A ni lepa, poželjiva rdeča paprika? In koliko šele vitamina C vsebuje. Ena manjša paprika nam zadosti trikratne dnevne potrebe po tem vitaminu. Vsebuje ga celo več kot citrusi. 
Če bi citirala K. Oberbeila: "Vročekrvna in strastna - uspavani presnovi da paprika krila."
Med drugim nas varuje pred migrenami, vrtoglavicami, pomaga pri slabi prekrvavljenosti, krepi srce in žile, izboljšuje vid, zaradi veliko oksidantov "podaljšuje življenje", izpoljšuje sposobnost koncentracije, nas varuje pred infekcijami in lahko bi napisala, da v naše življenje ne vnaša le barve, ampak tudi ogenj. ;)

Sestavine:

4 -5 rdečih paprik - najboljša podolgovata Rog, lahko pa uporabite tudi katero koli drugo
olivno olje
peteršilj
strok česna
solni cvet
sveže zmlet poper
sveže zmlet čili
jabolčni kis

Papriko operemo pod tekočo vodo, obrišemo in jo damo pečt. 
Popečemo jo lahko v razbeljeni žar ponvi ali v pečici. Če pečemo v ponvi, v ponev kanemo par kapljic olivnega olja, če v pečici, pečemo na peki papirju. Pečico narihtamo na varianto žar in pečemo na najvišji temperaturi. 

Če nimamo, ne ene in ne druge variante in imamo plinski štedilnik, jo enostavno popečemo direkt na plinu - ognju (torej brez ponve). 
Papriko med pečenjem obračamo. Ko se paprika zmehča, je pečena. 

Pečeno papriko damo v skledo in ji previdno odstranimo lupino (ki bi morala iti zelo enostvano vstran), ter semena. Pazimo, da med odstranjevanjem semen, ne "izgubimo" soka, ki se je nabral v papriki. Semena zato odstranjujmo nad skledo.  
Jaz enostavno potegnem zaleni pecelj in ponavadi se pecelj spusti vstran zelo lepo s semeni vred. Z odstranjevanjem lupine se ne matram preveč, ker je prav tako dobra za pojest. 

Papriko potem direkt v skledi razrežemo, naribamo nanjo česen, jo začinimo s poprom, soljo in čilijem, dodamo kis ter izdatno količino olivnega olja, peteršilj ter premešamo. 

Pečene paprike lahko servirate tudi samo popečene. Torej brez vseh začimb in cele. 

Ti cake popsi, čeprav jih potem nismo dali na palčko, so nastali slučajno oz. ko sem po nesreči skoraj zažgala makov biskvit, ki bi moral krasiti mizo za možev 40. rojstni dan. Ja, živim se vse zgodi. :)) V bistvu sem zaradi vseh možnih priprav, peke peciva, ta zadnji kos peciva pozabila v pečici. In še dobro, da me je mož vprašal, kako dolgo se bo še to peklo, ker bi drugače vse skupaj z oglenelo. Potem sem probala reševati biskvit s čokoladno glazuro in upala, da bo čez noč vse skupaj malo v hladilniku postalo sočnejše … vendar na dan dogodka, nisem upala riskirati z nečim, kar ni bilo po mojih standardih.
In tako so sreča v nesreči nastali eni boljših cake popsov oz. kroglic oblitih s čokolado, kar sem jih jedla. 

Sestavine za makovo pecivo:

3 jajca
1 jogurtov lonček olja
2 jogurtova lončka moke
2 jogurtova lončka sladkorja
1 1/2 jogurtovega lončka mleka
2 jogurtova lončka maka
1 pecilni prašek
1 vanilijev sladkor

Za obliv:
200 g  čokolade za kuhanje
1  dcl sladke smetane
pisane mrvice

Ta recept za makovo pecivo je s kulinarike, večkrat preverjen in enostaven za peko. Jemo ga vsako leto za zajtrk, ko gredo otroci prvi dan v šolo, pa tudi vmes za kakšno hitro biskvitno pecivo, saj enostavno vse sestavine zmečemo v posodo in zmiksamo. Brez potrebnega kompliciranja. Testo vlijemo na s peki papirjem obložen nizki pekač (tisti od pečice) in pečemo v že ogreti pečici na 180 stopinj kakšnih 20 minut. Sicer je v originalnem recept navedeno malo več, ampak meni se s temi stopinjami in mojo ventilacijsko pečico super izzide. Po vrhu namažem stopljeno čokolado, v katero sem vmešala sladko smetano, posipam s pisanimi perlicami in to je to. Recimo tako kot ta fotografija spodaj. 

Ostale sestavine za cake popse:

dobra pest čokoladnih kapljic ali čokoladne kuverture za oblivanje (lahko pretopite tudi čokoladne zajce ali jajca, ki so vam ostali oz vuzma)
cca. 0,5 dcl malinovca
po želji žlica ruma
5 vejic ribeza 

Ker je torej moj biskvit ostal pozabljen v pečici, vendar kljub temu ni bilo tako kritično, da bi vse skupaj končalo v košu, sem biskvit, ki je že bil oblit s čokolado, v večji skledi z rokami zmečkala, dodala malinovec, da je vse skupaj še malo povezal in iz mase oblikovala kroglice. 
Kroglice sem odlagala na peki papir. Nad paro sem stopila čokolado za oblivanje in jo z žličko nemarno nanašala na kroglice. Ker se ta čokolada za oblivanje precej hitro trdi na sobni temperaturi, si jagode ribeza pripravite v naprej in skoraj sproti nanašajte na vrh kroglic. 

Ko se je čokoladni obliv strdil, sem vsako kroglico posebej dala v papirnato košarico za muffine in tako ponudila našim gostom. Ne morem napisati, da so začuda med prvim pecivom izginile vse kroglice, ker so bile res dobre in upravičeno izginile. 

Brusketa z zelenjavo na žaru in poširanim jajcem je pri nas za zajtrk ponavadi in ob nedeljah. Sobota je namreč dan, ko gre mož v pekarno po sveže žemlje za zajtrk (edinkrat, ko ne pečemo kruha oz. žemelj doma) in ker jih potem skoraj vedno nekaj ostane, jih v nedeljo pripravimo v obliki brusket. Za bruskete so namreč najboljše en dan stare žemlje. Zelenjavo in domača jajca pa imamo itak vedno v hladilniku.

Zelenjavo uporabimo odvisno od sezone. Trenutno so šparglji na tapeti. Z domačimi jajci nas zalagajo babice, sploh zdaj ko je bil vuzem … bog ne daj, da nam jih zmanjka. :)))

Sestavine:

šparglji
jajca
pršut
češnjev paradižnik
rumena paprika
mlada čebula
mehki sir (jaz sam izbrala Bree)
en dan stare žemlje
solni cvet
sveže zmlet poper
drobnjak
olivno olje

Količine sestavin niso ravno najpomembnejše, tako da izberite vsakega malo, po želji, kakor komur paše.

Najprej si očistimo zelenjavo in nato v  največjem oz. najvišjem loncu, ki ga imamo, pristavimo vodo za poširanje jajc. 

Zelenjavo poljubno narežemo. V vroči ponvi na olivnem olju popečemo rezine pršuta (lahko tudi šunko, ki je ostala od velike noči), pršut odstranimo in na istem olju, ki se je navzel čudovitih dišav pršuta, na hitro popečemo še zelenjavo. 
V toasterju med tem popečemo na pol prerezane žemlje. Če nimamo toasterja, jih lahko popečemo na olju, v katerem sta se pekla pršut in zelenjava. 

