Moj prvi šolski dan je bil med drugim povezan z makom. Mama nama je s sestro za zajtrk vedno pripravila nekaj iz maka: rogljičke, pecivo, … Zakaj? Pri nas doma je veljalo prepričanje, da če na 1. šolski dan ješ mak,  se boš čez celo leto lažje učil - torej boš bolj pameten. :) 
In ker te stare vraže nočem prekiniti, dobita tako tudi moja otroka za svoj prvi šolski dan v letu makov zajtrk. Letos bo to makovo pecivo s čokolado in bonbončki za razvajanje. 

V bistvu je to najbolj preprosti biskvit, kar ga lahko naredimo, prelit s čokolado in okrašen s pisanimi mrvicami in bonbončki. 
Biskvit pride nizek, nekje 2 centimetra visok -  takšnega imamo mi najraje.  

Sestavine za biskvit:

3 jajca
1 lonček sladkorja
1,5 lonček moke
2 lončka mletega maka
1 dcl olja ali masla
1 dcl mleka
3/4 pecilnega praška
1  žlica ruma
1 žlica nastrgane limonine lupine

Ostale sestavine:

dobra pest čokolade za obliv
15 g masla
mrvice
bonbončki ali drugo

1 lonček = 1 jogurtov lonček = 2 dcl

Najprej z mešalnikom dobro premešamo jajca in sladkor, dodamo olje, mleko in vse ostale sestavine za biskvit. Zmešamo v gladko maso. 

Pekač uporabim navaden, nizek, ta največji, ko je za v pečico, da bo biskvit res nizek in da lahko damo potem cel kos naenkrat v usta. 
Maso vlijemo na pekač obložen s papirjem za peko. Maso z lopatko potisnemo tudi k robovom, da se biskvit med peko ne dvigne v sredini, ampak bo enakomerno visok. 

Biskvit pečemo na 180 stopinj kakšnih 15 minut (odvisno od pečice) v že ogreti pečici. Pečenost preverimo z zobotrebcem. 

Še vroč biskvit premažemo s stopljeno čokolado, katero smo zaradi kasnejšega lažjega rezanja razredčili z maslom. Po še topli čokoladi posipamo pisane mrvice. Makovo pecivo narežemo na kockice velike 2,5 x 2,5 centimetra.

K sladkemu zajtrku otroku ponudimo mleko ali žitno kavo.

Hitreje in enostavneje pa res ne gre! Običajno se za zavitek uporablja vlečeno testo, ki se ga potem premaže z maslom, posej pripravi nadev, … in za kar rabimo čas. 
Ta naša "jabolčna štrudla" je pa narejena iz listnatega testa. Narediva si jo z možem, ko sva sama, brez otrok in se nama zalušta kaj sladkega in to na hitro. Te štrudle pride namreč iz enega testa le 6 kosov, kar je ravno prav za pocartanje. 

Sestavine:

1 zavitek listnatega testa (tisti zavit v rolo in s papirjem za peko)
2 jabolki
pest maka
nastrgana lupinica limone
1-2 žlici sveže iztisnjenega soka limone
cimet
Bourbon vanilijev sladkor 
mentolova meta in žlička sladkorja v prahu za posip

Testo odrolalamo, si označimo sredino, in na vsako polovičko direkt na testo na grobo nastrgamo eno jabolko. Jaz domačih jabolk ne lupim, zato je vse skupaj še nekoliko hitrejše. Po jabolkih stisnemo limono, posipamo vanilijev sladkor, cimet, nastrgano lupino limone in mak. 

Namesto maka lahko sicer uporabite tudi orehe, lešnike ali drobtine. Nam je najljubša kombinacija maka in jabolk. 

Obe polovički testa prepognemo tako, da pokrijeta nadev. Če se vam je testo prilepilo na papir in da ne boste raztegovali testa z odlepljanjem, prepognite testo kar s paprijem vred, pritisnite ob straneh testo skupaj, da se zlepi in potem boste veliko lažje odlepili papir vstran. Mazati ne rabite ničesar, saj so jabolka, če so bila lepo sočna, ko ste jih ribali, verjetno špricala naokrog in navlažila tudi rob testa. 
Še enkrat preverimo, če smo robove testa lepo zlepili skupaj, da nam nadev med peko ne bo stekel ven. 

Jabolčni zavitek pečemo na 200 stopinj nekje 15 minut, odvisno od pečice. 
Pečenega posipamo s sladkorjem v prahu in okrasimo z mentolovo meto za še več svežine. 

