Tradicionalni velikonočni zajtrk

Velika noč. Kot otrok se spomnim, da je bila pri nas Velika noč en najpomembnejših praznikov. Ne samo cerkvenih, nasploh. Kolikor se spomnim, nismo dajali niti rojstnim dnevom niti božični večerji toliko pozornosti in pomena kot velikonočnemu zajtrku. 
Priprave na ta dogodek so se začele že v petek, z barvanjem remenk in kuhanjem "povojene" oz. dimljene šunke ali vratovine ter peko potice. V vaški trgovini nisi smel pozabiti naročiti poseben, bel velikonočni kruh, ker si drugače lahko ostal brez. 
Otroci smo na trati nabrali nam najljubše listke trav, rožic, mama jih je pa potem odtisnila na remenke s tehniko barvanja s čebulnimi olupki.
Za ta praznik je veljalo tudi pravilo: nobenega kartanja, prepiranja! :) 

In kako mi praznujemo ta praznik? Lahko bi napisala, da se držimo še vedno mojega tradicionalnega načina, vendar z manjšimi odstopanji.

Velikonočna pisanica z remenkami

V petek, na postni oz. brezmesni dan, najprej omesimo potico in ko ta vzhaja na tradicionalen način, obarvamo remenke, ki jih nesemo k žegnju. Otroci torej poiščejo luštne travne zeli in jaz remenke pobarvam s čebulnimi olupki. Letos smo imeli srečo in našli celo dve štiriperesni deteljici. Sreča?

Makova & lešnikovo-kavina potica

Nismo pekli dveh potic ampak smo naredili dve v eni, saj je teh potic, ki jih sorodniki prinesejo, ogromno in potem ostajajo. Naša potica je dišala po lešnikih in kavi ter obveznem maku. Recept za potico uporabljam gurmanov. Makov nadev + za lešnikov nadev uporabim orehovega, kjer namesto orehov uporabim lešnike in dodam še kavno-čokoladni namaz. Testo uporabim od te bogate orehove potice.

Čebulnimi olupki obarvana jajca

Ponoči, iz petka na soboto, nas izgleda obišče velikonočni zajček, saj je zjutraj stanovanje polno skritih remenk, takšnih ali drugačnih sladkih jajc in otroci hitijo s cekarčki in iščejo ta jajčka. Zabava traja vsaj kakšno uro, saj je potrebno poiskata vsa jajčka, ki so skrita po raznih delih stanovanja. 

Štoveranje

Letos sem spekla še perece. Perece nama je namreč s sestro vsako leto na vuzem prinesla najina botra. Poleg dinarjev, remenk in sladkarij, seveda. :))  Ker moj nečak, kateremu sem botra, žal živi na drugem koncu sveta, smo s temi remenkami v perecah obdarovali sosedove otroke in prijatelje. Letos nismo delili sladkarij. 

Pereci z remenkami

Nekaj remenk smo letos obarvali z domačim primorskim refoškom, ki smo ga na zadnjem obisku pri Toškanovih dobili v dar. Te remenke so res nekaj posebnega, saj se zaradi vinskega kamna, ki se naredi na remenkah, svetlikajo, kot bi bile posute z diamanti. Za več "diamantov" je potrebno po kuhanju remenke pustiti vsaj čez noč v rdečem vinu. 

V domačem refošku obarvani pirhi

Letos me je znanka razveselila s še enim spominom iz otroštva, povezanim z vüzmom. S  selenco oz. španskim bezgom. Ponavadi smo k žegnju na vrh prtička, ki je pokrival cekar s hrano, dajali rože. To so bile ali narcise ali selenca. Ker je letos pomlad prehitevala, so bili tako cekarji polni selence. 

selenca oz. španski bezeg

Popoldne smo se odpravili z otroci k babici in s polnimi, vsak s svojim okinčenim cekarjem k žegnju.

Otroška velikonočna košarica pripravljena na žegenj

In končno, velikonočna nedelja in z njo velikonočni zajtrk. Tradicionalnost od katere ne odstopamo je, da se vse začne šele, ko vsi vstanemo. Sledi obvezno umivanje ter postavitev mize. Mizo še vedno, tako kot smo to počeli, ko sem bila sama otrok, pogrnemo z lepim prtom, ter postavimo nanjo blagoslovljene jedi. Ok, k temu mi dodamo še sok, mogoče še kakšno malenkost, to je pa tudi vse. Preden začnemo z zajtrkom, zmolimo molitev Sveti angel varuh moj. Velja pa tudi previdnost, da drobtine žegnjane hrane ne zaidejo na tla. 

Velikonočni zajtrk

Jemo oz. pokusimo vsi vse. Vsega je potrebno, namreč po naši stari tradiciji, vsaj malo zaužiti.