Božični Zagreb & restavracija Dubravkin put

Rekli smo, da gremo v Zagreb pogledat, kako je okrašen. Na televiziji so ga predstavili kot nekaj veličastnega. Hm! Nikakor se ne moremo strinjati.

In običajno v mestu, ki ga obiščemo, zavijemo tudi v kakšno dobro restavracijo. Obiskali smo Dubravkin Put, restavracijo, ki trenutno velja za drugo najboljšo restavracijo na Hrvaškem (prvo mesto zaseda Pelegrini v Šibeniku), ki jo vodi Kanadčanka, rojena in odrasla v Švici, chefinja Priska Thuring. 

Restavracija se nahaja par minut hoje iz samega centra mesta, v objemu parka Tuškanac. Koncept Priskine kuhinje v Dubravkinem putu je mediteranski. 

Božični Zagreb, okrasitev, vsaj center, ki smo ga obiskali, ni to kar smo pričakovali. Nobene tematike, duše. V primerjavi z okrasitvijo centra Ljubljane - slednja nam je definitivno bolj všeč.

​Stojnice, ki jih je sicer veliko več kot v Ljubljani, nimajo prav nobene dodane vrednosti Božiču. Vseh 200 ali tristo, kar jih je, je skoraj identičnih. Na 90% stojnic prodajajo "hot dog", kjer lahko izbiraš med: pikantno kobaso, kranjsko klobaso, hrenovko in domačo klobaso. Mogoče se na kakšni stojnici najde še kakšna vrsta klobase zraven. In popolnoma nič drugega za pojest (dopuščam sicer dejstvo, da v kakšno ulico nismo zavili, kjer bi bilo možno še kaj drugega na stojnici dobiti, ampak baje smo vse ta glavne obletali). Potem je tu kuhano vino in cca 50 vrst različnih žganih pijač. Na 8% stojnic imajo fritule (miške). Tukaj imaš možnost izbire: cuker ali čokolada. Mogoče obstaja kje kakšna stojnica še s kakšnim drugim oblivom. Ne vem, ker nismo vseh pregledali. Vsebina na preostalih 2% stojnic so palačinke. To pa je tudi vse, kar smo našli.
Vsak je vase zbasal en "hot dog". Jaz sem naročila kranjsko klobaso, ki si ta naziv ni zaslužila. Bila je rumenkaste barve. Ko mi jo je vlekel iz tistega velikega kotla, kjer so se parile klobasice, sem ga opozorila, da to pa ne zgleda kot kranjska klobasa in da se je verjetno zmotil. Na moje začudenje mi pove, da to je veličastna kranjska, da pa ima tudi njemu sumljivo barvo. Saj bi zaklela. Vedno jaz naj**, izberem napačno! Vprašam, če jo lahko zamenjam z domačo ... "Ne može! Moram zvati šefa!" Ok, daj mi tisto klobaso, "kao" kranjsko, okus: safalada! Kristus! Grem iskat domačo!

S sabo smo vzeli drsalke, ker so na televiziji povedali, da se imamo možnost drsati po celem parku, okrog in okrog. No, usta smo na široko odprli, ko smo zagledali drsališče v velikosti, ki ga premore naša M. Sobota. Letošnje, veliko manjše. Vrsta za drsanje: 200 m dolga. Vstop s svojimi drsalkami ni mogoč, oz. ga moraš vseeno plačati. OK. Saj bi plačali, ampak za drsanje res ne mislim stati eno uro v vrsti, da bosta maladva drsala par minut na drsališču velikosti Soboškega in kjer je drsanje zastonj. Iščemo stezo, ki bi naj peljala skozi celotni park, trg. Par zavitih krivulj zaledenelega in neočiščenega drsališča v širini enega metra smo res našli - ne obratuje. Saj bi zaklela. Po moje moj mož tudi je, ker je bil on tisti, ki je po celem božično okrašenem Zagrebu vlekel torbo z našimi drsalkami. 

Obiskali smo še katedralo. Lepa, brez vstopnine, prižgali smo svečko. Zunaj pred katedralo je bil prostor za žive jaslice, vendar jih ravno ta dan ni bilo. Ampak to smo vedeli. Lahko bi napisala, da je ta kraj bil res lepo okrašen, imel dušo, čar Božiča.