A je kdo avgusta letos že videl sonce? Ne? Redko? Dež, dež, dež, še več dežja. Namesto japonk so na nogah dežni škornji, namesto svežih in lahkih poletnih jedi so sredi avgusta na meniju juhice, mineštre. Kaj je zdaj to?
Kakorkoli jaz sem se odločila, da se ne dam. Rabim poletje, vročino, sonce in zato bodo za kosilo pekoči fettuccini s školjkami. 
Najprej si pripravimo testo za testenine, ker testo mora vsaj eno uro počivati v hladilniku. 
Školjke se skuhajo v parih minutah in ker bodo tudi testenine sveže, bodo tudi te za kuhanje potrebovale le par minut. Zato jih lahko damo kuhat istočasno. 

Fettuccini so široki rezanci, ki jih pripravimo z moko in jajcem. Italijani sicer pripravljajo testenine s semolino (moka iz durum pšenice), ki je pa pri nas žal ni za dobiti. 
Testenine običajno delam tako, da na vsakih 100 g moke dam eno jajce. V primeru, da so jajca manjša, dodam zraven še rumenjak. Koliko testenin skuhati? Nekje 100 g suhih testenin na osebo. 

Sestavine za 4 osebe :

300 g moke
3 jajca
1 rumenjak

Z vilico najprej razžvrkljamo jajca, nato pa od znotraj navzven dodajamo jajcu moko. Šele, ko tega ni mogoče več početi z vilico, testo do konca omesimo z roko. 
Testo zavijemo v prozorno kuhinjsko folijo in ga damo vsaj za eno uro počivat v hladilnik.

Ko testo svoje odsedi, ga malo pregnetemo, razdelimo na kakšnih 8 delov in iz vsakega s pomočjo "mašine" za testenine oblikujemo rezance. Za fettuccine na moji "mašinci znamke Ampia" uporabim debelino 6. 

Rezance razporedimo po krpi, da se nam ne sprimejo.

In tako naj rezanci čakajo, dokler ne bodo školjke v loncu. Sveže rezance ne rabite kuhati več kot 3 minute - odvisno tudi od debeline, ki ste jih naredili. Kuhamo jih seveda v slani vreli vodi, kot vse testenine. 

Osnovna "omaka" za naše futtuccine je buzara. Poznamo svetlo in "rdečo" buzaro. Razlika je le v dodatku pelatov oz. paradižnika. Naši vražji buzari bomo dodali pa še čili. Ampak še preden začnemo pripravljati buzaro s školjkami, je le-te potrebno očistiti. 

Školjke na grobo očistijo že školjkarji pri pobiranju, na bolj fino pa jih pred pripravo očistimo sami. Če smo na morju, je seveda najlažje školjke očistiti v morju. Vendar, ko smo doma in daleč vstran od morja, je potrebno školjko očistiti s sladko vodo. 

Jaz školjk medtem, ko jih čistim, nikoli ne puščam v vedru sladke vode, kot bi jih recimo pustila v vedru morske vode. Vsako školjko posebej zdrgnem pod tekočo vodo z gobico, da odstranim morebitne alge (apnenčaste tvorbe na lupini ni potrebno odstranjevati). Odstranim tudi laske s katerimi se školjka drži podlage. Laske odstranimo tako, da jih izpulimo v smeri proti oblemu delu školjke. Školjke, ki so že odprte zavržemo. Razen v primeru, da čistimo res sveže školjke na morju in so le-te delno odprte, po njih z nožem narahlo potolčemo. Če se školjka zapre, pomeni, da je  živa in jo lahko uporabimo za termično obdelavo.

Osnovni recept za svetlo buzaro:

1 kg školjk 
1 dcl kvalitetnega belega vina
7 strokov česna
šop peteršilja
3 dobre žlice olivnega olja

 za rdečo buzaro dodamo še:
1,5 dcl domačih pelatov
2 manjša paradižnika (recimo sorta sliva)

za vražjo buzaro pa še:
sveže zmlet čili ali 1 na drobno narezan svež čili
sveže zmlet poper
5 svežih listov bazilike

Nekateri dodajajo v buzaro še drobtine s katerimi omako zgostijo, vendar jo pri nas imamo rajši brez drobtin. Sploh v primeru, ko delamo buzaro v kombinaciji s testeninami. 

Buzaro so me učili delati Dalmatinci, ki olivnega olja ne šparajo. :)) Uporabijo torej več kot 3 žlice olivnega olja. Ampak recimo, da bodo za nas 3 žlice olja čisto dovolj. 

Česen, peteršilj in baziliko na drobno narežemo, dodamo čili in vse skupaj samo toliko popražimo na olivnem olju, da česen zadiši. 
Zdaj pristavimo tudi vodo za testenine in damo rezance kuhat. 

