pa totalno dvigne makov biskvit s hruško. Kot pika na i, pa na vrhu kock sedi čokolada z okusom hruške in klinčkov. Si predstavljate te kombinacije okusov? Hm!

Panakota z belo čokolado je meni najboljša panakota. V bistvu namesto sladkorja uporabimo belo čokolado. Sladkor med sestavinami je na seznamu zgolj zaradi jagodičevja, saj le-ta iz sadje potegne več barve. Prav tako mora biti sadje zamrznjeno, če želimo iz njegove lupine dobiti čim več barve.

Za točno to barvo na fotografiji se boste morali poigrati. Ne me spraševati, koliko točno katerega sadja sem uporabila, ker ne vem natančno. Moja naloga je bila pripraviti sladico v čim bolj enakih barvah Huawei telefona.  Mešala sem farbe, dokler ni bi to-to. Mi je uspelo? Hehe. Twilight.

Gulaš bi rekli pri nas. Golažev je toliko različnih, kolikor različnih je gospodinj. Goveji na iks različnih načinov, telečji, ciganski golaž, ... No, tukaj je še eden. Golaž pripravljen s kockami (mlado govedo) za golaž, s korenjem in stročjim fižolom. Pa ker sem prišla ravno iz gozda, so v golažu končali še jurčki. 

Ampak jurčke sem dodala na koncu v golaž, ker jih je škoda pacati v "juhi". Tako dobimo iz njih več okusa. 

"Jušno osnovo" golaža podpira čudovit modri pinot vinske kleti Zlati grič. Pri dodajanju vina v jedi si zapomnimo eno: V jed naj gre samo najboljše vino! In ta modri pinot definitivno sodi v to kategorijo. Dobro vino pripomore k odlčnemu okusu končne jedi, slabo vino jed samo pokvari. V našem golažu je končalo 3 dcl modrega pinota. Mogoče se komu zdi veliko, pa ni. Vino v jedi ne pusti cika, ni čutiti tiste kisline, kot jo lahko pri nekaterih vinih. Ta modri pinot zapusti samo čudovito aromo. Alkohol seveda med kuhanjem izhlapi, tako da brez skrbi, lahko ga postrežemo tudi otrokom. 

Poklicali so me s Huawei-a, če bi naredila kakšen recept, jed v barvah telefona twilight Huawei P20Pro, ki ga uporabljam. Prvič se mi je zgodilo, da se mi je zataknilo pri odgovoru. Saj veste... 5 sekundna tišina, ki traja celo večnost. Vsaj tako se ti zdi. "Hmmmm, ok!?"

Mislim, da si še nikoli nisem tako dolgo ogledovala telefona od zadaj. :)))) A mi je uspelo?

Barvala sem s sadjem. No, modra ni sadje. Zelenjava je. :)) Ampak v grškem jogurtu se niti malo ne pozna. In jed ne samo, da je užitna, lahko bi napisala, da je celo odlična za zajtrk. Jogurt in sadje, pa malo kosmičev, oreščkov za uravnotežen zajtrk.

Letos nas je narava bogato obdarila z viljamovkami. In čeprav sem vsak dan pojedla 2-3 hruške, te še vedno prehitro zorijo v košari. Kam s prezrelim sadjem?

Pri nas doma nismo ravno marmeladni, tako da je hruške in ostalo prezrelo sadje potrebno kako drugače porabiti. In sem prezrele hruške s pomočjo sokovnika spremenila v sok in v njem spekla proseno kašo. Noro! Nisem pričakovala takega okusa. Ravno prav sladko, brez dodanega sladkorja. In kako diši! Že ko se kaša peče, neverjetno diši iz pečice po pečenih hruškah, vonj te spominja na babičino marmelado.

Vrh pečene prosene kaše krasi rožica kostanjevega pireja. Hm, a si predstavljate to kombinacijo okusov? Ne, niti na čokolado nisem pozabila. Temno sem naribala malce po vrhu. Hruškovo seveda. ;) 

Uporabimo lahko tudi drugo prezrelo sadje: jabolka, vinogradniške breskve,...

