Ne spomnim se, da bi kdaj jedla boljšega odojka. Znotraj mehak, sočen, da ko zarežeš v meso, se le-to posveti, s hrustljavo skorjico, ki spominja na smoki in za katero smo se skoraj stepli.

Zanalašč nisem uporabila veliko začimb, ker sem zelela izpostaviti okus nežnega mesa. Priprava je pa sila preprosta in ne potrebuje veliko naše pozornosti. 

Govora je o Sous vide metodi priprave hrane, torej o kuhanju pri nizki temperaturi in v lastnem soku. 

Pripravljeno v sodelovanju s Status - izvirni pripomočki. 

Moj oče obožuje feferone. Vsako leto jih 2 gredici zasadi. In vsakokrat, ko pridem na obisk, mi jih ponuja. Saj so mi všeč. Ampak glede na to, da doma vsako popoldne kuhamo, nekako ni veliko priložnosti za sendviče, kjer bi zraven jedli sveže ali vložene feferone. 

In zadnjič sem pri kolegu Giovanniju Castaldi, Italijanskem blogerju, s katerim sva pred parimi meseci skupaj potovala po "kulinarični Sloveniji", videla tole super idejo: Peperoncini verdi al pomodoro. Itak, da sem morala takoj sprobati.

In? Če imate radi okus pečene paprike, vam bodo tudi pečeni feferoni všeč, saj je tukaj okus še izrazitejši. Toliko boljše, če se vmes prikrade kakšen pekoči feferon in je vse skupaj ruleta. :)) Jed sem začinila še česnom in moram napisati, da bo tole še večkrat končalo na našem jedilniku. 

​Pečene feferone lahko postrežemo kot toplo ali hladno prilogo k zrezkom, narezkom, lahko jih okisamo kot solato itd.

Saj ni golaž! V bistvu je juha, enolončnica, ampak priprava je pa čisto gulašu podobna. No, v tem ni mlete rdeče paprike in juha ni zgoščena z moko, kot so razni golaži. V bistvu niti ni tako gulašu podobna, se pa sliši fajn: bela golaž juha in ko sem jo pripravljala, me je način priprave čisto spominjal na golaž. Golaž je tak bolj nasiten, juhe pa malo manj. In ta juha definitivno nasiti človeka, ne samo pogreje. In v njej/njem so same zlate bele barve jesenskih plodov. In če lahko sladico pripravljeno brez jajc in s pudingom namesto maskarponeja, lahko nekateri imenujejo tiramisu, in presno gibanico pripravljeno v kozarcu prekmurska gibanica, potem pa naj bo tudi to bela gulaš župa! Si dovolim!

Kaj vse je končalo v moji beli golaž juhi? Piščanec, korenje, leča, krompir, stročji fižol, lisičke, malce belega vinčka, da juhica malo zakisli... V bistvu, ko sem jo kuhala, pripravljala iz sestavin, ki sem jih imela takrat na razpolago v hladilniku, sem ugotovila, da so same svetle stvari in od tod "bela juha".
​
​Od piščančjega mesa pridejo sigurno najbolj okusna bedra ali stegna, ker je belo meso "suho meso".  

Te makove maskarpone kocke so nastale že za 1. šolski dan v novem šolskem letu, objavljam jih šele sedaj. Zadnje čase me daje neka utrujenost in bitka s časom. :)))

Kocke so res dobre in ne vem, zakaj jih še nisem objavila. Obljubim, da bom v prihodnje bolj ažurna. 

Te makove kocke niso sladke, kar mi je še posebej všeč pri njih. Vanilijeva puding krema obogatena z maskarponejem in belo čokolado pa totalno dvigne makov biskvit s hruško. Kot pika na i, pa na vrhu kock sedi čokolada z okusom hruške in klinčkov. Si predstavljate te kombinacije okusov? Hm!

Panakota z belo čokolado je meni najboljša panakota. V bistvu namesto sladkorja uporabimo belo čokolado. Sladkor med sestavinami je na seznamu zgolj zaradi jagodičevja, saj le-ta iz sadje potegne več barve. Prav tako mora biti sadje zamrznjeno, če želimo iz njegove lupine dobiti čim več barve.