K česnu dodamo školjke, vino, pelate, na 4 dele razrezane paradižnike, čisto narahlo premešamo in pokrijemo. Školjke na buzari kuhamo kakšnih 3-5 minut oz. dokler se školjke ne odprejo. Vmes ne mešamo s kuhalnico, ampak samo malo posodo potresemo, da iz lupine ne izruvamo mesa školjk.
Školjke, ki se niso odprle, zavržemo. 

Če velja pravilo, da kuhane testenine damo vedno k omaki, bomo tokrat naredili izjemo in buzaro prelili preko dobro odcejanih rezancev.

Po želji in odvisno od kislosti izbire vina, si jed lahko izboljšamo še z iztisnjenim sokom limone. 

Pri nas kosilo z vražjimi fettuccini in klapavicami ne končamo s sladico, ampak si popečemo bel kruh in ga namesto sladice z veseljem pomakamo v omako, - če je slučajno ostala. 

Kremne rezine. A kdo ne mara teh lepotic? Tako rahle, vendar nikakor lahke. Prave kalorične bombe. Pa vendar jih ❤ ❤ ❤ . 
Vsi tisti, ki delate kremšnite s kupljeno kremo, dajte prosim, še enkrat jih poskusite narediti z domačo kremo, ker se razlika v okusu občuti. Uspele vam bodo! Če še niste delali domačih kremnih rezin, predlagam, da za začetek naredite kremo iz 6 jajc in v manjšem pekaču. Tako boste kremo med kuhanjem tudi lažje mešali. 
Jaz delam kremne rezine v pekaču v obliki kvadrata 24 x 24 cm. Blejske kremne rezine so v originalu velike 7 x 7 cm. To sicer niso slavne blejske rezine, dobim pa iz te mase oz. v tem pekaču točno 9 kremnih rezin, ki so, glede na mere blejskih, po jusu. Poleg tega jih je za nas 4 ravno dovolj, da jih pojemo v dveh dneh, ko so še sveže in puhaste. 

Sestavine za kremo:

1 l mleka z vsaj 3,5 % m.m.
6 jajc
10 žlic sladkorja v prahu
1 vanilijev sladkor s pravimi delci vanilije ali nastrgana sredica vanilijevega   stroka
6 zvrhanih žlic ostre moke
4 žlice gustina
2 žlici ruma
1 žlica iztisnjenega soka limone

Ostale sestavine:

2 roli svežega listnatega testa
2 žlici sladkorja v prahu za posip
300 - 500 ml alpske sladke smetane za stepanje 

Sušen paradižnik je še ena moja priljubljena oblika shranjevanja paradižnika. In če sem odkrita, ga polovica zmanjka, še preden ga uspem shraniti v kozarce. :)) Ker nimam možnosti paradižnika sušiti na soncu, ga sušim v pečici. 
Sušenje paradižnika terja svoj čas. V pečici se suši namreč "le" kakšne 4 ure. Jaz si več kot 4 ure delovanja pečice ne morem privoščiti, zato paradižnike posušim le nekje do polovice. In tudi takšni so shranjeni v olivnem olju ali ponujeni na brusketi odlični.

Sušim jih na tri načine: s polivko iz česna in origana, z balzamičnim prelivom ali brez brez vsake polivke, kar tako. V olivno olje si shranim tiste s česnom ali kar tako sušene, za bruskete pa uporabim največkrat tiste z balzamičnim prelivom.

Za sušenje uporabim slivov paradižnik ali aromatičen jagodni, kot tretja izbira pa je češnjev paradižnik. 

Paradižnik najprej operemo in osušimo. 

Sestavine za polivko za nekje 0,5 kg slivovega paradižnika: 

1 dcl olivnega olja
4 stroki česna
žlička origana
sol

Ostalo:
olivno olje za shranjevanje v kozarce

Narezane paradižnikove polovičke obrnemo navzgor in jih premažemo s polivko iz olivnega olja, strtega česna in origana. Vsako polovičko paradižnika še malo solimo.
Paradižnik sušimo v ventilacijski pečici na 130 stopinj kakšno uro, potem pa zmanjšamo temperaturo na 100 stopinj (ali manj odvisno od pečice) in sušimo, dokler le-ta ni posušen. Čas sušenja je odvisen od debeline paradižnika in seveda želje, kako dobro posušen paradižnik želimo imeti. Če boste pretiravali s polivko, bo čas sušenja daljši. 
Jaz imam za bruskete rajši, če paradižnik ni do konca sušen, ampak je v sredini še malo mehak in ima tak sladko kiselkast okus.
Če paradižnik med sušenjem spusti preveč vode, jo vmes odlijemo, da skrajšamo čas sušenja.

Čiste kozarce, ki smo jih prej sterilizirali v pečici na 110 stopinj, napolnimo s suhim paradižnikom, zalijemo z olivnim oljem in neprodušno zapremo. Hranimo jih v temnem in hladnem prostoru. 