Voda v loncu bi zdaj morala že zavreti. Ogenj samo toliko zmanjšamo, da voda v njem ne nori, še vedno pa lepo vre. To pa zato, da nam ne bo preveč razmetavalo jajca, še vedno pa mora le-ta vreti, ko položimo vanjo jajce. 
Jajca ubijemo v vrelo vodo in ga po minutki, ko beljak zakrkne previdno odstranimo. Ok, tisti, ki smo bolj ziheraši oz. ne želimo riskirat jajc naredimo to tako: vzamemo zajemalko, ubijemo previdno jajce vanjo in potem z zajemalko vred jajce previdno potopimo v vodo in ga spustimo. Ko je jajce poširano, ga previdno z zajemalko vzamemo iz vode in položimo na papirnato servieto, da popije odvečno vodo. Lahko ga tudi nežno popivnamo, da odstranimo vodne kapljice, ki so popolnoma odveč. 

Naše popečene žemlje oz. brusketke, da se lepše sliši, zdaj samo še obložimo, jajce solimo in popramo ter uživamo v nedeljskem zajtrku. :)

Košarica iz krhkega testa, polna rahle vanilijeve kreme in obložena z goro poželjivega sadja.  Ni samo mmmm …, ampak zapeljiva in enostavna ter kar se mene tiče, komot zamenljiva za eno dobro popoldansko malico. 
Recept za krhko testo sem vzela kar od recepta za piškote, iz katerega potem delam različne različice piškotov. To testo je enostavno perfektno in paše k vsemu. Najdete ga, če kliknete TUKAJ pod Ena osnova - različni piškoti.  
Za vanilijevo kremo bi predlagala, če imate čas seveda, da naredite kremo od Mojih 1000 ukradenih lističev. Jaz sem tokrat izbrala bližnjico (čeprav dvomim, da sem kaj pridobila na času) in kremo naredila iz vanilijevega pudinga. Če niste ljubitelj vanilijevega pudinga oz. kreme, komot uporabite kakšen drug okus pudinga. Predlagam le, da izberete res kvaliteten prašek za puding. 

Sestavine za testo: 

250 g moke
125 g masla
1 jajce
1/2 vrečke pecilne praška
1 vanilijev sladkor z delčki vanilije (Bourbon Vanilija) 
90 g sladkorja

10 g masla za mazanje modelčkov

Moko presejemo kar na pult, dodamo sladkor, vanilijev sladkor, pecilni prašek, vse skupaj premešamo, naredimo v sredini jamico, vlijemo vanjo razžvrkljano jajce, okrog po robovih moke, pa damo na lističe narezano maslo. Omesimo testo in ga za kakšne pol ure damo v hladilnik počivat. 

Sestavine za kremo:

prašek za puding
0,5 l mleka
2 žlici sladkorja
pest belih čokoladnih kapljic ali sesekljane bele čokolade za kuhanje
2 dcl smetane za stepanje
1 vanilijev sladkor bourbon vanilija ali pol stroka semen vanilije

Sadje:

košarica malin
pol košarice jagod
košarica volčjega jabolka

listi mete za dodaten okus
sladkor v prahu za posip

Med tem, ko bo testo odspalo svojih 30 minut, skuhamo puding  po navodilu proizvajalca. V še vroč puding vmešamo čokolado, počakamo, da se le-ta stopi, dodamo vanilijev sladkor, premešamo  in  pustimo, da se vse skupaj ohladi. Vsake toliko z metlico premešamo, da preprečimo, da bi se na pudingu naredila predebela skorjica. Nič hudega, če se bodo pojavile malo grudice, to bomo kasneje razgnali z mikserjem.

Testo razdelimo na 6 delov. Iz vsakega dela razvaljamo krog in z njim obložimo košarice, ki smo jih prej namazali z maslom.  Te silikonske košarice sem kupila pred kratkim zelo poceni v Lidlu ali mogoče celo v Hoferju, se žal ne spomnim točno in so nekje 10 cm premera. 

Ker želimo, da je testo res krhko in mehko, ga pečemo le kakšnih 8-10 minut (ventilacijska pečica) na 180 stopinj in nič več. Raje manj, kot preveč. Naše košarice ohladimo in jih previdno vzamemo iz modelčkov. 

Pripravimo si sadje. 

V ohlajen puding z mešalnikom vmešamo stepeno sladko smetano.

Košarice iz krhkega testa nadevamo s kremo in nato še obložimo s sadjem in meto.

Po vrhu posipamo s sladkorjem v prahu.

Za dober steak je v prvi vrsti pomembno, kateri del govejega mesa bomo izbrali in kako dobro je meso uležano. 
Začnimo s prvim, torej izbiro mesa. Kot vsi vemo, je najboljši del govejega mesa pljučna pečenka, ki ima temu primerno tudi ceno in  zaradi česar se potem ponavadi (vsaj jaz) odločim za ledveni del mesa. Nič pa ne bo narobe, če se boste morda odločili za stegno. Mesar vam naj le odreže zrezke debeline nekje 2 centimetra. 
Zrezki, ki jih kupimo v večjih centrih, so ponavadi iz svežega mesa. To pomeni, da meso ni uležano in če bomo zrezek vrgli direkt na ponev, se zna zgoditi, da bo hm … podoben bolj podplatu, sploh če ga bomo pekli well done, kar pa si seveda nihče ne želi. Da se temu izognemo, meso takoj, ko ga prinesemo od mesarja, operemo, obrišemo na suho in ali ga zavijemo neprodušno v kuhinjsko  folijo (v primeru, da želimo naraven okus) ali ga damo v marinado in pustimo počivati v hladilniku nekje za 2-3 dni. 

Sestavine za mariniran goveji steak na žaru: 

4  dva cm debele goveje zrezke
žlico gorčice
2 stroka česna
1/2 manjše čebule ali šalotke
vejica rožmarina
peteršiljeva trava
1-2 dcl belega olja
sol
sveže zmlet poper

1-2 dcl domačega refoška

Zrezke operemo pod hladno vodo, obrišemo do suhega s papirnato servieto in si pripravimo marinado. V večjo stekleno posodo, ki se da zapreti, damo na zrezke vse zgoraj naštete sestavine, razen refoška. Dobro premešamo in vse skupaj damo v hladilnik počivat za 2-3 dni. Vmes zrezke enkrat obrnemo. Tako se bodo zrezki ne samo prepojili z vsemi aromami, ampak tudi uležali in bodo, ko jih bomo vrgli na žar, lepo mehki.  

Po treh dneh sem zrezke vzela iz hladilnika, dodala domači refošk, ki sem ga dobila ob zadnjem obisku primorske, premešala in pustila na pultu stati kakšni dve uri. Tako je meso imelo sobno temperaturo in imelo čas se prepojiti z aromami žlahtnega refoška. Mogoče pride še komu prav informacija, da se meso namreč vedno daje pečt sobne temperature in nikar mrzlo oz. direkt iz hladilnika. 

Med tem, ko meso počiva na pultu, si pripravimo prilogo. Gratiniran krompir, ki sem ga nadevala s kuhanim rumenjakom, žajbljem in pirejem pastinaka. 

Sestavine za gratiniran krompir:

4 srednje veliki krompirji
2 trdo kuhana rumenjaka
8 listov žajblja
1 večji koren pastinaka
sir (jaz sam izbrala rdeč basiron pesto rosso in zelen basiron pesto verde sir)
dobra žlička masla
sol
sveže zmlet poper

Krompir operemo in ga damo neolupljenega kuhat. Pazimo, da ga ne razkuhamo. Stopnjo kuhanosti preverimo z zobotrebcem. 

