Logarska dolina. Le kdo je ne pozna? Oz. bolje rečeno, kdo ne pozna slavnega drevesa pred veličastnim vhodom v nežno zeleno dolino, cvetočega travnika, ki ga obrobljajo temno zeleni gozdovi, nad njim pa se v modrino neba bohotijo Kamniško-Savinjske Alpe - ene najlepših in najpogosteje upodobljenih alpskih dolin. 

Odločitev, da obiščemo dolino, je padla čez noč. Prvič sem jo obiskala, ko sem hodila v 5. razred OŠ. Dolgo je minilo od takrat, pa vendar so mi ostale v spominu lepe slike. Zdaj obiskuje moj sin 5. razred. :))

Škoda, da se na obisk nismo malo bolje pripravili z informacijami, kje in kaj si ogledati. Tako smo izpustili precejšen kup zanimivosti. Če se ti na zemljevidu vse zdi blizu, temu niti približno ni tako, ob upoštevanju vseh serpetin na Solčavski panoramski cesti, Robanovem kotu  itn. Niti slučajno si vsega ne uspeš ogledati v enem dnevu. 

Zato, če prihajamo v Logarsko dolino iz malo bolj oddaljenih krajev, si je za obisk in ogled vseh naravih in kulturnih znamenitosti potrebno vzeti vsaj dva dni časa. Če se želimo naužiti miru, brezčasnosti, doživeti dušo nepozabnih krajev pa še več. 

Po tem, ko je meseca maja Konoba Pelegrini prejela naziv najboljše restavracije 2015 na Hrvaškem, in glede nato, da je bil naš dopust planiran le 3 km vstran in ker smo veliki gurmani, smo takoj rezervirali mizo. 4 odrasli in 4 otroci. 

V času dopusta nas je tako lastnik restavracije Chef Rudi Štefan s svojo profesionalno ekipo razvajal s tradicionalnimi okusi iz lokalnih sestavin in popeljal skozi veličastno Pelegrini zgodbo -  na krožniku nam je ponudil stare, pristne okuse Dalmacije, prezentirane na svoj, moderen način. 

Po priporočilu znanca in po prebranih odličnih mnenjih, ki smo jih dobili na spletu, zapeljivih fotografijah restavracije, smo se z velikim apetitom odpravili v Maribor v  restavracijo Rožmarin. 

Ob predhodni rezervaciji mize smo izbrali 6 hodni degustacijski meni, po ceni 45 EUR na osebo. 

Pisal se je 2.maj, praznik dela.

Hiša Torkla, ki se nahaja na obrobju Istre, v vasici Korte, je bila že nekaj časa na seznamu restavracij, ki jih z možem morava obiskati. In tako sva ob zadnjem obisku naše Primorske združila "buisiness & plesure" in končno obiskala to Hišo, ki so jo iz stare istrske torklarne oz. oljarne preuredili v restavracijo, ki te popelje nazaj v staro Istro  s pridihom modernega minimalizma. V hiši gospodarita Andreja & Sebastijan Kovačič.  Andreja zapeljuje s svojim nasmehom goste v restavraciji, Sebastijan meša okuse v kuhinji.

Ob prihodu v restavracijo sicer nisva imela namena naročiti degustacijskega menija, vendar je želja po okusih Istre bila prevelika, da bi jo opustila. Odločila sva se za 5 hodni degustacijski meni, po ceni 40 € na osebo. 

Po tem, ko smo v tednu restavracij obiskali že Gostilno Rajh v Bakovcih in Gostilno Tonček v Beltincih, smo včeraj obiskali še Gostilno k Rotundi v Selu, v osrčju čudovite pokrajine Goričko. Torej zadnjo od treh restavracij v Prekmurju,  ki so bile povabljene k dogodku Teden restavracij 2015, na katerem je sodelovalo še 79 drugih restavracij širom Slovenije s preostalimi 146 meniji. 

Sprejem v Gostilno k Rotundi je bil domač, prijeten in ob naročilu nas je natakar pospremil z besedami: "Upam, da raznih penic ne pričakujete, ker jih tu nikoli ni bilo." Pošteno! K dobri, domači kuhinji na Goričkem, tega niti nismo pričakovali, ker ne paše.