Moja druga najljubša varianta sušenega paradižnika je na pol posušen paradižnik s sladkokislim  balzamičnim prelivom Ponti. Balzamični preliv ni enak balzamičnemu kisu, je pa narejen na njegovi osnovi. 

Sestavine: 

slivov paradižnik
balzamični preliv Ponti
sol
sveže zmlet čili

Paradižnike pripravimo tako kot pri zgornji česnovi varianti, le da namesto česnove polivke uporabimo balzamični preliv. Če želimo pekočo varianto, po njem zmeljemo še sveže zmlet čili. Meni osebno pekoč čili in sladko-kisli preliv fenomenalno pašeta skupaj. Če pa ima kdo težave s pekočimi jedmi, pa lahko čili izpusti.  

Pri obeh varianta sušenja paradižnika toplo svetujem uporabo papirja za peko. 

Seveda lahko paradižnik posušimo brez vsake polivke med sušenjem. Dodamo edino sol. Sama velikokrat naredim tako in potem, ko ga shranim v kozarec z olivnim oljem in odvisno od želje, dodam zraven v en kozarec cel čili, v drug kozarec pa kakšna zelišča. 

Hruške. Ob besedi hruške pomislim na: sočne in medeno sladke viljamovke, na Cankarjev Pehar suhih hrušk in posledično na mojo babico in njene pletene peharje polne suhih hrušk, na sladico hruške lepe Helene, na hruške s punčem, pa na žgano viljamovko, kašasti hruškov sok, kompot, ki nama ju je s sestro delala mami, …

Hruške niso le odličen lahko prebavljiv prigrizek za malico, ampak tudi zdrave. Vsebujejo namreč snovi (folna kislina, kalij, vitamin C in druge), ki pospešujejo rast in nastajanje krvi, uravnavajo prebavo, delujejo na telo razstrupljajoče, pomagajo pri ledvičnih težavah in težavah z mehurjem, … 
Ker vsebujejo veliko ogljikovih hidratov in balastnih snovi so tako idealne za preganjanje lakote čez dan. 
In v kombinaciji z ingverjem definitivno odženete zdravnika za nekaj dni vstran. ;))

Sestavine za kašasti hruškov sok:

3 kg hrušk
3 limone
200 g sladkorja
2 žlici nastrganega ingverja
1 l vode

Vodo sladkamo in segrejemo, da se sladkor stopi. Hruške operemo, prerežemo, jim odstranimo notranji del s pečkami, pecelj in muho. Ker hruške hitro porjavijo, jih čim hitreje damo kuhat v sladko vodo. Hruške kuhamo kakšnih 5-10 minut. Na koncu dodamo sok limon, nastrgan ingver in s paličnim mešalnikom hruške pretlačimo v kašasti sok. 
Sok nalijemo v čiste steklenice. Jaz vedno steklenice v pečici steriliziram na 110 stopinj kakšnih 10 minut, da sok zdrži dalj časa. Sok hranimo v hladilniku. 
Za polnejši okus, lahko hruškam namesto vode (ali nadomestimo del vode) dodamo domači jabolčni sok ali damo med hruške kuhat 2 jabolki. 
Nekateri hruške za sok lupijo. Jaz imam domače hruške in ker se tudi v lupini skiva precej vitaminov, mineralov in drugih gradbenih elementov, jih za sok uporabim z lupino vred. 

Hruške vsebujejo zelo malo pektina. Zato je za dober hruškov džem potrebno hruškam dodati nekaj kislega (limone, jabolka). Jaz najraje dodam limono, okus pa obogatim še z ingverjem, kokosom in cimetom. 

Sestavine za hruškov džem:

2 kg hrušk viljamovk
250-300 g sladkorja
80 g kokosove moke
1 dobro žlico naribanega ingverja
1 limona
1 žlička cimeta

Za hruškov džem hruške olupimo, jim odstranimo pečke, muho in pecelj in jih damo počasi dušit. Ko hruške spustijo vodo, jih pretlačimo, dodamo nastrgan  ali na drobno nariban ingver, sladkor, cimet in kokosovo moko in kuhamo še kakšnih 10-15 minut, da se vsi okusi prepojijo in vežejo med sabo in da se džem malo zgosti.
Med tem, ko se hruške kuhajo, si pripravimo kozarce. Čiste kozarce (jaz jih najraje operem v pomivalnem stroju) za 10 minut še steriliziram v pečici na 110 stopinj. 
Vroč hruškov džem nadevamo v še vroče kozarce. V primeru, da nam je del džema padel na rob kozarca, kjer pride pokrov, ga očistimo zaradi bakterij, ki se tam rade kasneje razvijejo. 
Kozarce neprodušno zapremo in jih zavijemo v odejo, da se počasi ohlajajo nekje 30 ur. 
Kozarce z džemom hranimo v hladnem in temnem prostoru. 