Med tem, ko se krompir kuha, nad soparo skuhamo še pastinak. Seveda ne nad isto posodo. 

Kuhan krompir olupimo, ga izdolbemo in osolimo. 

Jaz sem že imela trdo kuhana jajca, saj sem vzela rumenjake od remenk, ki so nam ostala in mi jih je bilo škoda zavreči. Drugače pa, da si skrajšamo čas kuhanja, damo jajca kuhat istočasno kot krompir.  V vsak izdolben krompir damo polovičko rumenjaka in na vrh položimo list žajblja. Rumenjak, čisto malo osolimo, ne preveč, saj smo solili že dno krompirja.

Nadevan krompir damo v pekač obložen s peki papirjem in na iz alu folij narejenih obročkov, ki imajo funkcijo, da držijo krompir pokonci, da se le-ta ne zvrne. Krompir potisnemo v že ogreto pečico in ga gratiniramo na 200 stopinj kakšnih 10 minut oz. dokler se sir hrustljavo ne zapeče. 

Med tem, ko se krompir gratinira, se lotimo naših steakov. Če nimamo žara ali žar ponve, uporabimo navadno. Najprej pa se moramo odločiti kakšne steake bomo pekli: rare, medium ali well done, saj je od tega odvisna na koliko stopinj bomo steake pekli. Predlagam, da izbere prvo ali drugo varianto, ker je steak res škoda uničiti z skoz zapečenostjo. 

Mi smo se odločili za medium. 

Žar ponev segrejemo z malo olja in nanjo "vržemo" steak. Pazimo, kam ga damo, ker ko se steak enkrat prilepi na ponev ali žar, ga ne smemo niti premikati, niti dvigovati. Pečemo ga kakšne 2-3 minute na eni strani in nato še toliko na drugi strani. Obračamo ga s prijemalkami in nikar z vilico ne šarimo v njem. Pečenost steaka preverimo s prstom tako, da ga enostavno potipamo (glej spodnjo sliko). 

Če sem prej napisala, da o tem ali bo steak perfect ali ne, odločata izbira in uležanost mesa, je tretji najpomembnejši faktor počivanje pečenega mesa. 
Pečene steake damo v stekleno posodo, ki jo pokrijemo in kjer naj steaki kakšnih 10 minut lepo počivajo. Vmes jih enkrat obrnemo, da sokovi, lepo ostanejo v mesu. 

Ta čas si pripravimo omako. Marinado z refoškom, v kateri so steaki ležali, dodamo v ponev, kjer smo steake pekli in vse skupaj nežno "pokuhljamo". Po potrebi lahko dodamo kakšen deci vode, sol in poper. Prosim, ne uničujmo je s kakšno moko. 

Pripravimo si krožnike, dekoracijo, krompir in ko steaki svoje "odležijo", jih z vsem spoštovanjem dodamo na krožnik. 

Omako dodamo na koncu. Ne pozabimo v omako dodati sokove, ki so morebiti med počivanjem steakov iztekli iz mesa. Omake nikar ne polivajte po mesu ali krompirju, ampak jo dodajte vmes med njiju. 

Velika noč. Kot otrok se spomnim, da je bila pri nas Velika noč en najpomembnejših praznikov. Ne samo cerkvenih, nasploh. Kolikor se spomnim, nismo dajali niti rojstnim dnevom niti božični večerji toliko pozornosti in pomena kot velikonočnemu zajtrku. 
Priprave na ta dogodek so se začele že v petek, z barvanjem remenk in kuhanjem "povojene" oz. dimljene šunke ali vratovine ter peko potice. V vaški trgovini nisi smel pozabiti naročiti poseben, bel velikonočni kruh, ker si drugače lahko ostal brez. 
Otroci smo na trati nabrali nam najljubše listke trav, rožic, mama jih je pa potem odtisnila na remenke s tehniko barvanja s čebulnimi olupki.
Za ta praznik je veljalo tudi pravilo: nobenega kartanja, prepiranja! :) 

In kako mi praznujemo ta praznik? Lahko bi napisala, da se držimo še vedno mojega tradicionalnega načina, vendar z manjšimi odstopanji.

V petek, na postni oz. brezmesni dan, najprej omesimo potico in ko ta vzhaja na tradicionalen način, obarvamo remenke, ki jih nesemo k žegnju. Otroci torej poiščejo luštne travne zeli in jaz remenke pobarvam s čebulnimi olupki. Letos smo imeli srečo in našli celo dve štiriperesni deteljici. Sreča?

Nismo pekli dveh potic ampak smo naredili dve v eni, saj je teh potic, ki jih sorodniki prinesejo, ogromno in potem ostajajo. Naša potica je dišala po lešnikih in kavi ter obveznem maku. Recept za potico uporabljam gurmanov. Makov nadev + za lešnikov nadev uporabim orehovega, kjer namesto orehov uporabim lešnike in dodam še kavno-čokoladni namaz. Testo uporabim od te bogate orehove potice.

Ponoči, iz petka na soboto, nas izgleda obišče velikonočni zajček, saj je zjutraj stanovanje polno skritih remenk, takšnih ali drugačnih sladkih jajc in otroci hitijo s cekarčki in iščejo ta jajčka. Zabava traja vsaj kakšno uro, saj je potrebno poiskata vsa jajčka, ki so skrita po raznih delih stanovanja. 

Letos sem spekla še perece. Perece nama je namreč s sestro vsako leto na vuzem prinesla najina botra. Poleg dinarjev, remenk in sladkarij, seveda. :))  Ker moj nečak, kateremu sem botra, žal živi na drugem koncu sveta, smo s temi remenkami v perecah obdarovali sosedove otroke in prijatelje. Letos nismo delili sladkarij. 

Nekaj remenk smo letos obarvali z domačim primorskim refoškom, ki smo ga na zadnjem obisku pri Toškanovih dobili v dar. Te remenke so res nekaj posebnega, saj se zaradi vinskega kamna, ki se naredi na remenkah, svetlikajo, kot bi bile posute z diamanti. Za več "diamantov" je potrebno po kuhanju remenke pustiti vsaj čez noč v rdečem vinu. 

Letos me je znanka razveselila s še enim spominom iz otroštva, povezanim z vüzmom. S  selenco oz. španskim bezgom. Ponavadi smo k žegnju na vrh prtička, ki je pokrival cekar s hrano, dajali rože. To so bile ali narcise ali selenca. Ker je letos pomlad prehitevala, so bili tako cekarji polni selence. 

Popoldne smo se odpravili z otroci k babici in s polnimi, vsak s svojim okinčenim cekarjem k žegnju.

In končno, velikonočna nedelja in z njo velikonočni zajtrk. Tradicionalnost od katere ne odstopamo je, da se vse začne šele, ko vsi vstanemo. Sledi obvezno umivanje ter postavitev mize. Mizo še vedno, tako kot smo to počeli, ko sem bila sama otrok, pogrnemo z lepim prtom, ter postavimo nanjo blagoslovljene jedi. Ok, k temu mi dodamo še sok, mogoče še kakšno malenkost, to je pa tudi vse. Preden začnemo z zajtrkom, zmolimo molitev Sveti angel varuh moj. Velja pa tudi previdnost, da drobtine žegnjane hrane ne zaidejo na tla. 

Jemo oz. pokusimo vsi vse. Vsega je potrebno, namreč po naši stari tradiciji, vsaj malo zaužiti. 