Kot drugo gostilno v Tednu restavracij 2015 smo v Prekmurju obiskali Gostilno Tonček, ki se nahaja v središču panonske nižine, v Beltincih. Ob obisku njihove spletne strani te na prvi strani pričaka napis: "Za gurmeje in vse, ki se pustite razvajati. "

V tednu restavracij, kot sem pisala že ob prejšnji objavi oz. ob obisku Gostilne Rajh, sodeluje 82 restavracij, ki ponujajo menije s tremi hodi po enotni ceni 15 €. Očitno Se nam v Prekmurju dobro godi, saj so nama že v gostilni Rajh postregli s 4 hodnim menijem, v Gostilni Tonček pa kar 6 hodnim menijem za isto ceno: 15 €. 


No, pa se gremo razvajat!

Začel se je teden restavracij, kjer najboljše restavracije (82 jih je, s 150 meniji) ponujajo menije s tremi hodi po enotni ceni, 15 €.
V Prekmurju na tednu restavracij sodelujejo 3 restavracije: Gostilna k Rotundi, Gostilna Tonček in Gostilna Rajh.
Kot prvo smo obiskali Gostilno Rajh. Izbrali smo oba menija, ki ga Gostilna Rajh nudi: mesnega in ribjega.

Po tem, ko sva si z možem v kinu ogledala 50 odtenkov sive, sva se v Gostilno Rajh v Bakovcih odpravila še na Valentiov menu. Lahko bi napisala, da sva po začetnem precej sivem začetku, zaključila večer v barvah. Barve. Obožujeva barve na krožniku, barve v življenju. K najini sreči so pri Rajhu  kljub imenovanemu Valentinov meniju, znali preplesti in združiti in valentinovo in Prekmurje v vse jedi, na vseh krožnikih in hvala bogu na meniju ni bilo niti pocukranih srčkov, niti  precenjenih jagod v penečih se vinih in niti rdeče na rdeče barve. 

Lahko bi napisala: najina Story of Love. Barve, različni okusi v norih kombinacijah, strukturah, ki naju niso pustili hladna, minimalistična, pa vendar z zadnjo kapljo ali drobtino dovršena prezentacija krožnika. Temu se reče ljubezen do kulinarike, spoštovanje do stare kuhinje in prilagajanje sedanjosti s pogledom v prihodnost.

Čeprav sva oba Prekmurca, sva gostilno Rajh obiskala prvič. Hm, ja. Saj vem. Neopravičeno. 

No, pa smo jo obiskali še v tretje. Kot se govori, verjetno zadnjič, saj bi naj po nakaterih govoricah najbolj znana Gostilna zapirala svoja vrata. Bomo videli drugo leto. 
Če je lansko leto steno v Gostilni pri šefu krasil slogan: "Rock'n Roll okusov", nas je letos pričakal nov: "V življenju je potrebno pustiti sledi." Se popolnoma strinjam, čeprav mi je rokenrol okusov bližnji, ker ga imamo rajši. Mešanje okusov mislim. Pa rokenrol tudi. 
Zakaj smo šli tja na večerjo? In prvič in drugič in tudi zadnjič smo šli past radovednost, kako se različni okusi, strukture ujemajo, ker smo vsi od prvega do zadnjega v družini gurmani, ker tudi otroci z veseljem pokušajo nove jedi in predvsem zaradi drugačne prezentacije krožnikov, ki ti takrat, ko dobiš krožnik pred sebe pove: "To sem ustvaril Za Te." . 
In če smo do zdaj vsako leto vedeli že vnaprej, kaj bo kdo jedel, letos nismo bili tako prepričani. 

Kakšna je Provansa v resnici? Je res tako osupljivo lepa, kot nam jo prikazujejo filmi, je življenje v njej res tako idilično? 
Moja predstava o Provansi je v prvi vrsti obsegala morje vijoličnih polj dehteče sivke, zaspane srednjeveške vasice na strmih pobočjih in predvsem meni ljubo preprosto, pa vendar slastno kulinariko z bogatim okusom po provansalskih zeliščih in sirih. V drugi vrsti sem si jo predstavljala pisano, rožnato, kot jo je predstavljal Van Gogh na platnu, zaljubljeno in romantično pokrajino s številnimi majhnimi vaškimi kavarnicami, z rdečebelimi karirastimi prti, kjer si zvečer zaljubljenca ob kozarčku rdečega vina šepetata najintimnejše misli ali se zjutraj ob skodelici kave in maslenem rogljičku sramežljivo nasmihata. 

Kaj je tako posebnega v Provansi, da jo vsako leto obišče več kot 8 milijonov turistov in da se obiskovalci vedno znova in znova vračajo, da okusijo to provansalskost?