Čeprav se džem zdi precej tekoč, se bo v kozarcih čez čas zgostil. Že enkrat odprte kozarce hranimo v hladilniku. 

Čeprav bi se trenutno moral vsak vrt bahati z rdečimi sadeži, je letošnja bera paradižnika zaradi stalnega dežja zelo revna. Sicer ga je za sproti, za v solato, za v sendvič, za kakšno brusketo za večerjo, za pelate mi ga je pa uspelo komaj za 1,5 liter poiskati. Še dobro, da je lanska bera paradižnika bila toliko bolj bogata in da bodo za to zimsko sezono na voljo še lanski pelati. 

Za domače pelate nam stric google ponudi ogromno različnih receptov. Z dodano baziliko, origanom, pekoče pelate, primorsko šalšo (s čebulo, papriko, česnom), …
Jaz najraje naredim "gole" pelate, ker jih kasneje lahko različno uporabim. Včasih v "glaž" dodam tudi začimbe, ampak ti glaži so potem bolj za darilo  ali zahvalo prijateljem ob različnih priložnostih. 

Pelati - gre za vrsto podolgovatega paradižnika, kot je viden ta na fotografiji. In ta paradižnik bi v "originalnem receptu" morali najprej olupiti in mu odstraniti semena in ga šele nato konzervirati v obliki kaše, koščkov ali celih pelatov. 
Ampak pri nas doma pravimo pelatom paradižnikovi mezgi, kaši narejeni iz kateregakoli zrelega paradižnika. 

Sestavine:

3 kg rdečega zrelega paradižnika
1 žlica soli

Paradižnik opereremo in ga do suhega obrišemo. Nekateri paradižnik nato olupijo in mu odstranijo semena. Jaz ga samo razpolovim oz. večji paradižnik narežem na četrtine in ga dam dušit do mehkega z olupki in semeni vred. Ko paradižnik spusti vodo, solimo, premešamo in ga še kakšnih 5 minut pokuhamo oz. pustimo, da rahlo vre. Jaz ga ne kuham dlje časa, ker želim, da v njem ostane čim več hranil, vitaminov. Zavreti ga je pa potrebno, da se uničijo morebitne bakterije, ki bi kasneje lahko povzročile, da bi nam kozarec zavrel. 
Iz istega razloga uporabimo tudi samo zdrave in zrele plodove. V plodovih, ki jih je načela morebiti plesen ali gniloba obstaja namreč nevarnost, da kljub temu, da gnili del ostranimo ostanejo toksini (strupi) tudi v še na oko zdravem delu paradižnika. In če si že delamo domačo, bolj zdravo zalogo brez aditivov, jo naredimo še brez toksinov.

Med tem, ko se paradižnik kuha, si pripravimo kozarce. Čistoča kozarca je prav tako ključnega pomena, da nam zaradi ostankov umazanije iz katerih bi se hitro razvile bakterije, pelati ne zavrejo. 
Kozarce operemo z vročo vodo (še boljše v pomivalnem stroju) in jih damo sterilizirat v vročo pečico na 110 stopinj za kakšnih 5 minut. Prav tako pokrovčke. 
V še tople kozarce nalijemo pelate in jih neprodušno zapremo. V primeru, da nam je paradižnikova mezga kapnila na zgornji rob kozarca, kjer pride pokrov, jo očistimo, saj se tudi tukaj rada najhitreje razvije plesen oz. nam zaradi tega lahko vsebina v kozarcih zavre. 

V primeru, da želimo dodati pelatom začimbe, jih lahko dodamo sveže ali suhe. Sveže seveda prej operemo  in če jih dodajamo na koncu v pelate, jih do suhega s čisto krpo obrišemo. Če jih kuhamo s paradižnikom, jih ne rabimo brisati.
Zaprte in še vroče kozarce s pelati zavijemo v odejo, da se le-ti počasi ohladijo. Če so kozarci večji, se le-ti ohlajajo tudi do 40 ur. Ohlajene kozarce hranimo v temnem in hladnem prostoru. 
Ne rabimo jih shranjevati v hladilniku. 