Zdi se mi, da k piščancu, sploh k zlato popečenim rezinam, paše vse. Ta naš izbor piščanca z ananasom in pisano zelenjavo je  ena izmed variant, ko je hladilnik potreben čiščenja zalog, ostankov, ko imaš vsega po malem, pa ničesar dovolj za kaj konkretnega. Odlično, ker tudi to je nekaj zelo lepo in odlično konkretnega okusa. Pa še zdravo je po vrhu. :))

Tisti, ki nimate problemov s sojo, sojino omako (pri ima tričetrt družine alergijo na sojo), komot dodate kakšno ribjo ali ostrigino in/ali sojino omako. Ampak tudi brez teh po aziji dišeči kuhinji oz. omakah, je ta naša različica več kot odlična. 

Kaj potrebujemo? Poglejte v hladilnik, izberite zelenjavo, ki jo imate na voljo. Mi smo izbrali tole:

Sestavine:

sezamovo olje
laneno olje
nekaj rumenih in rdečih mini paradižnikov
7 zelenih špargljev
pol rdeče + pol rumene paprike
3 mlade čebule
1-2 žlici mešanice semen
1 piščančja prsa
2-3 rezine ananasa
sol
sveže zmlet poper
riž

Najprej si damo kuhat riž. Pazimo le, da ga ne razkuhamo in da ostane še dovolj čvrst.

Piščančja prsa operemo, odstranimo kožo, obrišemo in narežemo na trakove in jih zlato popečemo na sezamovem in lanenenem olju. Solimo, popramo.
Med tem, ko se piščanec peče, si pripravimo zelenjavo. Zelenjavo razrežemo poljubne oblike (kot veste, nisem ravno ljubitelj julienna, vi se ga pa komot lahko igrate) in jo dodamo k piščancu. 

Vse skupaj pražimo na vročem olju par minut, recimo 4 minutke, nato dodamo semena in na kockice narezan ananas, minutko še popražimo, nato pa pokrijemo in dušimo kakšne 3 minutke vse skupaj. 

Piščanca s pisano zelenjavo postrežemo na rižu. 

Kako je pa to dobro ... Niso sicer tako dobre kot originalne Đurotove, ampak boljše! Hahaha. ;)
Res je, da se dobro blago samo hvali, ampak vsi tisti, ki obožujeta Jaffa piškote, morate to enostavno poskusiti.
Nastale so pa samo zato, ker je hčerka imela "nujno" željo po peki. "Mama jaz bi mešala jajca, pa moko. Včeraj si mi obljubila ..."
Ok, kaj imamo doma? Potrebno je porabiti tangerine, ki so se začele že nevarno sušiti v skledi, mmm, ja pa domače primorske limone imamo ...

Sestavine za biskvit:

6 jajc
120 g moke
100 g sladkorja
sveže naribana lupinica neškropljene ali bio limone
sveže naribana lupinica bio pomaranče
1 vanilijev sladkor z delčki vanilije

Ostale sestavine:

200 g pomarančne marmelade
350 ml iztisnjenega soka tangerin ali pomaranč + ene limone
1 vrečka želatine za hladno mešanje (za 500 ml tekočine Bella)
2 pesti čokoladnih kapljic za obliv ali kuverture (ne, čokolade za kuhanje!)

Rumenjake ločimo in jih skupaj s sladkorjem miksamo, dokler ne nastane lepa puhasta krema. Dodamo moko z vanilijevim sladkorjem in naribano lupino limone in tangerin. 
Beljake stepemo posebej in jih počasi z lopatko vmešamo v testo. 

Pekač, kateremu se snamejo stranice (34 x 23 cm), obložimo s peki papirjem in nanj vlijemo testo. Testo enakomerno z lopatko porazdelimo po vseh robovih in kotovih, da se nam ne naredijo hribčki, saj želimo imeti raven biskvit.

Bisvit pečemo v že ogreti pečici kakšnih 8-12 minut (odvisno od pečice) na 180 stopinj.
Pečen biskvit ohladimo. Če je biskvit pečen, preverimo z zobotrebcem, ki ostane po tem, ko ga zapičimo v biskvit, suh. 

Ta čas, ko sem nam biskvit hladi, si iz tangerin ali pomaranč in ene limone iztisnemo sok. Pol decilitra soka vzamemo vstran in z njim navlažimo biskvit.
Ohlajen biskvit nato na tanko premažemo s pomarančno marmelado. Jaz sem uporabila Ikeino marmelado z delčki pomarančne lupine. Recimo, da sem za cel pekač porabila pol lončka oz. nekje 200 gramov.
V 300 ml pomarančno-limoninega soka vmešamo želatino za hladno zgoščevanje, torej takšno, ki ne rabi segrevanja. Ker so pomaranče in limone precej kisle, je potrebna, za srednje dobro zgoščevanje, želatina, ki zadosti 500 ml tekočine. Jaz sem uporabila znamko Bella. MIslim, da se jo dobi v Hoferju ali Lidlu.

Ko se želatina raztopi v soku, jo previdno vlijemo na marmelado. Želatina bo verjetno ob straneh malo odtekla, nič hudega, saj je je dovolj oz. bo tako ravno prava količina na naših jafficah. Nekje 2-3 mm želatine. 

Zdaj takoj! odnesemo jaffice v hladilnik, da se želatina čim prej ohladi in strdi. 

Med tem si raztopimo naše čokoladne kapljice. Ne uporabljajte čokolade za kuhanje, ker ne bo vredu. Uporabite ali kuverturo ali te večje čokoladne kapljice, da bo čokoladna prevleka lepo "hrustljava", krhka, pa še lažje jo nanesemo, ker je raztopljena taka lepo svilnata. 

Če kdo nima potrpljenja z rezanjem čokolade in stalnim namakanjem noža v vročo vodo, naj čokolado razredči s kakšnimi 2-3 žlicami navadnega olja. Tako bo čokolada še bolj krhka, ampak brez namakanja noža v vročo vodo, lepega reza vseeno ne bo. Bo pa lažje rezati.
Čokolado vedno topimo nad vodno kopeljo, ker se tako čokolada ne pregreje preveč in tudi ko se ohladi oz. strdi ohrani svojo barvo.
Čokolado nekoliko ohladimo, vendar ne preveč. Še vedno mora biti lepo tekoča in mazava.

Toplo čokolado nato res na tanko polijemo po strjeni želatini (ta ne bo čisto trda, ampak bolj kot žele). Naj ne bo več kot 2 mm čokolade, ker ne bo samo rezanje hudič, ampak bo celoten okus jaffic drugačen. 

Sloj čokolade mora biti lepo tanek, da ko ugrizneš v kos, čokolada poči v ustih.

Kot tisti božanski občutek in pok, ko ugrizneš v Ježek lučko. :))

Ko nanašate čokolado pohitite, ker je želatina hladna in bo čokolado hitro strjevala. Zato, če želite na čokoladi kakšen vzorec, si pripomoček za ravnanje ali risanje prej pripravite.

Sicer se bere komplicirano, ampak verjamite, da se to skoraj hitreje naredi kot prebere in okus je … božanski. Tak sladko-kisel, s krhko čokolado po vrhu, hladno-osvežilno sredico, in mehkim v ustih topljivim biskvitom. Če imate pa še kakšno metko za dodatni okus … je pa že prekičasto.

Vsake toliko zapaše, če kdo namesto tebe pripravi kosilo. Sicer smo pri naši hiši zelo veliki skeptiki glede vnaprej pripravljene hrane, a la variante, ko samo pogreješ in poješ, ampak kranjska klobasa je pa zakon. In se vsake toliko najde tudi pri nas in to brez slabe vesti, na jedilniku za kosilo. 

Stestirali smo precej kranjskih klobas in lahko mirne vesti rečem, da je v naši družini absolutna zmagovalka Košakova kranjska klobasa. 