Mi pred stojnicami pred glavnim trgom v Zagrebu :)

Napotili smo se v restavracijo Dubravkin put. S centra mesta boste potrebovali kakšnih 10 minut hitre hoje. 

​Tukaj smo!

Sprejem je prijeten, sproščen, a vseeno profesionalen! BIli smo prvi gosti. Za nami se je restavracija hitro napolnila do zadnjega sedeža. 

Potem, ko smo strežnemu osebju povedali, da bomo vzeli degustacijski meni (sicer smo to napovedali že ob rezervaciji), nas je iz kuhinje prišla pozdravit sama vodja kuhinje, Priska Thuring. Potem, ko nam je v tekoči hrvaščini predstavila svojo zgodbo, sva bila z možem čisto njena. Pripravila nam bo jedi na njen način, to je, kako ona vidi, občuti mediteransko hrano. Obožujem mediteransko hrano.

Glede na to, da sta tudi otroka izbrala degustacijska menija, nas je previdno opozorila, da jedi vsebujejo drobovino oz. notranje organe in vprašala, če bo to ok za njiju (lahko si samo mislim, da je predvidevala, da bosta rajši kakšnega dunajca ali bologneze omako naročila. S pomfrijem :))) Saj jo razumem. Tudi jaz bi, če ne bi šlo za moja otroka). 

Potrdimo 7-hodni degustacijski meni, mediteranske jedi na Priskin način. Cena menija: 375 kn oz. 50 EUR.

​Pozdrav iz kuhinje

Izbor njihovih kruhkov s kurkuminim in zeliščnim maslom. 

Hm ... Nič posebnega si rečem. A to je to? Saj otrokoma je bilo fajn, da sta nekaj mazala. Ampak za restavracijo, ki velja za drugo najboljšo na Hrvaškem ... Mislim si, kar si mislim, mogoče pa imajo preveč dela s prihajajočo poroko. 

​
1. hod: Hladna predjed

Oradin tartar postrežen s  sorbetom iz graščka, z ikrami postrvi, grahovimi viticami in drobno narezano bučko. 

Dobro in okusno. Mogoče so zame bili malenkost preveliki koščki orade, ampak kar se okusa tiče, je vse skupaj bilo res dobro. Najbolj me je presenetil okus sorbeta graščka. Tako svež okus, kot da bi zagrizel v ravnokar odtrgan mlad grah, ki se še ni dobro razvil v kroglico, tako zelen, spomladanski okus.

Ocena: 9,5/10

​
2. hod: Hladna predjed

Karpačo govejega jezika z jabolkom, mariniranim v rdečem vinu s cimetom, mandlji, dateljnji, mandarino in žafranovo omako.

Za to jed še zdaj ne vem, kaj naj napišem. Kombinacija vsega je fantastična! Res! Zmedel me je goveji jezik. Po nečem je imel okus. Kot da ne bi bil svež, saj veste tisto, ko meso nekaj časa stoji v hladilniku in dobi priokus. No, nekaj takega sem začutila, kar me je zelo motilo. Pa si tega, da ne bi bil svež, ne upam napisati za tako ime restavracije. 

Ocena: 8/10

​
3. hod: Topla predjed

Ocvrt telečji priželjc, paniran s pistacijami in postrežen na cvetačnem pireju in z brstičnim ohrovtom.

Njihova specialiteta in kot ga je Priska poimenovala: nežen basic, ki je vedno na meniju. Res je dober! Odličen! Okus po cvrtju, masti, ki se ga spominjam kot otrok, dvigne jed na višjo raven.

Ocena: 10/10


4. hod: Topla predjed

Fagotini (it. polnjene testenine, tipične oblike) polnjeni z govejimi ličnicami v omaki iz rdečega vina in posipani s parmezanom.