Ajdovo kašo ali "hajdino" kot ji pravimo v Prekmurju imamo pri nas doma vsi radi. Itak. Prekmurci smo in lahko napišem, da nam je bila ajdova kaša položena že v zibko. Dobesedno. Kot polnilo vzglavnika. ;) 
Ker je ajdova kaša lahko prebavljiva in ne vsebuje glutena, je bila prav tako med prvimi živili katere so okusili moji otroci. 
Ajdova kaša vsebuje veliko esencielnih aminokislin, vitaminov in mineralov (cink, selen, magnezij, železo, kalij, fosfor), je zelo primerna za diabetike, saj njene sestavine vplivajo na upočasnjen prehod sladkorjev iz prebavil v kri. Je dober antioksidant, torej deluje protivnetno, uničevala naj bi pa tudi rakave celice in ščitila srce in jetra. 

Za kombinacijo svinjskih medaljonov z žara in ajdove kaše z zelenjavo si najprej pripravimo ajdovo kašo. Za medaljončke bomo potrebovali namreč par minut. 

Sestavine za ajdovo kašo z zelenjavo:

skodelica ajdove kaše
1/2 čebule ali 1 šalotka
2 stroka česna
pest suhih jurčkov (ali 200 g svežih jurčkov)
1 manjši korenček
brokoli
sol
sveže zmlet poper
olivno olje

Na olivnem olju popražimo čebulo, dodamo narezan česen in ga samo toliko popražimo, da zadiši. Dodamo  suhe jurčke, ki smo jih prej malo namočili in jih prepražimo. Preden dodamo v ponev kašo, prepražimo nastrgan korenček. Ker korenček vsebuje precej v olju topnih vitaminov, le-tega vedno prej prepražimo na olju in šele potem dodajamo vodo. Na koncu dodamo še kašo in vse skupaj zalijemo z vodo, solimo, popramo. 

Ker kašo vedno kuham na pamet, nisem pripisala količin. Recimo, če delam prilogo za 2 odrasla in 2 manjša otroka, uporabim manjši lonček kaše. Vode dodam toliko, da je je nekje še za pol prsta nad kašo. 

Dušimo 10-15 minut oz. dokler ni kaša mehka. Vodo po potrebi dolijemo. Kaše vmes nič ne mešamo. 
V bistvu jo pripravimo kot riž. 

Proti koncu  dušenja ajdove kaše (zadnje 2-3 minute) dodamo brokoli. 
Svinjske medaljone začnemo pripravljati, damo kašo dušit.

Sestavine za svinjske medaljone:

500 g svinjske ribice
mešanica sveže zmletega popra (rdeč, črn, zelen) 
sol
žlička rdeče paprike
olivno olje


Sestavine za svetlo omako:

1 žlica moke
3 dcl vode (ali jušne osnove)
žlička gorčičnih semen
sol
sveže zmlet poper

Svinjsko ribico splahnemo pod tekočo vodo, obrišemo s papirnato servieto in meso narežemo na 2-3 cm debele fileje. V skledi meso začinimo, dodamo olje in dobro premešamo. Na olivnem olju v razbeljeni žar ponvi popečemo medaljone. Na vsaki strani 2-3 minute peke bo čisto dovolj. Tako bodo medaljoni zunaj lepo zapečeni, znotraj pa sočni in mehki. 
Medaljone odstranimo iz ponve in jih ta čas, ko bomo pripravili omako, damo obvezno počivat. Najboljše v kakšno ognjevarno posodo s pokrovom. 
V ponev, kjer so se pekli medaljoni, dodamo moko, ki smo jo prej lepo premešali z vodo. Z lopatko premešamo in z dna ponve poskusimo strgati čim več ostankov pečenega mesa. Ti "ostanki" bodo dali namreč omaki okus. Dodamo še gorčična semena, sol, poper in omako prekuhamo. 

Ko serviram jed na krožnike, dam omako vedno pod meso, je ne polivam po mesu (izjema je le ciganska pečenka), saj rada okusim najprej posebej meso in posebej omako. Po želji si omako lahko polijemo tudi po kaši. 

Pri nas doma obožujemo juhe. Kuhamo jih iz vseh mogočih sestavin, kombinacij in le redko (z izjemo goveje juhe), se zgodi, da katero juho pripravimo po istem receptu. Sploh zelenjavne juhe so tiste, kjer je možno nešteto kombinacij, ki jih pripravljamo glede na izbrano oz. dosegljivo sezonsko zelenjavo, ki jo nudi babičin vrt. Trenutno na sosedovi njivi lovimo še zadnje mehke koruzne storže.  :) Nekaj jih bo  šlo direkt v zamrzovalnik, druge bomo popekli, ...

Koruza je ne samo okusna, temveč vsebuje precej hranilnih snovi, vitaminov in mikroelementov, ki jih moja šolarja potrebujeta. S tokratno bero koruze smo najprej skuhali juho s curryjem. 

Količine sestavin so približne in jih komot prilagodite, glede na željeno gostoto juhe. 