Prava in odlično paše k različnim gurmanskim izzivom. 

Čokoladne skodelice narejene s pomočjo balona so … zgodba zase. Recimo, da bi pri tisti sliki, ki kroži po raznih družbenih omrežjih, ko mična gospodična z nasmehom do ušes mamljivo kaže, kako enostavno je narediti ta čokoladna jajca,  moralo zraven  pisati: "Ni vse tako kot izgleda na prvi pogled!" ali vsaj opozorilo: "Preden skočiš, se prepričaj o njeni globini!". 
Je pa res, da zgleda v teh skodelicah postrežen sladoled, krema, kupa … Uau!, če že ne, Uuuaaaauuuuu!

No, pa dajmo! Lahko bi tudi mi mi naredili te skodelice, saj ne more biti postopek tako težki. Balon pač namočiš v  čokolado, počakaš, da se strdi, balon počiš in uola, skodelice nadevaš z našo najljubšo vanilijevo kremo in sadjem.  Mh!
Bil je ponedeljek. Vedela sem, da se v škatli z rojstnodnevnimi pripomočki še od predlanskega leta skrivajo vodni baloni - idealna priložnost, da jih končno porabimo in to odlično!

Sestavini za čokoladne košarice:

* čokoladne kapljice (Za količine me ne spraševati, prosim, boste kmalu izvedeli zakaj. Recimo, da tam eni dve pesti. Mogoče bo vam dovolj. Odvisno je  tudi kakšno posodo boste uporabili. Ozko ali širšo. )
* praženi sesekljani orehi

Med tem, ko nad vodno kopeljo topimo čokoladne kapljice, napihnemo vodne balone. 

Ne topiti čokolade direkt na ognju v posodi, ker bo previsoka temperatura in čokolada ne bo v redu. Če imate možnost izberite res čokoladno kuverturo ali večje čokoladne kapljice, ki jih dobite v vseh specializiranih trgovinah za peko. Recimo, pri nas v Murski Soboti jih prodaja Sladki svet, na Slovenski ulici. 
Ko se čokolada nekje polovico stopi, odstavite vse z ognja, počakajte, da se stopi do konca in premešajte, da dobite lepo svileno, tekočo čokolado. 

Poskus številka 1:
Če začnem z našo avanturo … Čokolada torej stopljena, pljuča ob napihovanju balonov skoraj zunaj, ampak gremo naprej. Potopim balon in pooči! Ok, ni veliko škode, samo malo pult je fasal od čokolade. Potopim drugi balon in poooooči. Hm … razsežnosti, kamor lahko nese stopljeno čokolado, so neprecenljive. Klik, klik … kaj pa, če je čokolada prevroča in zato pokajo baloni?  Ohladim čokolado na 37 stopinj, potopim balon in … poooooooči. Ok, zdaj ni več smešno, ker je čokolado v lase dobil tudi mož na drugem koncu kuhinje in otroci, ki so se igrali v dnevni sobi. Pogledam sebe, kuhinjo, mojo lepo snežno belo kuhinjo, tla … A se naj jokam ali smejem? Saj ni tako hudo, eh! Čokolado ohladim na 36 stopinj, pa ni vrag, da je čokolada še vedno prevroča. Potopim balon, uola! Cel je ostal, jeeeej! Odložim čokoladni balon na peki papir in nadaljujem z velikim optimizmom naprej. Nakar, poči tisti prvi uspeli na peki papirju in ga raznese po pol stanovanja. 
Zdaj pa je dovolj! Kaj pa če so baloni stari, mi klikne? Hitro pošljem moža v trgovino po nove vodne balone, sama se lotim kuhinje, tal, aparatov, oblačil in še kaj. Ko končam s čiščenjem, se lahko odpravim samo spat.
Najraje bi vso idejo o čokoladnih košaricah  zabrisala v koš. Ampak se ne dam. Ker mi fibromialgiki za razliko od drugih zemljanov, ko ponoči spijo, imamo čas za razmišljanje, mi pade ideja, da namesto balonov uporabim silikonske modelčke. 

Poskus številka 2: 
Torek zjutraj. Ne, ne bom jih delala! Grem raje v pisarno! Nakar ugotovim, da ni ključev. Mož jih je odnesel. Torej, gremo delat košarice. Vzamem nove balone, ki se mimogrede lažje napihnejo, stopim čokolado in poskrbim, da le-ta ni prevroča. Potopim balone v čokolado, ki na moje veliko veselje "preživijo". Torej so krivi le stari baloni. Za vsak slučaj, če ima še kaj znamka balonov pri tem, sem fotografirala balone, ki zdržijo pritisk raztopljene čokolade. Mogoče pride komu prav. 

Počakam, da se čokolada strdi in z iglo preluknjam balone. Zgodi se tole:

Brez besed in ločevanja odpadkov, zabrišem vse v en koš. Edino spodnjih čokoladnih, trših delov se je razveselila hčerka. 

Poskus številka 3: ne boš ti meni …

Pa poskusimo s silikonskimi skodelicami. Čokolada je še ostala, sicer je postala že malo gostejša, ker se je ohladila, ampak nič hudega. 
Skodelice torej potopim v čokolado, počakam, da se le-ta strdi in … potem zabrišem vse skupaj direkt v pomivalno korito. Ni šans, da dobim skodelice nepoškodovane dol. Končala sem s tem!

Spucam kuhinjo, pospravim stanovanje in tisti črv mi ne da miru. "Daj, še enkrat poskusi!" mi pravi.  Medtem razmišljam, kako bi čokolado večkrat nanesla na balon, da bi bila le-ta bolj debela in se ne bi zlomila. Lahko poskusim tudi s praženimi lešniki, da bo vse skupaj bolj kompaktno.

Poskus številka 4:

Čokolado ponovno popolnoma stopim, da je lepo gladka, jo ohladim toliko, da postane malo gostejša in da se je čim več ujame na balon. Potopim balon v čokolado in enega za drugim odlagam na peki papir. 
Potem postopek ponovim. Ko potopim drugič, balon malo vrtim nad čokolado, da ostane res čim več čokolade na njem oz. da je ne odteče toliko z njega, med tem, ko se trdi. 

Zadevo ponovim še enkrat. Torej vsak balon še tretjič potopim v čokolado in počasi vrtim, da se čokolada lepo razporedi po zgornjem robu in tik preden se začne strjevati, posujem še pražene lešnike po čokoladi. 

O tem, kako me matra, kaj bo, ko spokam balone, ne bi pisala. Počakam, da se vse skupaj strdi in za vsak slučaj, dam vse skupaj v hladilnik za kakšnih 15 minut, da bo čokolada res trda. 

Pok, pok, pok!

Težava številka … koliko že? Kako hudiča naj odstranim te ostanke balonov, ki so ostali prilepljeni  v košaricah? Še dobro, da nisem delala visokih košaric, ker sem že zdaj imela težave dati prste noter. Naj se sliši še tako čudno, ti drugega ne preostane, kot da z nohti milimeter po milimeter počasi spraškaš balon dol. Sem poskusila z žlico, pa ni šlo. Z nožem, nisem hotela riskirati, ker ni občutka, koliko lahko pritisneš, da se ne bi vse skupaj sesulo. Če ima kdo idejo, se priporočam. Ko takole držiš cca. pet minut košarico v roki se le-ta začne tudi topiti. To sem preprečila tako, da sem si dala na roko krpo, ki je nekoliko izolirala prehajanje toplote z roke na čokolado. 

Iiiiii, kako so lepe! In kako dišijo!

