|
220stopinjpoševno.com je kotiček za vse, ki radi kuhajo, in tudi tiste, ki mislijo, da jim to ne gre od rok, pa mogoče sploh še niso poskusili. Ali pa so poskusili, pa so predpasnik prehitro obesili na klin.
Kuhanje ena sama velika zabava. Kar spletno mesto 220 stopinj poševno še zlasti odlikuje, pa je dejstvo, da je napisan praktično in opremljen z veliko slikovnega materiala. Receptu je namreč veliko lažje slediti, če je zraven še konkreten prikaz postopka. Poleg tega so recepti zelo uporabni, ker so sestavine dostopne v naših trgovinah, vsaka jed pa je predstavljena tako, da kar kliče po preizkušanju: slike resnično nazorno nakažejo barvitost in raznolikost sestavin in okusov. Sem avtorica dveh kuharic 220 stopinj poševno, ki sta bili večkrat ponatisnjeni. Vse skupaj je bilo natisnjenih ali prodanih že 18.300 izvodov, ravnokar se pa stilira že tretja kuharica. Knjige so bile označene kot uspešnica in veljajo kot ene najbolj prodajanih knjig v Mladinski knjigi. Tudi knjiga Zabava na izgubljenem otoku je bila ustvarjena z mislijo na najmlajše kuharje. Oblikovana je tako, da jo lahko otrok večkrat vzame v roke in vedno odkrije kaj novega, ne pa da jo samo prebere in odloži. Knjiga je namreč večplastna – je pravljica; je vodnik za gusarsko zabavo; je nabor otročje preprostih receptov, in to dobesedno, ker lahko tiste jedi pripravijo otroci sami. Četudi se vam mogoče zdi, da so za kaj takšnega še premajhni, vam polagam na srce, da poskusite: v roko jim dajte kuhalnico in malce svobode, pa boste priča pravi preobrazbi. Napisala sem še kar nekaj kuharic za različna podjetja (Žito, Kefirko, Orgran, …) z njihovimi sestavinami ali produkti. Če bi morala izpostaviti svojo najmočnejšo lastnost, kar se tiče kuhanja, bi bil to UŽITEK. Sem za polnost jedi, za izvrsten okus in domačnost, za vsrkavanje hrane z vsemi čuti; ne pa za leporečenje pri receptih in pompozna imena jedi, ob katerih se ti zavozla jezik. Na 220 stopinj poševno resnično izstopata praktičnost in uporabnost, kajti najraje od vsega bi ljudi navdušila za kuhanje. Želim jim sporočiti, da se lahko vsak nauči kuhati, če hoče; rada bi jih spodbudila, da začnejo v kuhinji ustvarjati, da preizkušajo nove recepte, da se poigravajo z okusi, saj se moramo konec koncev v kuhinji zabavati, in to cela družina. Nič novega ni rek, da gre ljubezen skozi želodec, mar ne? To velja za vse generacije! Seveda se pri eksperimentih rado kaj ponesreči, toda to nas ne sme odvrniti od poskušanja, od degustiranja, pa četudi se nam kdaj kaj prismodi, če nam biskvit ne uspe, če v maso po nesreči dodamo sol namesto sladkorja. Kuhanje je zabavno, in to je moje bistveno sporočilo. Urška |