Naravna VEGE pasta, kot sem prvotno poimenovala to zelenjavno pasto, je delo mojega očeta. Pasta je fantastična. Iskreno povedano, sem bila resnično presenečena, kako dober okus ima. Ko sem jo prvič poskusila, sem najprej pomislila, da bi pasta z lahkoto našla mesto na trgovskih policah. In sem mu pol zaloge odnesla. Brez skrbi, hladi se že druga runda. :))

Naj takoj povem, da ne maram tiste domače vegete (ne mokre in ne suhe), da tisto "jedno žličico Vegete" ne omenim. Slednja se v moji kuhinji še ni pojavila. Ta očetova zelenjavna pasta je pa noro okusna! 

Poimenovali smo jo VEGETELA. ker je tako dobra, naravna, zelenjavna, tako kremna, da bi jo lahko namazal na kruh.

Proso vsebuje veliko vitaminov skupine B, folno kislino, kalcij, železo, magnezij, kalij, torej skoraj vse kar potrebuje otrok za pravilen razvoj. Za proso bi lahko napisali tudi, da je hrana za možgane in posebej primerno za otroke šolarje. 

Tukaj je mlečna prosena kaša, ki sem jo sladkala z zrelo hruško. Odličen zajtrk za moja šolarja.
​

Polpete sem pripravila po receptu SŠ Zagorje, ki so sodelovali pri Lidlovem projektu Hrana ni za tjavendan. Dobila sem recepte zmagovalcev posameznih kategorij projekta, moja naloga pa je bila, opremiti recepte s fotografijami, saj je Lidl Slovenija pripravil knjižico receptov reciklirane kuharije, ki jo najdete na njihovi strani.

Ker je to eden izmed receptov, ki me je navdušil, sem rekla, da ga moram obvezno deliti tudi z vami. Več receptov reciklirane kuhinje najdete v Lidlovi knjižici.
​
Recept za tukaj sem malce prilagodila. V Lidlovi knjižici najdete original recept pod imenom Recikliran Fanekohne. 
​

Cmokov se pri nas vedno razveselimo. Zadnje čase me daje neka čudna faza - faza preizkusa cmokov. A se spomnite junijskih češnjevih cmokov, kjer smo v testo dodali mak?

​Tokrat sem se poigrala z orehi. Lahko bi tudi z mandlji, lešniki oz. drugimi oreščki. Beli moki sem dodala tudi malo polnozrnate pirine moke in moko pražit. Pa ne zaradi preizkusa, ampak zato, ker mi je zmanjkalo bele moke. Ker sem se zbala, kako bo z rahlostjo testa, glede na to, da sta precej težji moki, sem dodala v testo še malo droži. Odlično! Zelooo rahlo testo. V kolikor nimate droži, lahko dodate v testo četrt vrečke suhega kvasa. Če boste eksperimentirali z moko, seveda. 

Testo iz kakšne polnozrnate moke ali moke iz pražit ima veliko več okusa kot testo pripravljeno samo z belo moko. Če pa jim dodamo še oreščke... in potem je tu še sladko-kiselkasta sliva. Nam zelo dobro.

Pri uporabi orehov v testu, moramo obvezno mlete orehe predhodno popražiti v ponvi, da v testu ne zagrenijo! Pri drugih oreščkih ta faza ni potrebna. Lahko pa. Recimo pri lešnikih se bo s praženjem še bolj razvil tisti lešnikast okus. 

V sodelovanju s Kenwood Slovenija. 

Sveže sardele je najboljše, da jih uživamo presno, lahko pa jih popečemo tudi v ponvi. Marinada je enostavna: sol in limona, čiščenje je pa preprosto. Postopek čiščenja in filiranja si lahko ogledate v spodnjem videu. Vklopiti boste morali zvočnike. :)

​Marinirane sardele postanejo svetlejše barve. Shranimo jih lahko v olivnem olju za kakšen dan. 
​

Sredi trgovine se mi je porodila ideja, da bi zrezke ovila v sir in slanino, jih spanirala in ocvrla.