No, pa je uspelo. V 4. poskusu. Veselje kot pri malem otroku. 

Verjetno me boste razumeli, če napišem, da potem niti slučajno nisem delala več vanilijeve kreme, ampak smo naše ljube čokoladne skodelice napolnili kar s sladoledom in smetano. 

Odlično je! Kot, da bi jedel veliko, okroglo ježek lučko. 

Remenke, pisanice, remenice ali velikonočna jajčka? Mi jim pravimo remenice in moji otroci so se odločili, da jih bomo nekaj naredili še pred Veliko nočjo. Zakaj pa ne, če je to tako zabavno, poleg tega pa remenke dosti bolj teknejo kot navadna trdo kuhana jajca. :))
Otroci so pobarvali remenke, jaz sem pa omesila testo za vrtanek. 

Najprej trdo skuhamo jajca in jih okitimo v remenke. Par nasvetov kako skuhamo jajca, da nam ne počijo, najdete TUKAJ. 
Moja otroka sta za remenke izbrala tehniko marmoriranja. 

Sestavine za testo:

600 g gladke bele moke
2,5 dcl toplega mleka
60 g svinjske masti, ki jo lahko nadomestite z maslom
1 jajce
1,5 vrečka suhega kvasa ali ena kockica svežega (40-50 g)
ščep sladkorja
dobra žlička soli
sezamova in lanena semena za posip
1 jajce za premaz

6 trdo kuhanih jajc oz. remenk

V večjo skledo damo moko, naredimo v sredini jamico, nadrobimo vanjo kvas in dodamo sladkor ter prilijemo toplo mleko.  Z vilico nežno malo premešamo in pustimo par minut, da kvas naredi svoje.

Nato dodamo vse ostale sestavine in omesimo testo. Masti ne razpuščamo, jo pa pustimo na sobni temperaturi, da se malo zmehča. Tudi jajca naj imajo sobno temperaturo. Testo mesimo tako dolgo, dokler se testo popolnoma ne loči od rok in sklede. Omešeno testo niti ni tako mehko, ampak precej kompaktno.  Pokrijemo ga s krpo in pustimo kakšno uro na toplem, da vzhaja. 

Vzhajano testo zvrnemo na pomokano površino, še enkrat nežno pregnetemo in ga razdelimo na 3 dele.

Vsak del rahlo pregnetemo in iz njega naredimo približno 40 cm dolg svaljek. Nato vzamemo svaljek, ki smo ga prvo posvaljkali (hm … slavisti, glejte vstran!) in ga ponovno raztegnemo s svaljkanjem do dolžine nekje 60 cm. Enako naredimo z drugim in tretjim svaljkom. Namreč, ko svaljki kakšno minutko, dve  odležijo, postanejo bolj elastični in jih lažje raztegnemo. Zadevo ponovimo še enkrat in sicer dokler svaljki ne dosežejo dolžine nekje 70-80 cm. 

Med oblikovanjem svaljkov, boste verjetno z rokami zatipali na nekaterih mestih v svaljku zračne prostore. Nič hudega. Jaz vzdolž svaljka na tistem mestu s prstom pritisnem in naredim vdolbinico, da gre zrak ven, nato pa robove pritisnem skupaj in ponovno svaljek zarolam po pultu oz. posvaljkam. 

Zatem spletemo iz svaljkov kito. Zunanji svaljek izmenično dajemo v sredino.

Ko je pletenica narejena, oba konca povežemo med sabo. Pleten venček ali vrtanek, ko mu mi rečemo, damo vzhajat na leseno desko, na kateri jo bomo pekli ali na pekač obložen s peki papirjem. V vrtanek med svaljke, damo remenke. Remenke malo bolj zakopljemo med svaljke, da nam med ponovnim vzhajanjem ali peko ne izpadejo. 

Vrtanek pokrijemo s krpo in jo vzhajamo še kakšnih 45 minut. 

Ko je vrtanek vzhajani, ga na tanko premažemo z razžvrkljanim jajcem … 

… in posipamo s semeni. 

Vrtanek v že ogreti pečici pečemo prvih 5 minut na 200 stopinj, nato temperaturo znižamo na 180 stopinj in pečemo še nadaljnih 15-20 minut. Vsaj tako je pri moji ventilacijski pečici. Odvisno od velikosti vrtanka in pečice boste mogli sami ugotoviti dolžino peke. Vrtanek ne sme biti rjave barve, ampak lepe zlato rumene barve in imeti mora hrustljavo skorjico ter mehko sredico. 

Bliža se čas piknikov. In zakaj bi čevapčiče jedli samo z ali v lepinji, če lahko vse skupaj malo  začinimo po svoje oz. zavijemo? Obljubim vam, da ne boste razočarani.

Ta kombinacija je pri nas nastala samo zato, ker nisem imela ne časa in ne volje za peko lepinj. Tortilje je pač hitreje in enostavneje narediti. In vsekakor ta različica ni bila zadnjikrat na mizi, saj smo bili nad njo vsi navdušeni.

Sestavine:

čevapčiči - naredite jih lahko po tem receptu za srpske pleskavice
tortilje - naredite jih lahko po receptu doma narejeno testo za tortilje
4 mlade čebule 
3 rdeče paprike
drobnjak
baby origano
8 češnjevih paradižnikov
ajvar
senf ali gorčica

Papriko operemo in zložimo v pekač na papir za peko, naravnamo na 220 stopinj in jo popečemo z vseh strani. Paprika je pečena, ko ji koža na večih mestih počrni. Kožo paprike odstranimo. Če je dovolj pečena je to odstranjevanje kožice en dva tri gotovo. Pazimo le, da nam sok iz paprike med odstranjevanjem kože ne odteče vstran, ker bi ga bilo res škoda. Probamo čim več soka paprike ujet v posodo ins katerim potem prelijemo že nadevane tortilje. Tako bo tortilja še bolj "slastično guštična". 
Ko smo sok iz paprike odcedili, začimbe in papriko narežemo.

Čevapčiče naredimo po zgoraj omenjenem receptu, ne bo pa seveda tudi nič narobe, če si vse skupaj poenostavimo in jih kupimo že narejene ter jih samo popečemo. Res, da ti čevapi ne bodo tako guštični in dišeši, ampak ko se mudi, se pač mudi s kosilom. :)

Paradižnik in čebulo narežemo. 

Tortilje pa predlagam, da le naredite sami doma, saj vam ne bodo vzele dosti časa, okus je pa neprimerljivo boljši od kupljenih. V bistvu, ko jih enkrat sprobate, ne verjamem, da jih boste še kdaj kupili.  
Tortilje delamo sproti, ko imamo že pečene čevapčiče in razrezano papriko. 

Takoj, ko je tortilja pečena, jo obložimo s čevapi, pečeno papriko, začimbami in ostalo prilogo. 

Iz omenjenih količin oz. receptov boste dobili 8 tortilj, s po dvema čevapčičema, 1 paradižnikom ...
Seveda, pa lahko naredite malo večje tortilje, če vam ponev to dopušča in si z oblogo date potem duška. Nam so luštne take srednje oz. normalne variante, ko je vsega po malem v njej in se čudovito prepletejo enakovredno vsi okusi. 

Enostavneje ne gre. :)

Sestavine:

šopek divjih šparglej
dimljen sir

Šparglje na hitro popečemo, naribamo sir in počakamo, da se le-ta v ponvi razpusti in hrustljavo zapeče. 