Za točno to barvo na fotografiji se boste morali poigrati. Ne me spraševati, koliko točno katerega sadja sem uporabila, ker ne vem natančno. Moja naloga je bila pripraviti sladico v čim bolj enakih barvah Huawei telefona.  Mešala sem farbe, dokler ni bi to-to. Mi je uspelo? Hehe. Twilight.

Gulaš bi rekli pri nas. Golažev je toliko različnih, kolikor različnih je gospodinj. Goveji na iks različnih načinov, telečji, ciganski golaž, ... No, tukaj je še eden. Golaž pripravljen s kockami (mlado govedo) za golaž, s korenjem in stročjim fižolom. Pa ker sem prišla ravno iz gozda, so v golažu končali še jurčki. 

Ampak jurčke sem dodala na koncu v golaž, ker jih je škoda pacati v "juhi". Tako dobimo iz njih več okusa. 

"Jušno osnovo" golaža podpira čudovit modri pinot vinske kleti Zlati grič. Pri dodajanju vina v jedi si zapomnimo eno: V jed naj gre samo najboljše vino! In ta modri pinot definitivno sodi v to kategorijo. Dobro vino pripomore k odlčnemu okusu končne jedi, slabo vino jed samo pokvari. V našem golažu je končalo 3 dcl modrega pinota. Mogoče se komu zdi veliko, pa ni. Vino v jedi ne pusti cika, ni čutiti tiste kisline, kot jo lahko pri nekaterih vinih. Ta modri pinot zapusti samo čudovito aromo. Alkohol seveda med kuhanjem izhlapi, tako da brez skrbi, lahko ga postrežemo tudi otrokom. 

Poklicali so me s Huawei-a, če bi naredila kakšen recept, jed v barvah telefona twilight Huawei P20Pro, ki ga uporabljam. Prvič se mi je zgodilo, da se mi je zataknilo pri odgovoru. Saj veste... 5 sekundna tišina, ki traja celo večnost. Vsaj tako se ti zdi. "Hmmmm, ok!?"

Mislim, da si še nikoli nisem tako dolgo ogledovala telefona od zadaj. :)))) A mi je uspelo?

Barvala sem s sadjem. No, modra ni sadje. Zelenjava je. :)) Ampak v grškem jogurtu se niti malo ne pozna. In jed ne samo, da je užitna, lahko bi napisala, da je celo odlična za zajtrk. Jogurt in sadje, pa malo kosmičev, oreščkov za uravnotežen zajtrk.

Letos nas je narava bogato obdarila z viljamovkami. In čeprav sem vsak dan pojedla 2-3 hruške, te še vedno prehitro zorijo v košari. Kam s prezrelim sadjem?

Pri nas doma nismo ravno marmeladni, tako da je hruške in ostalo prezrelo sadje potrebno kako drugače porabiti. In sem prezrele hruške s pomočjo sokovnika spremenila v sok in v njem spekla proseno kašo. Noro! Nisem pričakovala takega okusa. Ravno prav sladko, brez dodanega sladkorja. In kako diši! Že ko se kaša peče, neverjetno diši iz pečice po pečenih hruškah, vonj te spominja na babičino marmelado.

Vrh pečene prosene kaše krasi rožica kostanjevega pireja. Hm, a si predstavljate to kombinacijo okusov? Ne, niti na čokolado nisem pozabila. Temno sem naribala malce po vrhu. Hruškovo seveda. ;) 

Uporabimo lahko tudi drugo prezrelo sadje: jabolka, vinogradniške breskve,...

Naravna VEGE pasta, kot sem prvotno poimenovala to zelenjavno pasto, je delo mojega očeta. Pasta je fantastična. Iskreno povedano, sem bila resnično presenečena, kako dober okus ima. Ko sem jo prvič poskusila, sem najprej pomislila, da bi pasta z lahkoto našla mesto na trgovskih policah. In sem mu pol zaloge odnesla. Brez skrbi, hladi se že druga runda. :))

Naj takoj povem, da ne maram tiste domače vegete (ne mokre in ne suhe), da tisto "jedno žličico Vegete" ne omenim. Slednja se v moji kuhinji še ni pojavila. Ta očetova zelenjavna pasta je pa noro okusna! 

Poimenovali smo jo VEGETELA. ker je tako dobra, naravna, zelenjavna, tako kremna, da bi jo lahko namazal na kruh.