Cordon bleu? Cordon bleu mi ni všeč, kar sta sir in šunka v sredini in sta na koncu "zašvicana", mokra in mi naredi v ustih tak čuden kiselkast okus. 

Tole je pa top! Sicer za ovijanje zrezkov v slanino in samo paniranje potrebujemo malo več časa in spretnosti, ampak je na koncu trud poplačan. Kako to diši! Si predstavljate, da se slanina in sir cvreta? 

Čupavi polpeti s hrustljavo sezamovo skorjico, z zelenjavo, kjer okusiš vsako vrsto zelenjave posebej. Odlični so vroči in hladni. Kot priloga ali samostojna jed. 

Zelenjavo sem narezala malo debelejšo, na manjše palčke. Tako pride lepo hrustljava, ko se ocvre. Kljub temu so pa polpeti zelo rahli. Ko jih oblikujemo, imamo občutek, da iz tega ne bo nič, da se bo med peko vse razletelo. Pa ne bo. Takoj, ko jih damo v vroče olje, se bodo polpeti ravno prav stisnili in jih bomo z lahkoto obrnili. 

V polpetih lahko uporabimo različno zelenjavo. V teh mojih je končala standardna zelenjava, ki jo imam skoraj vedno v hladilniku: korenje, bučka, čebula. Enostavno in odlično!

Ratatouille je jed pripravljena iz jajčevcev in druge sezonske zelenjave, sira in pelatov oz. paradižnikove omake. Čista poletna oz. zgodnjo jesenska jed, ko ne vemo več kam z vso zelenjavo. Zelenjavo lahko zložimo na različne načine, evo tokratna ideja je, da jo zavijemo v rolice skupaj z mladim sirom. Kravjim, kozjim, ovčjim, kar vam je ljubše. Zelenjava leži na postelji iz paradižnikove omake in je pokrita s plastjo zapečene mocarele. 

Recept je pripravljen za Kefirkotovo knjižico receptov, saj smo v jedi uporabili doma pripravljen (in s pomočjo kefirko posode) sveži mladi sir in mocarelo. 

Ocvreti sardele ni neka filozofija. Vse kar moramo paziti, je, da posodo z vročim oljem ne napolnimo preveč s sardelami in da mora biti olje vroče. To pa je tudi vse. 

Večji problem nastane, ko je potrebno sardele očistiti. Ampak tudi to je zelo enostavno, ne gre pa žal brez umazanih rok. 

Spodaj v videu je prikazan potek čisščenja sardel in filiranje. Verjamite, da je filiranje sardel veliko enostavneje od filiranja katere koli druge ribe. :))

Očiščene sardele samo še povaljamo v moki in ocvremo. 
​

Kdo ne mara kikirikija? Jaz ne! In ta kruh je s kikirikijem oz. z arašidovo razmaščeno moko, ki jo dobite v vseh specializiranih trgovinah. Arašidova moka ne vsebuje glutena, zato ji je za rahel in mehak hlebec potrebno dodati moko z glutenom. Jaz sem dodala belo pšenično moko. 

Kaj je posebnost te moke? Nič kaj nenavadnega, le da diši lepo po kikirikijih. Mimogrede... A že kdo, poleg Chuck Norrisa, ve, kateri je Kiki in kateri Riki? Ker običajno sta dva po dva v stroku, ne?

Za kruh sem uporabila droži, seveda pa lahko uporabimo tudi sveži ali suhi kvas. Postopek je običajen kot pri vseh kruhih. Razmerja pa približno enaka.

In s čim namažeš takšen kruh? Ja z arašidovim maslom in sesekljanimi kikirikiji. :)) Neee, paše tudi v sendviču, z maslom, medom itd.

Recept je pripravljen v sodelovanju s Kenwood Slovenija.

Fino, fino, fino! Sem mislila, da bom zaradi rožičeve moke morala otroke kaj prepričevati, da naj vsaj poskusijo, pa so palačinke zmanjkale za tren. Rožičeva moka malce "diši" po čokoladi, sploh če je kakšna domača moka in se zato lepo vključi v sladico.