Celoten recept za mesno krompirjeve kroglice z zelenjavnimi palčkami in pomarančno majonezno omako najdete, poleg drugih receptov jedi, ki jih obožujejo otroci,  v knjigi  Zabava na Izgubljenem otoku. 
Take kroglice so odlične za rojstnodnevne zabave, saj jih otroci lahko jejo z rokami ali nabodenimi na nabodala. In ker ponavadi (vsaj pri nas je tako) otroci na zabavi nimajo časa za sedenje ob mizi in hrano, so te kroglice idealne, saj so odlične tudi mrzle oz. si jih vzamejo "mimogrede". 

Sestavine:

500 g mlete mlade govedine
1 lonček pretlačenega kuhanega krompirja
1/2 na drobno sesekljane čebule
1-2  stroka česna
sol
sveže zmlet poper
1/2 žličke rdeče paprike
rožmarin
baby origano

Česen na drobno narežemo in ga dodamo v skledo k mesu in vsem ostalim sestavinam. Maso dobro premešamo in iz nje oblikujemo majhne kroglice, velike približno 3 cm. 

V pekač položimo peki papri in nanj zložimo kroglice. Kroglice pečemo 20-30 minut na 180 stopinj, vmes malo premešamo.
Ko so kroglice pečene, jih pred serviranjem lahko nabodemo na palčke, ker so kot take definitivno bolj zanimive otrokom. 
Lahko se tudi poigramo z nabodali in zapičimo eno kroglico, en češnjev paradižnik, spet kroglico, paradižnik itn. 

Ker šparglji zaenkrat še ne rastejo v Prekmurju in ker tudi stric google ne prikaže vsega tako nazorno, kot če tega sam ne opraviš, je bila tudi moja predstava o nabiranju divjih špargljev popolnoma zgrešena.

Oziroma boljše ali celo pravilneje bi bilo, če napišem, lov za divjimi šparglji. Zakaj? Sama sem si predstavljala, da šparglji v naravi rastejo kot gobice na travniku, kjer se lepo skloniš in jih pobiraš. Jao, sem vsekala mimo. Nisem imela pojma, da zna biti nabiranje špargljev boleče. 😳

Ampak ok. Ko ti namreč primorka pripravi fritajo z divjimi šparglji, mmmm ... so vredni vsakega napora. Čeprav še drugi dan čutiš posledice zbadanja trnjev v prstih.😵

S travnikov, oljčnih nasadov in vinogradov smo zavili v grmovje, gosto grmovje. Potem so me poučili, da moram najprej poiskati "mamico". Šparglji rastejo namreč v njeni bližini.

Jeee ... najdem mamico, vidim špargelj ... vendar me noben ni opozoril, da ta krasna mamica svoje špargeljčke varuje s trni. Auuu, to pika. Zeloooo.

Ko se nekako navadim čepenja in zbadanja v rit in v prste (za zdravje je potrebno potrpet), me prešine: "Kaj pa kače?" Aaaaa ...

"Draga, kače še spijo." me pomiri prijateljica Toškanka.

Evo, težko najdene šparglje!

Ampak, ko ti prijatelji pripravijo dišečo fritajo s svežimi šparglji, mmmmmm ... je večer popoln.

Še dokaz, da se tudi po grmovju skrivat znam. 😎

O Toškancih, njihovem bregu in prijaznih sosedih, kjer te vsi po vrsti pozdravijo z odprtimi in nikakor ne praznimi rokami, prijaznimi pozdravi, pa kdaj drugič.:))

Hvala prijatelji, za to enkratno in vsekakor nepozabno doživetje!

Kakšno bi bilo poletje brez nizkokaloričnega, po sadju dišečega, pravkar obranega paradižnika?

Pa dajmo najprej nekaj besed nameniti temu čudovitemu sadežu - paradižniku. Zasluži si. 
K. Oberbeil v svoji knjigi Zdravilna moč sadja in zelenjave temu živordečemu, sočnemu sadežu nameni precej vzpodbudnih besed kar se tiče zdravljenja. 

Paradižnik vsebuje poleg likopena še veliko biotina (vitamin B za kožo, lase, nohte in sladkor v krvi), niancina (vitamin B3, za dobro razpoloženje in trdno spanje), folne kisline (za življensko radost, nastajanje krvi, celično rast), vitamina C (za imunski sistem) in vitamina E (za imunsko obrambo in srce). Bogat je tudi s kalijem (skrbi za prenos hranilnih snovi v celice, odstranjuje vodo iz telesa, pospešuje nastajanje seča), cinkom (pomemben za vezivna tkiva in nastajanje hormonov) in vlakninami (pospešujejo prebavo). 

Paradižnik ima tudi nekaj skupnega s človekom. 70% njegovih celičnih obrambnih snovi sestavljajo likopeni, ki varujejo in stabilizirajo membrane naših telesnih celic, mitohondrijev. Torej kdor ima paradižnik redno na svojem jedilniku, ne skrbi le za preprečevanje bolezni srca in ožilja, temveč tudi raka.

Uvožene paradižnike bi praviloma morali popariti in olupiti, saj je lupina obremenjena s pesticidi in drugimi kemičnimi strupi ali škodljivimi snovmi. Biološko pridelane paradižnike, ki nam zrasejo na vrtu ali paradižnik znamke Lušt, pa lahko uživamo z lupino vred, kar je celo priporočljivo, saj vsebuje veliko silicija. 

Najboljše je uživati skoraj prezrele paradižnike, saj le-ti vsebujejo tiramin, ki zvišuje količino sladkorja v krvi in izboljšuje razpoloženje. 

Sestavine: 

7 manjših paradižnikov Lušt
Piranska sol
sveže zmlet poper

dodatki, po želji:

petršiljeva trava
limonina trava
sok limete
mlado stebelce zelene
čilijevo olje
zeleni tabasco
worcester omaka
kocke ledu
sladkor

Če delamo sok iz paradižnika znamke Lušt, ki je skoraj na las podoben paradižniku z vrta,  sočen, dišeč, polnega okusa, ne rabimo za njegovo osvežilnost nobenih dodatkov. Paradižnik spustimo skozi dober sokovnik, ki iz paradižnika iztisne slehrno kapljico soka in enostavno nalijemo v kozarec. Dodamo mogoče le sveže zmlet poper in piransko sol ter ga ohladimo s kockicami ledu. 
Mogoče za piko na i še kakšni dve kapljici čilijevega olja in ščep sladkorja. 

Če delate paradižnikov sok iz uvoženega paradižnika, bo potrebno za njegovo ukusnost malo več kombinacije dodatkov. Predlagam, da v sokovnik med paradižnik dodate še kakšne 3 cm stebla zelene, 3 kapljice zelenega tabasca, sol, poper, pol žličke sladkorja in čilijevo olje. 

Razlika med sokovoma: 

Razlika med sokom narejenim iz uvoženega paradižnika in sokom iz paradižnika Lušt je očitna že iz zgornjih fotografij. Barva, gostota, okus, kvaliteta,  ... kot dan in noč. Nista primerljiva. Lušt zmaga v vseh pogledih. 

Mogoče se je komu zgornji dodatek glede  čilijevega in bučnega olja zdel smešen, pa vendar … Zaradi boljšega izkoristka karotinov, je paradižnik najboljše uživati z dodatkom olja iz semen ali kalčkov. 

Še malo worcesterske omake, original tabascoja, soli, popra, pol žličke sladkorja, soka iztisnjene limete, vodke in steblo zelene, pa imate pravo Bloody Mary. 

Lonček s pikami in z omamno dišečimi, ocvrtimi cvetovi regrata, prelitimi z medom, te kar vabi v pravljično deželo. 