Sestavine: 

2 srednjevelika koruzna storža (ali manjša pločevinka sladke koruze)
1 strok česna
1/2 čebule
1/4 manjše kolerabe
1 manjši krompir
2 manjša paradižnika
1dcl vrhnja za kuhanje
sol
sveže zmlet poper
1/2 žličke curryja
sir
1/2 l vode
olivno olje

Ker je sezona zelenjave na višku, za bogatejši okus koruzne juhe uporabimo še nekatero izbrano vrsto zelenjave. Zelenjavo lahko tako kot mi prilagajate glede na zaloge na vrtu, hladilniku, shrambi. 

Na kvalitetnem olivnem olju posteklimo čebulo, nato dodamo na lističe narezan česen in ga popražimo le toliko, da zadiši. Dodamo vodo, na kockice narezan krompir, cel paradižnik, kolerabo, zrna koruze, sol, poper in curry in vse skupaj kuhamo kakšnih 15 minut. 
Preden juho s paličnim mešalnikom spasiramo, odstranimo nekaj žlic zrn koruze, ki jih nato po pasiranju vrnemo v juho. Mi imamo namreč radi, da je tudi v kremnih juhah nekaj za "prežvečiti", obdelati. :))
V juho dodamo vrhnje za kuhanje in kuhamo samo še do vrenja. 

Tik preden juho postrežemo, po vrhu naribamo sir. 

Mama naju je s sestro, ko sva bili bolani, vedno najprej "zdravila" s kurjo juhico. Kaj naj rečem? Pomagala je. Mnogokrat! Če drugo ne, nama je pogrela razdražene želodčke in naju napolnila s hranilnimi snovmi, vitaminimi in mikroelementi, ki sva jih  potrebovali. Ja, čudežna zdravilna juhica. :)) 

Danes žal dobre kure skoraj ne dobiš več, sploh, če živiš v mestu, zato se morajo moji otroci zadovoljiti s piščancem. Ampak tudi ta deluje čudežno pri razdraženem želodčku, virozah: "Mami, fina je. Lahko še en krožnik, da bom prej boljše?"  ;)

Sestavine:

1/2 piščančjih prsi (lahko katerikoli drug del mesa)
1/2 manjše kolerabe
1 korenček
1 manjši krompir
2 mini paradižnika
1/2 čebule
1 strok česna
brokoli
sveži drobnjak
sol
sveže zmlet poper
žlica olivnega olja
cca 0,5 l vode

ribanec

Na olivnem olju najprej zlato popečemo na kockice narezana piščančja prsa. Dodamo narezano čebulo in jo skupaj s piščancem le toliko popražimo, da čebula postekleni. Čebule ne prepražimo preveč, ker bo potem težje prebavljiva. Dodamo na lističe narezan česen, korenček in ju na hitro popražimo ter zalijemo z vodo. Dodamo na kockice narezan krompir, kolerabico, paradižnik, sol, poper in kuhamo nekje 15 minut, oziroma dokler se krompir ne skuha. 

Zadnje 3 minute kuhanja dodamo sveži ribanec in brokoli. Brokolija nikar ne razkuhajmo, ker je okus razkuhanega brokolija katastrofalen. Da o nič kaj privlačni barvi ne govorim. Brokoliju je dovolj 2-3 minute kuhanja (saj ga lahko jemo tudi surovega) in če bo tudi v juhi še čvrst, vam garantiram, da ga bodo otroci z veseljem pojedli. 
Ko juho nadevamo v krožnik, po vrhu na drobno narežemo drobnjak. 

Zakaj lazanje ne bi postregli kot zavitek? 
Ker testo za lazanjo delam večinoma sama, saj mu tako lahko dodam različne moke, okuse in ker se mi tokrat testa ni ljubilo rezati na velikost pekača, ga krpati, sem testo, takšno kot je naredila moja Ampia - mašinca za testenine, samo zvila  v rolo. Ker je bil nadev zelenjavni (za moje mesojedce sem dodala še pršut), težav z zvijanjem ni bilo. Ta nadev se odlično obnese, ko imamo v hladilniku vsega po malo, pa ničesar dovolj za pripravo kaj konkretnega.  Zvijte ga enostavno v lazanjo! In če kdo ne mara recimo korenčka, ga v njegov zavitek enostavno ne date. 
Za testo sem uporabila belo moko z dodano žlico kostanjeve moke, ki je lazanjinim zvitkom dodala še en tak fin dimljen okus. Kostanjeva moka je namreč narejena iz nad ogljem posušenih celih kostanjev, ki da jedem pripravljenim iz te moke ta fin dimljen okus. 

Zaradi različnega zelenjavnega nadeva, je že samo pogled na prerezan lazanjin zvitek "sline cedoč". 

