Na lovu za divjimi šparglji

Ker šparglji zaenkrat še ne rastejo v Prekmurju in ker tudi stric google ne prikaže vsega tako nazorno, kot če tega sam ne opraviš, je bila tudi moja predstava o nabiranju divjih špargljev popolnoma zgrešena.

Oziroma boljše ali celo pravilneje bi bilo, če napišem, lov za divjimi šparglji. Zakaj? Sama sem si predstavljala, da šparglji v naravi rastejo kot gobice na travniku, kjer se lepo skloniš in jih pobiraš. Jao, sem vsekala mimo. Nisem imela pojma, da zna biti nabiranje špargljev boleče. 😳

Ampak ok. Ko ti namreč primorka pripravi fritajo z divjimi šparglji, mmmm ... so vredni vsakega napora. Čeprav še drugi dan čutiš posledice zbadanja trnjev v prstih.😵

S travnikov, oljčnih nasadov in vinogradov smo zavili v grmovje, gosto grmovje. Potem so me poučili, da moram najprej poiskati "mamico". Šparglji rastejo namreč v njeni bližini.

Jeee ... najdem mamico, vidim špargelj ... vendar me noben ni opozoril, da ta krasna mamica svoje špargeljčke varuje s trni. Auuu, to pika. Zeloooo.

Špargljeva mamica

Ko se nekako navadim čepenja in zbadanja v rit in v prste (za zdravje je potrebno potrpet), me prešine: "Kaj pa kače?" Aaaaa ...

"Draga, kače še spijo." me pomiri prijateljica Toškanka.

Ne, to ni jagoda, to je plod špargljeve mamice.

Evo, težko najdene šparglje!

Ampak, ko ti prijatelji pripravijo dišečo fritajo s svežimi šparglji, mmmmmm ... je večer popoln.

Še dokaz, da se tudi po grmovju skrivat znam. 😎

O Toškancih, njihovem bregu in prijaznih sosedih, kjer te vsi po vrsti pozdravijo z odprtimi in nikakor ne praznimi rokami, prijaznimi pozdravi, pa kdaj drugič.:))

Hvala prijatelji, za to enkratno in vsekakor nepozabno doživetje!