Koktejl in prigrizek v enem. Kako bi se temu reklo? 

Hrustljave kozice lahko v mangovem koktejlu namakamo, lahko jih poleg grizljamo in gin z mangovim pirejem popijemo kar tako... 
Seveda lahko s koktejlom, pomako za kozice eksperimentiramo. Več gina? Manj sladkorja, če je mango fajn sladek, količina čilija po želji. Zame mora biti ravno prav sladek, kiselkast in pikanten. Pa seveda mrzel mora biti. 

Pripravimo si ga lahko vneprej. Ocvrte kozice pa ostanejo hrustljave tudi, če stojijo uro, dve (več pri meni niso zdržale :)) 

Kozarec lahko namesto v vodo namočimo v limetin sok in namesto v čiliju ga povaljamo v sladkorju z limonino lupinico.

Recept je prirapvljen za Lidl Slovenija. 

Prigrizki kljub temu, da so prigrizki enostavni, lahko očarajo tako naše oči kot brbončice. Tukaj so štirje moji predlogi prigrizkov, primernih za razne svečane trenutke.
​

​Fini in krhki. Z lešnikovim nadevom, praženimi lešniki ali ovite v čokolado in bučnice? Katere bi?

Vse troje različnih piškotov je pripravljenih iz ene mase. Različni, enostavni in dobri.

Recept je pripravljen v sodelovnju z Lidl Slovenija. 

Zakaj Gospa Bučna Sliva? Ker tako kot vse moje "Gospe" torte tudi ta ne vsebuje moke in glutena. Bučna je pa dvakrat. Bučna, ker vsebuje bučna semena in bučna, ker je bučna kot mesec december z vsemi svojimi radostmi, zabavami, posebnostmi, ker bo definitivno "glasna", kar se vsaj okusa tiče.

Biskvit je pripravljen iz mletih bučnih semen in bučne moke, pripravljene iz otrobi. Kaj so bučni otrobi? Po tem, ko v oljarnah iz semen iztisnejo olje, nastane ena taka (mi smo ji rekli) pogača. Ta pogača je izredno bogata z različnimi mikroelementi, hranili, z beljakovinami, balastnimi snovmi. Včasih smo jo uporabljali za krmo živine. Če to pogačo zmeljemo v prah, dobimo visokovredno moko iz bučnic, ki jo lahko uporabimo na različne načine. 

Biskvit je premazan z domačim slivovim legvarjem, to je z domačo slivovo marmelado, pripravljeno na star način. Pomeni, da slive kuhamo počasi, skoraj pol dneva, dokler se legvar (marmelada) skoraj ne začne pečti. Okus domače slivove marmelade je koncentriran, težko ga opišem. Podoben je okusu suhih sliv. Kot, da bi suhe slive zmleli v marmelado. Legvar ni preveč sladek, ampak ravno prav sladko-kiselkast. 

Krema bučne gospe je čokoladna, pripravljana z maskarponejem in smetano. Spodnjo čokoladno kremo, dopolnjujejo koščki suhih sliv. 

Gospa Bučna Sliva je odeta v čokoladni ganaš, pripravljen iz temne čokolade, ki v ravno pravi meri zadiši po cimetu in prazničnem okusu, orehih.

Krona naše Gospe so ročno narejeni čokoladni bonboni z bučnimi semeni, narejeni v podeželski čokoladnici, na  Posestvu Passero v Prekmurju.

Fokača ali pokrita pogača? Obe sta slani "pogači", testo je pa precej podobno testu za pico. V bistvu lahko zamesimo popolnoma enako testo kot ga za pico. Kako testo zaključimo, oblikujemo, je pa potem to, kar razlikuje obe pogači oz. pico od fokače. 

Za nadev za pokrito pogačo sem izbrala: brokoli, sveži sir iz slanice in slanino.

​Za fokačo pa: domače vložene olive, ki sem jih dobila letos na morju, pa vložen sušen paradižnik, ki sem ga vložila že enkrat lansko leto in malo inčunov. 

Recepta sta pripravljena v sodelovanju s Fala Slonček. 

Še ne dolgo let nazaj sem bila v kuhinji bolj "turistka". Pomeni, da sem zaradi takratnih navad, razmišljanja (in izgovora o pomanjkanju časa)  redkokdaj zašla v kuhinjo. Če sem že, so to bili obroki na hitro, velikokrat sem izbrala na pol pripravljene jedi.

Potem sem pa dobila dete z alergijami, intolerancami, ki mi je odprlo srce, čas in oči. Začela sem se učiti kuhati, uporabljati čiste sestavine: Namesto v trgovino sem se odpeljala po solato k babici, čeprav mi je vzelo to več časa. Kje je še trebljenje te solate? Veliko enostavneje in hitreje je bilo kupiti že otrebljeno in spucano solato.

Ampak vedno znova me je čudilo, kako se je za vse našel čas. Med sabo sem začela povezovati določene pojme pri kuhanju, uporabo čistih sestavin, počutje, ... In zdaj sem tu! Pišem kulinarični blog. Pripravljam avtorske recepte, učim in vzpodbujam ljudi pravilno kuhati. Izdajam celo kuharsko knjigo! O, moj bog! 

In vsak dan bolj se vračam nazaj k naravi oz. poskušam razumeti njene zakonitosti. Poskušam razumeti babičino kuhinjo (ki so pripravljale jedi brez interneta, in na podlagi rekla-kazala, upoštevaje zakonitosti narave, fermentacije) in moja vsakodnevna raziskovanja, znanja v dananšnjem svetu priprave hrane.

Moja kuhinja postaja vse bolj svetla, čista (ok, ne bom lagala, da mi/nam zapaše tudi kakšna packarija), in če bi mi kdo še tri leta nazaj rekel, da bom gojila droži, imela svojega lastnega "Jožeta" mu ne bi verjela: "pa to je ja ena cela znanost!"  V bistvu ni. Ko jo osvojiš, jo vzljubiš!

Saj ni babičin. Moj je! Tudi recept je moj. Ampak babičin zato, ker je okus čisto enak, kot ga je pred desetletji pekla moja babica v krušni peči, zdaj že naša prababica.

In ja, dala sem ji ga v pokušino. Ga je celega pregledala, povohala, poskusila in ni mogla verjeti, kako diši, koliko luknjic ima in kako lepo elastičen je. Tudi okus ji je bil všeč. Le za spodnjo skorjico je imela pripombo, da je malce premalo zapečena. Se popolnoma strinjam z njo, ker vem, da sem naredila napako, ker sem krušno ploščo premalo segrela (pozabila sem jo vstaviti v pečico), medtem, ko sem testo že imela zvrnjeno iz posode. Žal potem nisem mogla več popraviti napake.

Kruh se ne drobi in svež ostane več dni. V bistvu sem ga testirala in je enako dober, svež ostal cel teden. Noro!
​