Regratova solata je zakon. In od kar sem pred leti slišala za ocvrte regratove cvetove, so me vedno mikali, da jih poskusim. Vendar nekako ni nikoli bilo dovolj poguma, da jih sprobam. 
In evo. Dobila sem čudovite regratove cvetove, za katere so mi zaupali, da niso rasli v bližini nobene poškropljene njive, niti niso mogli biti polulani. Cvetovi so bili dišeči, polni cvetnega prahu.
Ker priložnost zamujena, ne vrne se nobena, sem se vrgla v preizkus. 

Sestavine:

30 svežih regratovih cvetov
50 g tempura moke
80 ml vode
1-2 žlički medu
olje za cvrenje

Če nimate res čistih regratovih cvetov je najboljše, da cvetove za par minutk namočite v slano vodo, jih nežno operete in posušite. Jaz sem dobila res lepe, čiste cvetove in mi jih je bilo škoda prati, ker bi s tem šel cvetni prah po gobe. Previdno sem pregledala vsak cvet, če se morebiti ne skriva kje kakšen žužek in odstranila zeleno stebelce, ki je precej grenko in si ga vsekakor ne želimo v medenem ločku. 
Odstranimo tudi čim več čašnih listov, vendar previdno, da cvet ne razpade. 

Tempura testo si pripravimo iz 50 g tempura moke in 80 ml vode. Mešanico tempure moke najdete skoraj v vseh bolje založenih trgovinah. Videla sem, da jo imajo tudi v Interšparu. 

Cvet za cvetom nato namakamo v testo in ga damo takoj cvret. Temperatura olja naj bo nekje 170 stopinj. Kako to vemo, če nimamo termometra? Hm. Jaz en cvet riskiram. Vsakemu olju pa res ne merim temperature. Recimo, da naj bo faj vroče olje, da bodo cvetovi lepo hrustljavi, vendar še lepo zlati in ne ogleneli. :)) Ocvremo jih z obeh strani.

Ocvrte regratove cvetove odlagamo na papirnato brisačo, ki jo parkrat zamenjamo, da popivnamo čim več maščobe, ki je tukaj res odveč. 
Če regratovih cvetov niste oprali, boste med cvrenjem deležni omamnega vonja po cvetnem prahu, medu. Mmmmm … kako to diši. 
Če pogledate to zgornjo sliko z ocvrtimi cvetovi, boste opazili, da se je zgornji cvet izmuznil obračanju in ni dovolj ocvrt, saj se vidi belo testo ob čašnih listih :D  Pravilno ocvrti so spodnji trije. 

Pokraculjast lonček napolnimo z ocvrtimi regratovimi cvetovi in počez polijemo med. 

Ocvrti regratovi cvetovi so nekaj posebnega, drugačnega. Čeprav vse skupaj omamno diši, ko jih pripravljaš, so okusni, priznam, jih nisem navajena jesti. Ne vem, tisti neki čuden občutek (neopravičen!), ko daš cvet v usta, mi ne da miru. Cvetovi so dobri oz. celo odlični in privlačni. Vendar dvomim, da jih bom kdaj še pripravila za malico. Kot del neke jedi, dekoracije, kjer poješ dva ali tri ocvrte regratove cvetove definitvno ja!, ker si zaslužijo in ker so res nekaj posebnega, kot samostojno malico, pa mislim, da ne več. 

Šparglji, beluši … Kaj je pravilno, kakšna je razlika? 

No, nekako vedno živela v prepričanju, da so beli beluši, zeleni pa šparglji. Ampak stric google pravi drugače. :))
O tem, da bi temu stricu včasih najraje dala nagrado za posebne dosežke, pa kdaj drugič.

Torej pravilno je in beluš in špargelj oz. beluš ali špargelj. To kar mi uporabljamo v prehrani, je v bistvu le poganjek. Poganjki so pa lahko beli ali zeleni in so odvisni od pridelave. Bele namreč zasipajo s prstjo, tako da do njih ne pride svetloba. Zeleni pa postanejo zeleni zaradi klorofila - svetlobe. To, da se med sabo razlikujejo tudi v okusu, smo verjetno že vsi ugotovili. Beli so manj grenki in bolj blagega okusa. Tako v naravi ne boste nikoli našli bele šparglje oz. beluše. 
Divji šparglji ... o, ja, ti so pa, četudi so precej dražji od gojenih, zaradi redkosti vredni svojega denarja. 

A ste vedeli, da v Sloveniji rastejo 4 vrste špargljev? Ne? Jaz tudi ne. Baje so to: navadni, ostrolistni, lasasti in obmorski špargelj, pravijo v Aspegi, v podjetju, kjer pridelujejo šparglje. 

Dokler mi stric google ni povedal, tudi nisem vedela, kako lepe cvetove in plodove ima ta enkratna rastlinica. Evo:

Šparglji vsebujejo ogromno provitamina A in vitaminov B ter so rekorder v vsebnosti folne kisline. Poleg tega vsebujejo še precej kalija, vlaknin in cinka. 

Tako krepijo vse sluznice v telesu, pomlajujejo celice (zmanjšujejo med drugim sivenje las), pospešujejo nastajanje hormonov dobre volje, povečujejo spolno poželenje, pospešujejo nastajanje krvi, krepijo imunski sistem, iz telesa odstranjujejo vodo in kisline, pomagajo pri hujšanju, preprečujejo lenost črevesja, pomagajo pri slabem spominu …

OK, zdaj pa gremo k našemu receptu za špargljevo juho. 

Sestavine: za 2-3 osebe:

500 g špargljev 
1 manjši krompir
3 stroki česna
1 šalotka ali 1/2 manjše čebule
3-4 dcl vode
1 dcl vrhnja za kuhanje
sol
sveže zmlet poper
drobnjak
1 en dan stara bombetka
olivno olje

Za mene so šparglji skoraj sveti. Torej, za juho niti slučajno oz. nikoli ne uporabljam celih špargljev, ker mi jih je res škoda, ampak uporabim samo tisti skoraj oleseneli, trši, spodnji del šparglja. Juha bo itak odlična. 

Šalotko narežemo, jo na olivnem olju prepražimo, dodamo narezan česen in prepražimo še toliko, da česen zadiši. Dodamo spodnje dele špargljev, jih minutko popražimo in dodamo vodo. Zanalašč sem napisala 3-4 dcl vode saj je odvisno kako gosto juho želite imeti, koliko jo pojeste … Sicer pa redkokdaj merim vodo za juho, tako, da to bo moralo biti bolj od oka. 
Dodamo na kockice narezan krompir, solimo, popramo in kuhamo na zmernem ognju kakšne pol ure. Juho s paličnim mešalnikom spasiramo. 

Ker kuhamo spodnje dele špargljev, ki imajo precej trdih vlaken in ker si noben ne želi olesenelih delov v juhi, juho "pretlačimo" skozi redko cedilo. Pomagamo si z žlico, s katero kar fajn pritiskamo vsebino v cedilu, da na koncu res ostanejo le trda vlakna.
V juho nato dodamo še vrhnje za kuhanje, dobro premešamo in pokuhamo še kakšno minutko. 

V žar ponvi na olivnem olju popečemo zgornje dele špargljev oz. vršičke.
Bombetko narežemo na tanke rezine, nekje 3-5 mm debeline in jih popečemo z obeh strani. Lahko jih popečemo zraven špargljev, vendar pazite, da ne uporabite preveč olivnega olja. Moji takim "lističem" oz. brusketam pravijo kar kruhov čips. 

Juho nadevamo v krožnike, po vrhu narežemo drobnjak in obložimo s "kruhovim čipsem" in popečenimi šparglji. 

p.s.

Špargljev ne pogrevamo zaradi visko vsebnosti nitratov!