Mašina resnična zgodba

Vsako leto, ko se bliža Mašin rojstni dan, devetič zapored, se spomnim na to našo zgodbo. Mašino zgodbo. In vsakič, prav vsakič se zahvalim, tistemu zgoraj, da se je končalo kot se je. 

Pisal se je oktober 2007. Maša, naša trnuljčica je dopolnila 2 meseca. Trnuljčica, ker je od rojstva spala po 15 ur skupaj, nikoli jokala. Rodila se je 2.8. 2007 v treh minutah, brez vseh zapletov - dobesedno padla je v svet. Ob rojstvu ni dobila niti zlatenice, polno se je dojila od prvega dne in v nasprotju z bratcem, vedno mi je dala čas, da sem se v miru najedla. :))) Popolnoma nezahteven novorojenček je bila.

Bil je petek. Bratec je bil v vrtcu, mož v službi, midve z Mašo doma. Bil je dan kot vsak vsak drugi. Maša je spala, jaz sem brkljala v kuhinji 

Naenkrat sem zaslišala glas, nekaj me je poklicalo. Kljub temu, da je bilo skoraj nemogoče, da bi Maša že vstala, sem šla v sobico pogledat, "kdo" me kliče, da naj grem pogledat Mašo. Šla sem. Šok, groza!

Čas se je ustavil. Zmrznila sem. Maša je bila črna okrog oči in ust. Iz ust ji je sililo ogromno pene. Vem, da sem jo pograbila in jo gledala. Roke in noge so ji visele ob trupu in jaz sem jo lahko le gledala. Ne vem, kako dolgo. Vem le, da sem otrpnila, nisem vedela kaj naj storim. Najbrž je trajalo le nekaj sekund, ampak meni se je zdelo celo večnost. Vem, da sem jo hotela oživljati, ampak nisem vedela kako. Enostavno nisem bila sposobna razmišljati, se premakniti.

Končala sem zdravstveno šolo, delala kot reševalka, vsako leto potrjevala izpit iz reševanja in oživljanja, celo v službi sem oživljala ljudi, ampak tisti trenutek, ko sem držala Mašo v rokah, svojo malo deklico, nisem bila sposobna narediti ničesar. Nisem se spomnila niti, kje je telefon, koliko je številka reševalcev.

Poskušala sem jo prebuditi, ji obrisala pene, jo položila v naročje in jo oživljala. Slike iz utrjevanja licence reanimacije so se mi vračale kot pri slabi povezavi interneta: dva prsta, pritisni, pihni, nežno, pazi pljuča ...

Uspelo mi je. Maša je zadihala, lovila sapo, se premaknila, jaz sem se pa tresla od šoka. Pomagala sem mnogim, svoji deklici pa nisem mogla dati ustrezne pomoči. Stiskala sem Mašo v naročju, dokler ni ponovno zaspala. Še vedno v šoku sem jo položila v posteljico in bila sposobna samo sedeti in jo gledati.

Bila sem tako šokirana in prestrašena, da sploh nisem mogla razmišljati. Kot bi nekdo pritisnil na gumb "off". Ne morem opisati, nisem mogla verjeti, da je to sploh mogoče, da lahko tako odpovem zaradi strahu.

Na srečo je takoj za tem prišel mož domov in smo se odpravili v bolnišnico. Mašo so priklopili na aparate in snemali njene vitalne funkcije.

V bolnišnici so nama rekli, da bova ostali le čez noč, toda aparati so kar naprej piskali. Ostali sva nekaj dni. Spomnim se, da me je tretjo noč zbudil pisk. Na monitorju sem zagledala ravne črte in skoraj omedlela. Aparati so me spravljali na rob živčnega zloma. Kar naprej so piskali. Pediatri, sestre so kar naprej hiteli v najino sobo. Spala nisem skoraj nič. 

Po štirih dneh sva bili z Mašo premeščeni na nevrološki oddelek pediatrične klinike, kjer so naredili še dodatne preiskave. ​Vse, kar so lahko zdravniki rekli, je bilo, da je najbrž šlo za enkratni cerebralni paroksizem. Po domače povedano: glas, ki me je poklical je preprečil smrt v zibki moje deklice.

Ko smo končno odšli domov iz bolnišnice, smo kupili dihalno blazinico. Brez nje nismo šli nikamor. Z dihalno blazinico strah pred ponovitvijo tega sindroma ni minil, mi je pa dal mirnejšega spanca. Tako sem lahko po tednu dni prvič zatisnila oči. Kako sem bila izčrpana, ne bom pisala, ker se, če priznam, niti nočem spominjati. Lahko samo napišem, da sem si tisto noč rekla, da če tokrat ne bom spala, da bom od izmučenosti jaz umrla in moji deklici ne bom mogla pomagati. 

​Blazinica se je oglasila šele po dveh mesecih. Prvič, drugič, tretjič. Več dni zapored se je oglašala, celo noč. Odpravili smo se k zdravniku, ki je po pregledu zatrdil, da je deklica zdrava. Seveda je! No, na koncu sva spet pristali v bolnišnici zaradi stalnega piskanja - ne-dihanja moje Maše.

Preiskave so pokazale, da je Maša popolnoma zdrava, nasmejana, s polnimi rdečimi lički … in z eno napako. Maša je zaspala tako močno, da je pozabila dihati. Njeni možgani informacije o vdihu niso zaznali pravočasno. Tokrat so postavili diagnozo – centralna apnea.
​
Maša je dobila aminofilin praške, ki spodbujajo dihanje. Te je morala jemati vse do dopolnjenega sedmega meseca starosti. Praški so bili res učinkoviti, kar se je pokazalo predvsem takrat, kadar ni vsega popila ali ga je izpljunila. Takrat je blazinica zagotovo piskala. In kadar je blazinica zapiskala, sva jo z možem morala stresti, predramiti, da je Maša vdihnila.

Pogrešala sem cartanje v veliki postelji in skupno prebujanje. Maša ni smela spati  pri naju, tako kot je lahko njen starejši brat. Zaradi tega mi je bilo včasih težko, toda vedela sem, da je zanjo tako najbolje. Neverjetno je, kako se človek navadi na določeno staje, piskanje, drugačno življenje. 

Po nekaj mesecih sva z možem bila že tako strenirana, da ko je blazinica zapiskala, se nama pulz ni več dvignil na najvišjo možno stopnjo.. :))

​Danes ....

Čeprav nas je še nedolgo nazaj neznansko skrbelo, kakšne posledice bodo ostale na možganih, ker nismo vedeli, kako dolgo so bili možgani brez kisika, zdaj lahko zagotovo zatrdim, da so ti naši "srčki" zelooo vzdržljivi.

​Maša je danes odlična učenka, ki je pravkar z vsemi peticami zaključila tretji razred osnovne šole. 

Trenira orodno gimnastiko, akrobatiko in ples, kjer je prejšnji mesec stala na najvišjih stopničkah. 

Zmagovalka od rojstva! Navihana za štiri, prebrisana za pet in srčna za deset!

In junija 2017 osvojila še naslov državne prvakinje na veliki prožni ponjavi (trampolin). 
​