In ta kavina omaka... Nutela in kava sta odlični kolegici. Uau! Meni res nor okus. Preliv pa lahko uporabimo tudi pri drugih sladicah. Jaz bi ga kar z žlico jedla. :))

Zraven še malo sadja, gozdnih borovnic, da bo zajtrk bolj zdrav. Hehehe. Tudi maline pašejo. ;) 

Sveža, sočna sladica, ki jo lahko pripravimo iz različnega sezonskega sadja. Tokrat sem uporabila robide, lahko pa uporabimo sveže maline, jagode, borovnice... 

Sladica bo tudi odlična LCHF sadica, če namesto sladkorja uporabite nadomestek. Za čokoladni ganaš pa se odločite, če ga izpustite. :))

Na vrhu kraljuje živo rumena limonina krema, imenovana lemon curd. Ravno prav kiselkasta, sveža, da ti usta osoči s slino.

Začetek pomladi je čas, ko je potrebno sprazniti skrinjo, saj se bo vrt začel počasi bohotiti v vsem svojem rokoko slogu. Od mame sem dobila celo vrečo zamrznjenega graška. Juhu! Juha bo!

Fina, nežna, kot da bi dala v usta mlad grah, ki sem ga ravnokar odtrgala z babičinega vrta. 

Graškovo juho sem skuhala s hitro piščančjo jušno osnovo. Hitro? Ja, dve piščančji bedrci sem na hitro popekla na malo maščobe, nato zalila z vodo, solila in juho kuhala slabo uro. Seveda lahko uporabimo katerikoli del piščanca.

​Za juho lahko uporabimo tudi samo vodo, vendar je s piščančjo osnovo okus polnejši.

Sočna in kremna mora biti rižota. Trenutno je sezona bučk, zato kraljujejo v rižoti le-te. Čeprav je hrustljavo zapečena panceta tista, ki da rižoti žmaj, gustičnost. Lisičke so pa samo še pika na i. ;)

Gremo direkt na recept?

Zelenjava narezana na rezance je veliko bolj okusna, kot narezana na palčke ali kocke. Hm! Pa ne vem zakaj. Mogoče zato, ker je res na tanko narezana, ima večjo površino in se tako veliko bolj razvije njen okus. 

Najrajši jo pripravim čisto enostavno, praženo zgolj na olivnem olju in s česnom. Malo soli, popra in to je to. Nič kaj dosti začimb. Pa hrustljava mora biti na koncu. Tokrat smo popražili samo pisano korenje, seveda pa lahko uporabimo tudi drugo zelenjavo: bučke, rdeče korenje, zeleno, rdečo peso ...

Recept je pripravljen v sodelovanju s Kenwood Slovenija. 

Ne bi mogla napisati, da je to ravno boranja. Je pa neka omaka s stročjim fižolom, korenjem, kar pač običajno imamo v hladilnikih v tem letnem času. Je fina omaka. Taka žmajna. Poleg pa pleskavica in pire krompir iz mladega krompirja. In kosilo je nared. 
​

Mlječ pri nas pravimo tem gobam. Ker ko jim odrežemo bet, se pojavijo kapljice belega mlečnega soka. Te gobe noro dišijo, ko jih pečemo. Imajo en tak poseben močan, poln - začimbast vonj. Mlečnice so kompaktne, mesnate in take ostanejo tudi, ko jih toplotno obdelamo. Okus je rahlo pekoč.

Spomnim se jih iz otroštva. V bistvu je to moj najmočnejši in najtoplejši spomin na gobe. Ravno zaradi njihove izrazite arome, ki jo oddajajo med pečenjem. Mumca, moja babica jih je vrgla direkt na železno ploščo štedilnika na drva. Nobene ponve, nič. Direkt na razbeljeno plato. Ta vonj... težko ga opišem. 

In potem še samo malo zaseke... O, ti hudič!
​