Zeleneče mlečnice na žaru z zaseko

Mlječ pri nas pravimo tem gobam. Ker ko jim odrežemo bet, se pojavijo kapljice belega mlečnega soka. Te gobe noro dišijo, ko jih pečemo. Imajo en tak poseben močan, poln - začimbast vonj. Mlečnice so kompaktne, mesnate in take ostanejo tudi, ko jih toplotno obdelamo. Okus je rahlo pekoč.

Spomnim se jih iz otroštva. V bistvu je to moj najmočnejši in najtoplejši spomin na gobe. Ravno zaradi njihove izrazite arome, ki jo oddajajo med pečenjem. Mumca, moja babica jih je vrgla direkt na železno ploščo štedilnika na drva. Nobene ponve, nič. Direkt na razbeljeno plato. Ta vonj... težko ga opišem. 

In potem še samo malo zaseke... O, ti hudič!
​

​In zakaj ime zeleneča mlečnica, če je popolnoma bela? Ker ko odrežemo bet, njen mleček, oz. poškodovan del,  počasi pozeleni. Zelo je podobna poprovi mlečnici, ki pa je pogojno užitna, njen bel klobuk ima rjavkaste fleke in njen mleček ne pozeleni.

Obožujem gozd. Od nekdaj me privlači njegov vonj, mračnost, vse kar se dogaja v gozdu in je očem skrito, ni skrito, občutki in strahovi, ki nas obdajajo. Gob velikokrat sploh ne vidim, ker mi je vse drugo bolj zanimivo: blatne kopeli v katerih so se valjale divje svinje, pa razkopana zemlja, ki so jo s smrčki zorale, nevidne pajkove mreže, ki se mi zalepijo na obraz in se vsakokrat vprašam, če sta na mreži sedela tudi kakšen pajek ali klop, ki bosta zdaj lezla po meni, pa mravljišča z gromozanskimi mravljami, praprot, ki me spominja na Jurassic park in nikoli ne vem, kaj bo skočilo izpod nje, strohnela podrta debla, ko samo čakam, kdaj bo siknila kakšna kača iz njih ali če se bodo sesula v prah pod mojimi nogami, pa tista čudovita nebeška svetloba, ki v migetajočih žarkih pronica skozi goste veje dreves. Zelo rada pogled usmerjam navzgor, v krošnje in se potem nemalokrat spotaknem ob kakšno vejo. Ati, s katerim greva največkrat v gozd, me že spet kliče in išče, da se ne izgubim, ali daje navodila: "Tam pri tistem grebenu poglej, tam so vedno bili grbanji! Tu greva zdaj gor, pa potem ob jami dol. Zraven mene hodi, da se ne izgubiš!"  "Ja, ati, Google maps imam naštiman, sem ti že rekla!"

Moj mož ne razume, kaj je tako lepega v šumi. Ne vem, še sama se sprašujem. Čudo. Mogoče tisti adrenalin, ki se ti vedno dvigne, ko nekje nekaj zašumi, ali ko zagledaš srno namesto divje svinje, ko se sprašuješ, če se boš izgubil, spotaknil in zlomil nogo, če boš dosegel telefon, da sporočiš koordinate reševalcem, če ti bo delal Google maps in boš vedel priti nazaj do označenega "parkirali ste tukaj". Mogoče tisto veselje in vrisk, ki ga spustiš, ko zagledaš jurčka ali se osvežiš zgozdno jagodo, ali tista prijetna utrujenost, ko se vračaš domov in ti skoraj popusti adrenalin (ne še čist, ker veš, da včasih proti kakšnemu neumornemu klopu ne pomaga niti pol urno drgnjenje pod tušem, in ki ne popušča in na koncu najde svoje mesto, da zarije glavo in ti pije kri), da se je vse v redu končalo. Gobe v košari sploh niso tako pomembne - ker potem te čaka še čiščenje. :)))

Evo, zdaj se že dve uri v meni glasno kregajo razum in cela paleta čustev in iščejo vsak svoje razloge, zakaj bi šla oz. ne bi šla danes sama v gozd. 

Nazaj k našim zelenečim mlečnicam. Na spletu je o njih veliko napisanega, zato tukaj glede prepoznavnosti ne bom pametovala. Tukaj je pa moj recept oz. recept, ki mi ga je povedal ati.

Sestavine:

zeleneče mlečnice
zaseka
sol
sveže mlet poper
​

Najboljše, da mlečnicam že v gozdu ob nabiranju odstranimo bet, ki je precej grenak in ga ne bomo uporabili. Tako bo mesto, kjer bomo bet odrezali ob prihodu domov že lepo pozelenelo. Ker sta si s poprovo mlečnico, ki je pogojno užitna in jo težko ločimo, ko sta gobi še mladi, precej podobni, je to tudi eden varnostnih znakov. Poprova mlečnica namreč ne pozeleni na "poškodovanem" mestu. 

Najboljše so samo zelo mlade mlečnice. Takšne, katerih klobuk meri od 1 - 3 cm. 

Gob ne peremo pod tekočo vodo, ampak njen klobuk obrišemo z mokro krpo. 
​

Ker tista zelena pika sredi klobuka izgleda precej strupeno in neokusno, jo jaz doma pri čiščenju odstranim - bet še globje odrežem. 

Mlečnice na hitro popečemo na štedilniku na drva. Če ga nimamo, bo dobra tudi debela ponev za palačinke. 
​

Še vroče nadevamo z mesnato zaseko, solimo popramo in jih takoj pojemo.
​

Ali položena na jajca mogoče? S fermentirano cvetačo?