​Jao, ko me je to otrok vprašal, se je slišalo grozno. Ha!? Pa čeprav so sladki ti cigareti. :)))

V glavnem, pri nas so čarovnice imele kolegij, tekom sestankovanja skadile 3 škatle čikov, obglodale možiclja, njegovo koželjnico uporabile namesto zobotrebca in nesklepčno odletele v neznano kam. Samo čreva so pustile. 

Recept je pripravljen v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Enkrat je Svetlana Makarovič dejala v tem smislu, da je "zdravo", če se v pravljici oz. neki otroški zgodbici pojavi nekaj strašnega, slabega. Da je to del življenja. Zlo in dobro. Da niso pravljice samo rožnate, kičaste, junaške, ker kot tako ni niti slučajno življenje in da je otroka potrebno pripraviti tudi na slabo. In če pomislim, ima še kako prav! In mogoče mi je zato Helloween bolj pri srcu (čeprav je prišel iz Amerike, kot bi nekateri poudarili) od našega pusta, ko otroke oblačimo v princeske in junake.

Helloween ima več domišljije.

Mene je groza pajkov. Ne, ne bojim se jih, ampak so mi tako grdi, da me je groza. Skrivnostni. In evo, na! Za Heloween grem delat s pajki. Mora, da sem nora, ker me je bila groza vsakokrat, ko sem prijela tega pajka. :))

Te v pajkovo mrežo ujete Girelle so pripravljene v sodelovanju z znamko Bauli. 

Jed mojega otroštva. In prav veseli me, da jo imata rada tudi moja otroka in da jo še vedno dobijo v naši šoli za zajtrk.

Porabimo lahko ostanek polente, ki smo jo imeli za kosilo, lahko jo skuhamo na novo. Koruzni zdrob je razmeroma hitro kuhan in primeren za zajtrk, malico ali večerjo otroka.

Nakupčkane rezine polente lahko postrežemo z mlekom (jaz jo obožujem s hladnim mlekom), lahko jo ponudimo z žitno kavo, kakavom, jogurtom ali kislim mlekom. Lahko si jo sladkamo ali uživamo v slani verziji.

Poleg jurčkov so še lisičke tiste gobe, ki mi privabijo veselje in željo po vriskanju, ko jih zagledam v gozdu. 

Sveže lisičke gredo najprej v umešana jajca. Potem je pa vse drugo na vrsti: pražene lisičke na testenine, pa v gobovo omako, juho, gobov golaž itd. 

Letos sem se pa odločila, da jih bom tudi posušila. Posušene sicer nimajo več arome, kot je to značilno za jurčke, sušila jih bom zgolj iz enega razloga: ker vsebujejo veliko hinomanoze. 

Kaj hinomanoza je?
​

Toliko kostanjev kot jih je letos bilo, že dolgo ne. Kako jih shraniti, da bodo zdržali dlje časa in da bodo čim bolj sveži, torej skoraj taki, kot takrat, ko jih naberemo.  

Do zdaj smo nabrane kostanje običajno spekli v tednu dni, ostalo shranili v zamrzovalniku. Ampak na tiste v zamrzovalniku smo kaj hitro pozabili oz. se nanje spomnili tam okrog novega leta. Saj so ti zamrznjeni fini. Ker drugih ni, so odlični! Ampak to ni to. Pa sem se odločila, da preizkusim več različnih variant shranjevanja.

Moj preizkus se je začel 3 tedne nazaj, ko so na tla padli prvi kostanji. Ocenila sem jih od 1-10, po 3 tednih shranjevanja.
​
Pripravljeno v sodelovanju s Status izvirni pripomočki.

Eno enostavno jesensko kosilo. No, lahko bi bilo tudi poletno. V glavnem pripravimo ga v manj kot 15 minutah, porabimo pa lahko ostanke iz hladilnika. 

Med sestavinami je kot zelenjava navedena samo paprika, lahko pa uporabimo cvetačo, brokoli, ohrovt itd. Seveda lahko slanino izpustimo ali jo nadomestimo s piščancem itd.
​

A ste že poskusili ajdove žgance prepražiti? V bisvu so mi vsi žganci boljši, če jih popražimo na malo maščobe. Tako kot dödoli. 

