Pirin kruh z lanenimi semeni - zgodba o kruhu

Pred kratkim me je ena bralka vprašala kako to, da nimam med recepti pirinega kruha. Tukaj je! Pirin kruh z lanenimi semeni, zraven pa zgodba o ljubezni do kruha.

Rezina kruha in jabolko. Kot otroku mi je bila to ena najljubših kombinacij malice. 

Recept je pripravljen v sodelovanju z znamko kvasa slonček Fala.

Sestavine:

1 kg pirine moke
cca 7 dcl tople vode
1 kocka kvasa
2 žlički soli
1 žlička sladkorja
2 dobri žlici mletih lanenih semen

+ pirina moka za posip
dotik in ljubezen kruha

Moko presejemo v posodo, naredimo jamico, vanjo nalijemo toplo vodo, nadrobimo kvas in posipamo s sladkorjem. 

Zadevo pustimo stati 10 minut. 

Ob strani damo v moko mleta lanena semena in sol. Semena sem zmlela v mlinčku za kavo. Če ga nimamo,  lahko uporabimo možnar in semena stremo. Sol ne sme priti v stik s kvasom v vodi. 

Ko je kvasec narejen, se speni in nabrekne, omesimo testo. Testo mesimo tako dolgo, dokler se ne odlepi od posode. Tam nekje 10 -20 minut, da vezi glutena popustijo in se testo začne lepo svetiti. 

Testo pride precej mehko. Če uporabimo drugo moko (polnozrnato) je potrebno količino tekočine oz. moke prilagoditi. 

Po vrhu testa posipamo malo moke, posodo pokrijemo s kuhinjsko krpo in ga pustimo vzhajati na toplem nekje pol ure oz. dokler ne naraste vsaj za 3-4x.

Prvič vzhajano testo je še precej mehko.

Testo zvrnemo na pomokan pult in ga z rokami nežno pregnetemo. Če smo pri prvem mesenju lahko bili grobi, tolkli s testom ob pult, bodimo zdaj nežni z njim.  

Testo se bo sesedlo. Razlika v volumnu je vidna: slika spodaj in dve sliki višje.

Pregneteno testo damo v košarico, ki smo jo pokrili s kuhinjsko krpo in dobro pomakali.

​Testo pomokamo tudi po vrhu. 

Košarico pokrijemo s kuhinjsko krpo in testo pustimo vzhajati na toplem vsaj pol ure. 

"Bog ne daj, da bi zdaj, v času vzhajanja kdo odprl okno ali naredil prepih", bi rekla moja babica. :)) Testo se bo sesedlo. Česar si pa ne želimo. Zato ga niti premikati ne smemo. 

Dobro vzhajano testo izgleda takole. 

Pod povrhnjico testa so vidni veliki zračni mehurčki, ki mu dajejo rahlost. 

V pečico vložimo krušno ploščo, jo dobro pomokamo, ob strani ali na dno pečice pa damo vodo. Pečico segrejemo na 220 stopinj.

Čeprav bo pečica pokazala, da že ogreta, jo segrevamo še dodatnih 10 minut, da se krušna plošča res fajn segreje, ker se v tistih prvih 10 minutah ni. Verjemite! 

Šele potem, ko je plošča dobro segreta, pride na vrsto testo. Košarico previdno vzamemo v roke (če bomo grobi, se bo testo sesedlo) in testo zvrnemo na vročo ploščo.

Testo bo začelo lesti narazen, zato primemo robove in jih dvignemo - prilepimo v sredino kruha. To naredimo hitro, parkrat in z vseh strani. 

Kruh pečemo nekje 1 uro. Po 10 minutah peke temperaturo zmanjšamo na 200 stopinj.

​Kruh je pečen, ko potrkamo po njem in ta votlo zadoni.

Pečen kruh damo na mrežico in ga obvezno zavijemo v kuhinjsko krpo, da se počasi ohladi. 

Ravno sem spekla kruh in razmišljala, kolikokrat ga pobožam, kako gledam na kruh z enim posebnim spoštovanjem, ko pozvoni pri vratih. "A, ha!" otroka sta prišla iz šole. Hitro pograbim Googla (našega kužija), da ga odpeljeta ven, dokler sta še obuta. Pri tem pa vsa od moke butnem pri vratih v sosedo. "Vse najboljše Urška!" mi zaželi in potisne v roke ta čudovit šopek rož. "Aaaa, hvala" in se hitim opravičevat vsa prašna in s psom v drugi roki. "Kruh pečem!" in se še kar ne morem nagledati šopka. "Kako je čudovit!" Preprost, bel, nedolžen. Spominja me na nevestinega! Hvala Irma!

