Čokoladne skodelice & baloni

Čokoladne skodelice narejene s pomočjo balona so … zgodba zase. Recimo, da bi pri tisti sliki, ki kroži po raznih družbenih omrežjih, ko mična gospodična z nasmehom do ušes mamljivo kaže, kako enostavno je narediti ta čokoladna jajca,  moralo zraven  pisati: "Ni vse tako kot izgleda na prvi pogled!" ali vsaj opozorilo: "Preden skočiš, se prepričaj o njeni globini!". 
Je pa res, da zgleda v teh skodelicah postrežen sladoled, krema, kupa … Uau!, če že ne, Uuuaaaauuuuu!

No, pa dajmo! Lahko bi tudi mi mi naredili te skodelice, saj ne more biti postopek tako težki. Balon pač namočiš v  čokolado, počakaš, da se strdi, balon počiš in uola, skodelice nadevaš z našo najljubšo vanilijevo kremo in sadjem.  Mh!
Bil je ponedeljek. Vedela sem, da se v škatli z rojstnodnevnimi pripomočki še od predlanskega leta skrivajo vodni baloni - idealna priložnost, da jih končno porabimo in to odlično!

Sestavini za čokoladne košarice:

* čokoladne kapljice (Za količine me ne spraševati, prosim, boste kmalu izvedeli zakaj. Recimo, da tam eni dve pesti. Mogoče bo vam dovolj. Odvisno je  tudi kakšno posodo boste uporabili. Ozko ali širšo. )
* praženi sesekljani orehi

Med tem, ko nad vodno kopeljo topimo čokoladne kapljice, napihnemo vodne balone. 

Ne topiti čokolade direkt na ognju v posodi, ker bo previsoka temperatura in čokolada ne bo v redu. Če imate možnost izberite res čokoladno kuverturo ali večje čokoladne kapljice, ki jih dobite v vseh specializiranih trgovinah za peko. Recimo, pri nas v Murski Soboti jih prodaja Sladki svet, na Slovenski ulici. 
Ko se čokolada nekje polovico stopi, odstavite vse z ognja, počakajte, da se stopi do konca in premešajte, da dobite lepo svileno, tekočo čokolado. 

Poskus številka 1:
Če začnem z našo avanturo … Čokolada torej stopljena, pljuča ob napihovanju balonov skoraj zunaj, ampak gremo naprej. Potopim balon in pooči! Ok, ni veliko škode, samo malo pult je fasal od čokolade. Potopim drugi balon in poooooči. Hm … razsežnosti, kamor lahko nese stopljeno čokolado, so neprecenljive. Klik, klik … kaj pa, če je čokolada prevroča in zato pokajo baloni?  Ohladim čokolado na 37 stopinj, potopim balon in … poooooooči. Ok, zdaj ni več smešno, ker je čokolado v lase dobil tudi mož na drugem koncu kuhinje in otroci, ki so se igrali v dnevni sobi. Pogledam sebe, kuhinjo, mojo lepo snežno belo kuhinjo, tla … A se naj jokam ali smejem? Saj ni tako hudo, eh! Čokolado ohladim na 36 stopinj, pa ni vrag, da je čokolada še vedno prevroča. Potopim balon, uola! Cel je ostal, jeeeej! Odložim čokoladni balon na peki papir in nadaljujem z velikim optimizmom naprej. Nakar, poči tisti prvi uspeli na peki papirju in ga raznese po pol stanovanja. 
Zdaj pa je dovolj! Kaj pa če so baloni stari, mi klikne? Hitro pošljem moža v trgovino po nove vodne balone, sama se lotim kuhinje, tal, aparatov, oblačil in še kaj. Ko končam s čiščenjem, se lahko odpravim samo spat.
Najraje bi vso idejo o čokoladnih košaricah  zabrisala v koš. Ampak se ne dam. Ker mi fibromialgiki za razliko od drugih zemljanov, ko ponoči spijo, imamo čas za razmišljanje, mi pade ideja, da namesto balonov uporabim silikonske modelčke. 