Reklamo za Stari pisker sem zasledila čisto slučajno na socialnem omrežju. Po zanimimivih in nadvse privlačnih fotografijah steakov, pečenih rebric, ob katerih se ti takoj pocedijo sline, sem se šla slinit še na njihovo spletno stran http://www.stari-pisker.com. 
Že takoj na prvi strani nas mamijo s ponudbo " ob kateri bi si še »angelčki prste polizali. Te vam bomo v Starem piskru namastili s slastnimi svinjskimi rebrci in perutničkami, s pravimi gurmanskimi burgerji v domači krušni bombici ali z najdebeljšimi steaki v mestu. Če vam bo po obroku padel sladkor, vam ga bomo pomagali dvigniti s pečenimi štruklji v smetani, topljeno čokoladno torto s sladoledom ali katero od ostalih sladkih pregreh."
Ker tega enostavno nismo mogli prezreti, smo se odločili, da to mamljivo ponudbo enostavno moramo probati. 

V prejšnjem življenju sem morala biti rojena kje v bližini morja. Ker to, kar čutim do morja, primorske hrane in vina, težko opišem. Grčija, Španija, Dalmacija, Toskana, Provansa in naša ljuba Primorska z Anakaranom ali Piranom na čelu mi poženejo kri po žilah. Takoj, ko zagledam morje, začutim vonj po soli, olivnem olju… Lahko samo globoko vdihnem in si potiho rečem: home sweet home. Da ne bo pomote, ljubim Prekmurje, prekmursko domačo hrano, ampak tisti črv, ko je morje "v pijtanju", zmaga! Če citiram mojega moža: "Imam svoje mnenje, vendar se z njim ne strinjam." :)))

Ta vikend smo si zaželeli domače, madžarske hrane. Madžarska hrana je itak osnova oz. temelj naših prekmurskih jedi. Res je, da je pri nas kar nekaj gostiln, restavracij, kjer lahko dobiš domače specialitete, vendar jih gostinci večinoma pripravljajo na "nov - bolj zdrav" sodoben način.  Mi smo si pa zaželeli jedi, kot so jih pripravljale naše babice oz. bolje rečno "tisti domači okus - "žmaj" kot bi prekmurci rekli  in kot smo ga jedli "inda" (prevod: včasih).
Skupaj s prijateljema smo se odpravili na Madžarsko, v vas Rönök, ki je iz Murske Sobote oddaljen dobre pol ure, v gostišče Székely Tanya, kjer obiskovalec lahko najde pristno ljudsko, madžarsko kuhinjo, z regionalnimi specialitetami, kakovosten izbor vin, in kar me je najbolj fasciniralo - vzdušje obdobja izpred tridesetih let, ki te pričaka že pred vhodom v gostišče. Že takoj, ko vstopiš na dvorišče gostišča, te spomini ponesejo nazaj v otroštvo k babici, dedku: "Glej, v takem koritu je pa babica mesila kruh! V  takem je pa dedek pripravljal meso za "vojiti (prevod: dimljenje)! Glej, s tem smo filali krvavice!"
Kulis ni. Vse je resnično, v gostilni vas pričaka leseno ročno izrezljano in poslikano pohištvo, starine in ko odpreš jedilni list, se enostavno ne moreš upreti temu, da ne bi najprej naročil juhe, ki jo boš dobil servirano v stari emajlirani posodi, kot ti jo je dostikrat pogrela babica na starem "šparatu" na drva (prevod: štedilniku) in dovolila, da si jedel juho direkt iz posode, ali glavni jedi, servirani v malem lesenem koritu ali krožniku :)) 

Sicer ne vem, ali  je še tema okrog te gostilne aktualna, ampak ker me ljudje še vedno sprašujejo, kako je bilo tam, kakšna je bila hrana ipd. sem se odločila, da našo izkušnjo na kratko opišem. 

Novembra praznujeva oba s sinom rojstni dan, in ker smo na mojo željo lansko leto šli preizkušat mamljive jedi, ki so jih pripravljali v šovu Gostilna išče šefa, smo pač rekli, ok, pa izpolnimo letos še sinu željo, povabimo prijatelje in praznujmo rojstni dan v gostilni pri Šefu in obiščimo našega nekdanjega soseda in sodelavca oz. šefa Bineta.
Gostilno nam je uspelo obiskati v nedeljo, 17. novembra 2013, na dan, ko edinokrat v celi sezoni šova, ni bil v gostilni prisoten šef Bine. :)