Razmišljam, kako bo šopek polepšal fotografijo kruha. Spomnim se na zgodbo o nevesti in kruhu, in potem privrejo na plano vse ostale zgodbe o kruhu, o tem, zakaj takšno spoštovanje do kruha. Stara mama in mama sta me naučile.

Zgodba o maminem kruhu

Stara mama ga pekla v krušni peči. Za vse njene otroke z družinami. Vsaka družina je dobila velik ržen kolač kruha. S trdo skorjo. Dovolj ga je bilo za 1-2 tedna. O, ja! Okusem je bil cel teden! Danes je kruh, ki ga kupimo v trgovinah mehak kot pena, a že proti večeru suhi in ga noben noče. Tja se zmeče ogromno kruha. In s kruhom na čelu, z današnjo veliko izbiro, razvajenostjo, smo pozabili spoštovati hrano. 

Včasih se je moral pojesti ves kruh. Dokler ga nismo pojedli, nismo pekli svežega. Če je kruh ostal, kar se je zgodilo zelo redko, se je z njim nahranilo kokoši. In ja, deca si nismo zmišljevali, koliko ga bomo pojedli. Če si si sprosil namazan kruh, si ga pojedel. Noben te ni silil, da ga moraš pojesti, ampak si vedel, da se spodobi, da ga poješ. Ker kruha se pač ne meče vstran!

Čeprav smo doma imeli "isti" kruh, kot ga je imela stara mama (saj ga je ona spekla), je bil tisti pri stari mami najboljši. "Boš namazan kruh?" vpraša? Stojim zraven nje in gledam, kako vzame kolač kruha v roke. Z nožem ga prekriža (preden zarežeš v cel kolač kruha, ga je potrebno po krščanskem običaju na spodnji strani prekrižati) in z enim potegom odreže kos. Ta rezina je bila nekaj posebnega. Bila je vedno natančno odmerjena, narejena z enim rezom, brez vidnih zarez "žaganja" in tanka. Danes to opravi lahko samo mesoreznica. Nihče ni odrezal boljše rezine kruha od stare mame in nikjer ni bil kruh namazan z zaseko, sv. mastjo ali ocvirki tako dober kot pri njej. V rezini kruha se prikaže luknja. Dvignem, pogledam skozi luknjico in iščem. "V luknji se skriva Bogec", mi je povedala. Vrtim rezino, iščem Boga v tisti luknji in kot otroku mi ni bilo čisto nič jasno. Ta čas, ko mi stara mama maže kruh, skočim na vrt, odtrgam svežo papriko in paradižnik, da mi z njima obloži namazan kruhek. Pojem ga celega. Itak, če je namazan kruh pri stari mami najboljši! Tu sta ljubezen in spoštovanje. Zdaj vidim zakaj. Če ti je slučajno ostal kruh ali ti je padel na res umazana tla, da nisi mogel spihati svinjarije z njega, si preden si ga vrgel v kanto namenjeno svinjam, moral poljubiti. In namazan kruh je prav vedno padel na tla z namazom navzdol. 

Večinoma smo pekli ržen kruh in nekaj malo belega vrtanka. Namesto kvasa se je uporabljal kvasni nastavek. Gospodinja je od vsakega testa odščipnila dobro pest le-tega in ga pustila na krožniku, da se je posušil. Potem je en dan prej ta kvasni nastavek zdrobila in pustila v topli vodi, mleku, da se je aktiviral ter z njim namesto kvasa pripravila kruh. Peka kruha je bila včasih velika reč, pomembno delo. Če si slučajno prišel na obisk, ko je stara mama v lesenem koritu mesila kruh za celo družino ali bog ne daj, da je testo že vzhajalo, si vedno slišal staro mamo vpiti "Zapiraj vrata, da ne bo prepiha!" Še govoriti si nismo upali glasno, da se testo ne bi sesedlo. :)))

Kruh je pomenil preživetje. In če ženska ni znala speči kruha, se ni mogla poročiti! Ja! Običaj je veleval, da je morala nevesta bodoči tašči na probo prinesti svoj kruh. Ta moj današnji kolač verjetno pri tašči ne bi prišel skoz, ker je počil; pomeni, da še danes ne bi bila poročena. :))) Če pa je tisto, kjer kruh poči najboljše! Tam je najboljša skorja in to imamo pri naši hiši vsi najrajši.

Čeprav danes veliko različnega kruha spečem doma sama, ga še vedno primem v roko s poštovanjem. Preden ga dam pečt, ga pobožam z mokrimi rokami, in ko ga vzamem iz peči, ga skrbno zavijem v krpo. Preden ga načnem, ga z nožem prekrižam. Boga v luknjicah ne iščem več, se pa vedno nasmehnem, ko jo zagledam. In Bog ve, da še zmeraj poljubim kruh, če ga vržem vstran. Hahaha.

​Kruha se pač ne meče v stran! Hvala mama za spomine, za zgodbo!