Poskus številka 2: 
Torek zjutraj. Ne, ne bom jih delala! Grem raje v pisarno! Nakar ugotovim, da ni ključev. Mož jih je odnesel. Torej, gremo delat košarice. Vzamem nove balone, ki se mimogrede lažje napihnejo, stopim čokolado in poskrbim, da le-ta ni prevroča. Potopim balone v čokolado, ki na moje veliko veselje "preživijo". Torej so krivi le stari baloni. Za vsak slučaj, če ima še kaj znamka balonov pri tem, sem fotografirala balone, ki zdržijo pritisk raztopljene čokolade. Mogoče pride komu prav. 

Počakam, da se čokolada strdi in z iglo preluknjam balone. Zgodi se tole:

Brez besed in ločevanja odpadkov, zabrišem vse v en koš. Edino spodnjih čokoladnih, trših delov se je razveselila hčerka. 

Poskus številka 3: ne boš ti meni …

Pa poskusimo s silikonskimi skodelicami. Čokolada je še ostala, sicer je postala že malo gostejša, ker se je ohladila, ampak nič hudega. 
Skodelice torej potopim v čokolado, počakam, da se le-ta strdi in … potem zabrišem vse skupaj direkt v pomivalno korito. Ni šans, da dobim skodelice nepoškodovane dol. Končala sem s tem!

Spucam kuhinjo, pospravim stanovanje in tisti črv mi ne da miru. "Daj, še enkrat poskusi!" mi pravi.  Medtem razmišljam, kako bi čokolado večkrat nanesla na balon, da bi bila le-ta bolj debela in se ne bi zlomila. Lahko poskusim tudi s praženimi lešniki, da bo vse skupaj bolj kompaktno.

Poskus številka 4:

Čokolado ponovno popolnoma stopim, da je lepo gladka, jo ohladim toliko, da postane malo gostejša in da se je čim več ujame na balon. Potopim balon v čokolado in enega za drugim odlagam na peki papir. 
Potem postopek ponovim. Ko potopim drugič, balon malo vrtim nad čokolado, da ostane res čim več čokolade na njem oz. da je ne odteče toliko z njega, med tem, ko se trdi. 

Zadevo ponovim še enkrat. Torej vsak balon še tretjič potopim v čokolado in počasi vrtim, da se čokolada lepo razporedi po zgornjem robu in tik preden se začne strjevati, posujem še pražene lešnike po čokoladi. 

O tem, kako me matra, kaj bo, ko spokam balone, ne bi pisala. Počakam, da se vse skupaj strdi in za vsak slučaj, dam vse skupaj v hladilnik za kakšnih 15 minut, da bo čokolada res trda. 

Pok, pok, pok!

Težava številka … koliko že? Kako hudiča naj odstranim te ostanke balonov, ki so ostali prilepljeni  v košaricah? Še dobro, da nisem delala visokih košaric, ker sem že zdaj imela težave dati prste noter. Naj se sliši še tako čudno, ti drugega ne preostane, kot da z nohti milimeter po milimeter počasi spraškaš balon dol. Sem poskusila z žlico, pa ni šlo. Z nožem, nisem hotela riskirati, ker ni občutka, koliko lahko pritisneš, da se ne bi vse skupaj sesulo. Če ima kdo idejo, se priporočam. Ko takole držiš cca. pet minut košarico v roki se le-ta začne tudi topiti. To sem preprečila tako, da sem si dala na roko krpo, ki je nekoliko izolirala prehajanje toplote z roke na čokolado. 

Iiiiii, kako so lepe! In kako dišijo!

No, pa je uspelo. V 4. poskusu. Veselje kot pri malem otroku. 

Verjetno me boste razumeli, če napišem, da potem niti slučajno nisem delala več vanilijeve kreme, ampak smo naše ljube čokoladne skodelice napolnili kar s sladoledom in smetano. 

Odlično je! Kot, da bi jedel veliko, okroglo ježek lučko. 

The End!