Sestavine za nadev:

1 -2 bučki
1 manjša rdeča čebula
2-3 večji korenčki
dober šop rukole
sir (jaz sam uporabila francoski Beau Fort sir)
drobnjak
peteršilj
olivno olje
sol, poper
pršut (vegeterijanci ta del izpustite nadeva ;))

Zelenjavo očistimo in narežamo na trakove oz. željene oblike. V ponvi na olivnem olju posteklenimo najprej čebulo, nato dodamo korenček, ga na hitro prepražimo, dodamo bučke in na koncu še rukolo. Vse skupaj začinimo s soljo, poprom.  

Sestavine za testo:

150 g bele moke
50 g kostanjeve moke
2 jajci

Moki presejemo in med sabo premešamo. Moko stresemo na delovni pult in sredi kupčka naredimo jamico, v katero damo razžvrkljani jajci. Z vilico mešamo moko in jajce dokler se da, nato testo omesimo z rokami. Podrobnejši postopek s fotografijami glede izdelave testa za testenine si lahko ogledate tukaj. 

Ker je dodana kostanjeva moka, to testo ne rabi stati v hladilniku, saj bo kljub temu lepo elastično in gladko.  Testo razdelimo na 6 delov, ki jih na tanko razvaljamo ali pustimo skozi mašino za testenine. 

Pripravimo si še pršut in naribamo sir. 

Preostale sestavine: 

lonček pelatov ali šalše (cca 2-3 dcl)
lonček bešamela (1 žlica masla + 1 žlica moke + 1 lonček mleka)
provansalska zelišča

Bešamel lahko zelo enostavno naredimo doma.  V bistvu gre za svetlo prežganje, kjer namesto olja uporabimo maslo in dodamo mleko. 
Razmerje je maslo : moka : mleko = 1 žlica : 1 žlica : 1 lonček.  
Recimo 1 žlico masla raztopimo, dodamo žlico moke, ki jo malo prepražimo in zalijemo z lončkom mleka ter skuhamo do zgostitve. Postopek s fotografijami za bešamel najdete tukaj KLIK. 

Na dno pekača razporedimo 1/2 domačih pelatov, par žlic bešamela in nekaj sira. Sir na dnu pekača je samo iz enega razloga tam. Da takrat, ko bomo vzeli pečene lazanjice ven, da se bo sir fajn vlekel in nam dodatno napolnil usta s slino. ;)

Testenine premažemo z bešamelom, razporedimo po njih popečeno zelenjavo, pršut, sir in jih zvijemo. 

Zvitke odlagamo v pekač en zraven drugega. 

Po vrhu zvitkov lazanje razporedimo preostalo polovico pelatov, pokapljamo z bešamelom, pokrijemo z naribanim sirom in posipamo s peteršiljem. Po vrhu začinimo s svežimi provansalskimi zelišči.

Zrolano lazanjo pečemo na 220 stopinj kakšnih 20 minut. 

Preden zelenjavne lazanjine zvitke postrežemo, po njih naribamo še kakšen aromatičen sir. Jaz obožujem Grana Padano sir. 

Kostanjevo moko najdete v različnih bio trgovinah, recimo v Bioteki. 

Dopust se je iztekel in doma so nas pričakale ogromne bučke, ki so kar klicale po tem, da jih je potrebno takoj pripraviti. Ker so te naše bučke (žal vrste ne poznam) precej mesnate in mejijo že skoraj na buče, smo se odločili, da jih narežemo na debeljše palčke, jih ovijemo v hrustljavo skorjico iz sira in odišavimo z baziliko. 

Sestavine: 

1 večja mesnata bučka, lahko tudi buča
sir edamec, lahko tudi drug (edamec se fajn hrustljavo zapeče in lepo nariba)
sol
sveže zmlet poper
listi bazilike

Jaz sem našo bučko olupila, ker je imela že debelejšo lupino in ker sem želela, da se pod hrustljavo skorjico začuti le mehko meso bučke. 

Bučko razrežemo na 1,5 -2 cm debele in cca 10 cm dolge palčke, ki jih v pekaču obloženem s papirjem za peko razporedimo tako, da je med eno in drugo palčko vsaj pol cm prostora. Papir za peko je skoraj nujen, saj boste drugače sir zelo težko dobili s pekača. Tudi prostor med bučkami je pomemben, saj se bo vanj med peko lepo enakomerno razlezel sir in se potem še hrustljavo zapekel okrog bučk. 
Bučke malo solimo (ne preveč, ker je že sir slan), popramo.

Po bučkah naribamo sir in razporedimo liste bazilike. 

Bučke pečemo v že ogreti pečici na 200 stopinj kakšnih 20 minut (odvisno od pečice) oz. dokler bučke pod hrustljavo skorjico iz sira ne postanejo mehke.