Izbira maščobe, na kateri bomo žgance pražili, je po želji oz. odvisna od glavne jedi. Svinjka mast, mast z ocvirki, olivno olje, maslo, rastlinsko olje. No, kokosovega in palminovega olja ravno ne bi jaz izbrala. In praženje na masti z ocirki, ki je zame najokusnejše, recimo paše bolj k svinjini, popestritev solat, zelenjavi, kot k piščančjim zrezkom tukaj na sliki. 

Uporabimo lahko tudi žgance, ki so nam ostali od prejšnjega dne. 
​

Zavitek, ki to ni, četudi je zrolan, ker je gratiniran kot palačinka in v pekač nadevan kot "burek". Pa naj bo stisnjen zavitek, ker četudi je v pekač natišnjen, kot sardele v konzervi, še najbolj sliči formi zavitka.
​
Ti listi testa, ki zaradi natišnjenosti izgledajo poševni, so tako lepi, da ne vem, če ne bom zavitka od zdaj naprej vedno tako pekla. 

V njem so končala pozabljena jabolka, jabolka, ki sem jih zadnjič nabrala v eni zaraščeni jami in je človek pozabil nanje, ker niso lepa, ker so drobna, zdelana in divja. Ampak ko jih poskusiš, so jabolka s pravo sladkobo, kislino, vonjem in sočna, da špricne in ti teče sok po kotičkih ust, ko ugrizneš vanjo. Najboljša! 

Tukaj sta še tudi mak in malce kisle smetane. Domači mak. A veste, kakšen je okus maka, takoj ko odpreš makovo glavico? Noro. Nekaj posebnega. Pa kako diši! In ko tak mak zmelješ doma v mlinčku, je to čista pornografija. Za gurmana seveda. :))) 

Moja stara mama je še nedolgo nazaj mak "pala" v možnarju. Pa da si ne boste mislili, da nimam možnarja. Seveda ga imam! Sem ga dobila od stare mame. Če ga vem uporabljati, je pa druga pesem. Skoraj obljubim, da se bom enkrat naučila. Če je pa mletje z mojim mličkom tako enostavno in hitro. Tega imam: Mini Kenwood sesekljalnik. In sveže mlet mak nikoli ni žarki. Pa diši in ne rabi zraven nobenih dišavnic!

To je zame gobova omaka. Ko je gob toliko, da se zrezek izgubi. Ko so gobe čvrste in spominjajo na meso s piščančje bedre. In takšen okus, teksturo imajo samo sivke. Ene najboljših gob.

Obožujem sivke. Od malega sva jih z očetom hodila v nabirat v Strehovske šume. Zarana. Zelo zarana, ko se še sonce sploh prebudilo ni in se je skozi šumo in čez polja vlekla kot vata gosta megla. Oče je še danes mnenja, da je potrebno gobe iti nabirat zgodaj zjutraj, če jih želiš, kaj najti. Čeprav sem že parkrat podrla njegovo teorijo zgodnje jutranjega nabiranja gob, mu še vedno vsakokrat ugodim in vstanem pred soncem. Priznam, malo ga prinesem naokoli, za kakšno poznejšo uro, z izgovorom, da moram še prej peljati psa na sprehod, ampak potem vsakokrat poslušam zgodbe o rani uri. Čudim se sama sebi, da mi je konec koncev všeč to besedičenje, te neskončne zgodbice, ki jih vem že na pamet. Pogovarjava se, druživa se, se skupaj razveseliva, ko najdeva čudovitega jurčka ali košaro mladih sivk. In samo to šteje: sprejmeš tisto, četudi ti kaj ne paše, ti ni všeč, imaš drugačno mnenje. Ugodiš, kot je nekoč ugodil oče tebi, ko si v dobi najstništva pojedel vso uporništvo in modrost tega sveta. Rada ga imam in s težkim srcem gledam, kako ga jé bolezen, opazujem njegovo borbo, voljo do druženja z mano v šumah, sprejemam njegovo podajanje znanja o gobah, čeprav vem, vidim in čutim, s kakšnim naporom in bolečinami to počne. On zame, jaz zanj. Potiho.