V Prekmurju sicer poznamo različne pogače, od ocvirkovih naprej, pa vendar sem belokranjsko pogočo zdaj prvič poskusila narediti. Še najbolj podobna pri nas ji je pogača, ki ji pravimo gibica. Popolnoma enako testo, način priprave, le da gibico ne posipamo s kumino.

Ker sem mnenja, da je regionalne recepte potrebno spoštovati in jih ne iznakaziti do neprepoznavnosti, sem se certificiranega recepta za belokranjsko pogačo držala do zanje pike. Ups. Skoraj. Ampak bom napisala, kaj sem dodala in zakaj. Tudi to se mi zdi pomembno pri tradicionalnih receptih, da če že spreminjamo jed, da napišemo kaj smo spremenili in zakaj smo si to dovolili. V testo zaščitene belokranjske pogače sem dodala kislo testo. Zakaj? Včasih so pekle gospodinje pogače s kislim testom oz. nastavkom kvasa, droži in to v v krušnih pečeh. In take pogače so imele poseben krušni vonj. In ta dodatek kislega testa Fala Slonček, da kruhu in pogačam ta poseben vonj, ki ga drugače težko dobimo. Kislo testo Fala ni nič drugega kot neaktivni kvasni nastavek in zato se mi zdi, da belokranjske pogače ne iznakazi, ampak jo samo oplemeniti in še bolj približa pogačam, ki so jih pekle žene nekoč.

Vprašali so me, če lahko v receptu uporabim Vegeto. Najprej sem mislila, da je to hec. Vegete namreč v svoji kuhinji ne uporabljam zaradi otrokove alergije na sojin lecitin. Pa mi povedo, da Vegeta Natur ne vsebuje sojinega lecitina, niti drugih konzervansov ali ojačevalcev okusa. 
Kar se tiče raznih bio, eko, natur, brez konzervansov itd. napisov sem pri hrani jaz "nejeverni Tomaž". In ker sem želela, preden rečem NE, preveriti, če ta vegeta res ne vsebuje sojinega lecitina, sem se odpeljala do najbližje trgovine in kupila to Vegeto Natur. Kako čem zadevo preveriti? Joj, ne me linčati, ker je to lastni otrok.

Pripravila sem krompirček in ga posipala z Vegeto Natur. "Samo dva krompirčka lahko vzameš, Max." V najhujšem primeru, bi dobil rdeča lica in koprivnico, kar ne bi bilo nič novega, ker se to pogosto zgodi, ko jemo zunaj. Nič! Nobene pikice ni dobil. Hm... iskreno povedano sem bila resnično presenečena. Vegeta Natur ne vsebuje sojinega lecitina.

Tukaj je krompirček, zunaj hrustljav in znotraj mehak. 

Recept je nastal v sodelovanju s Podravka Slovenija.

Uh, lepo je, ko se sorodniki držijo še starega običaja in dobiš na dan kolin sveže meso in ocvirke. :))) Okus svežega mesa in še toplih ocvirkov, ki se topijo v ustih je težko opisati. Noro!

In če vseh ocvirkov ne požremo še takoj toplih, jih naslednji dan zmeljem v ocvirkov namaz. Z nekaj dodatki seveda. Jaz dodam le česen, sol in poper. Nekateri dodajo še peteršilj. Kakor je komu ljubše.

Namaz iz ocvirkov enostavno shranimo v hladilniku, kjer nas počaka kakšen teden, dva. No, pri nas prej zmanjka.

Ocvirkov namaz je narejen v sodelovanju s Kenwood Slovenija. 

Tarallini so italijanski piškoti, pripravljeni iz samo treh sestavin: moke, olivnega olja in dobrega belega vina.

​Nisem jih še pripravljala, sem jih pa že poskusila in so me navdušili. In ko so me poklicali, če bi pripravila kaj iz Renskega rizlinga, sem takoj pomislila na Taralline. Ampak kako, če ne vem recepta? Poklicala sem kolega Giovannija, italijanskega food blogerja in ga povprašala za nasvet, recept. Itak, da ga je prijazno delil z mano. On meni recept za taralline, jaz njemu recept za piščančji paprikaš, ki ga ne more pozabiti od zadnjega obiska Prekmurja.

Uporabila sem Renski rizling, polsuhi, Jeruzalem Ormož, za katerega se mi je zdelo, da se bo odlično povezal z domačim olivnim oljem.

V Taralline lahko dodamo tudi kakšno žlico kumine ali na drobno narezanega posušenega paradižnika. Za sladko različico jih povaljamo v sladkorju.

Pripravljeno v sodelovanju s Puklavec Family Wines, Jeruzalem Ormož. 

​Srčni Rženec, rženi kruh pripravljen v kombinaciji s pirino moko je šel za božično darilo mojim staršem. Srce z dvema žitnima klasoma, za starša, ki sta me vzgajala med drugim tudi med žitnimi polji. Še zdaj se spomnim, kako sva s sestro kot majhna otroka preživele otroštvo na njivah, se podile za kombajnom, opazovale, kako žitna zrna v potokih tečejo v vreče, kako kombajn za sabo spušča zvezane bale latja. Tekle sva bosonoge po strnišču in se otepale obadov, ki so se nama lepili in naju grizli na zaprašeni, potni koži. Oče: "Če tečeš bosonog po strnišču, ne smeš dvigati nog, ampak jih vlečti, podrsavati. Tako, te ne bo pikalo v stopala."

Pri nas, v Prekmurju pojemo največ rženega kruha. Rženo moko pripravljamo v različnih kombinacijah. Med mojimi recepti za rženi kruh najdete kar nekaj različic > RECEPTI > KRUH. 

Tukaj pa še en Rženenc, pripravljen brez običajnega kvasa, pripravljen z drožmi - naravnim divjim kvasom.

​Kruh ostane zelo dolgo svež. 

Pripravljeno v sodelovanju s podjetjem Žito.
​

Ta čudovit kruh iz ajdovih žgancev in z orehi sem pripravila po receptu Otroškega vrtca Metlika, skupine Miške, ki so sodelovali v Lidlovem projektu Hrana ni za tjavendan. Dobila sem recepte zmagovalcev posameznih kategorij projekta, moja naloga pa je bila, opremiti recepte s fotografijami, saj je Lidl Slovenija pripravil knjižico receptov reciklirane kuharije.

Ker me je ta recept med vsemi resnično navdušil, sem rekla, da ga moram obvezno deliti tudi z vami. Količino sestavin sem prilagodila na za eno štruco kruha.

Ideja, kako združiti rdečo peso, ajdo in orehe je dolgo tlela v meni. In ko sva se zadnjič z možem sprehajala med polji, in ko sem zagledala ajdo, sem si rekla, da je čas, da poskusim ujeti vse jesenske okuse v enem kolaču. Čokolada iz Čokoladnice Passero mi je pa dala še eno idejo: vključiti kavo.

Kolač lahko pripravimo v brezglutenski različici, brez uporabe moke, ali s pšenično oz. pirino moko. Ta na fotografiji je pripravljen brez moke. Z moko pride kolač bolj poln in malce višji. Spodaj prilagam sestavine za oba kolača. 

Kolač je zaradi rdeče pese, ki se med peko speče v "kremo" precej sočen. Okus rdeče pese se ne čuti, kolaču daje le sočnost.
​