Obožujem al dente kuhano pasto. Ampak ti fagotini so pa bili še precej trdi in so skoraj mejili na surove in zato si moral kar nekaj časa matrati zobe in svoje ličnice, da si jih obdelal. Okus: neopredeljeno, ker se res ne morem odločiti. Polnilo, ličnice so bile lepo nežne, mehke, tudi močna in fajn reducirana omaka se je odlično sovpadala z ličnicami, samo če ne bi bilo teh grr.. trdih testenin. Pa ta nariban parmezan me je spominjal na mene in moja otroka v kuhinji in ne na pričakovano Priskino natančnost.

Ocena: 7/10


5. hod: Glavna jed

Medaljon morske žabe na kremi iz buče, s srčiko zimskega zelja in zelooo pekočo omako!

Čeprav so nas opomnili, da je omaka fajn pekoča in zato postrežena posebej, je moj mož kljub opozorilom in neprevidnosti skoraj bruhal ogenj. :)))) 

Okusi prilog so bili polni. Buča me je spominjala na tisto, ki mi jo je pekla babica, zelje je bilo lepo čvrsto, prav tako polnega okusa. Morska žaba je pa bila suha. Ko sem vprašala natakarja, kako so jo pripravili, je bil odgovor "pa vjerovatno u ponvi". V redu.
​

Ocena: 9/10


​6. hod: Glavna jed

Telečje srce, krompir in rdeča pesa. Priska je jed predstavila kot njeno najdražjo jed. 

In res je bila fina! Vse je štimalo!

Ocena: 10/10



7. hod: Sladica

Millefoglie

Tisoč lističev, sladica, ki mi je bila najbolj všeč. Okusi, ki so se prepletali v sladici so: jabolka, vanilija, cimet in lešnik. Noro dober okus! 

​Ocena: 11/10  ;)

Vse sladice, razen slednje, so delo sladkega virtuoza, chefa Roberta Bašića.

Čisto zadaj, tam, ko je mož razkopal sladico, še preden sem jo uspela slikati, je kostanjeva krasotica, postrežena s hruškinim sorbetom. Noro dobra!

Ocena: 11/10

Le Luise XV. Vol. II

70% temna čokolada znamke Barry Q, kar pomeni, da ima kakavt e znamke izrazit in malce kiselkast okus, ki ga dobijo s posebno metodo fermentacije (Q fermentacijo),  kar bi naj predstavljalo kmalu novo genaracijo čokolad. 

Kakor koli, gre za visokokvalitetno čokolado, z res močnim kakavastim okusom in takšna je tudi sladica. Čokoladni mousse, oblit čokolado, dekoriran z jedilnim zlatom, da pa razbijejo ves ta čokoladast okus in v ustih poskrbijo za sladkasto norišnico, je pa zraven posrežena še zamrznjena mlečno - karamelna krema (Dulce de leche) z lešniki.

Ocena: 10/10

Korenčkov kolač

Sladico so sestavljali okusi: korenje, pomaranča in bela čokolada. Biskvit je bil iz korenja in mandljev, potem je tu krema iz bele čokolade Callebaut Velvet in krema iz cremeux sira ter pomarančni sladoled.

Dobro zastavljena sladica, vendar s premalo izstopajočih okusov. Dobesedno te je potiskalo, da poiščeš še nekje malo pomaranče.

Ocena: 8/10

Sladka škatla: “Callebaut Slowcial Box Taste of Croatia”

Tik pred odhodom, ko smo bili že fajn siti, je prišlo še darilo. Sladka škatla. Namen sladke škatle je prenesti barvo, vonj in okus Hrvaške v tujino. 

Ocena: 10/10
​

Zaključek mi je vedno muka napisati, ko sem med dvema ognjema, ko se ne morem odločiti glede končne ocene. Z nečim sem si sigurno na jasnem. Kuhinja sigurno ni dosegla mojih pričakovanj. Pričakovala sem veliko več. Všeč so mi osnovni basic okusi. Zelo všeč. Vendar za tako visoko kotirano restavracijo pričakujem nekaj več. Pričakujem več tehnik, več različnih okusov, kombinacij. Riba, buča in zelje? Saj je okusno, dobro, kvalitetno pripravljeno, ampak manjka mi pa odličnost. Se mi zdi, da basic ni dovolj za tako visoko kotirajočo restavracijo. 

Mogoče smo mi imeli smolo, ker se je kuhinja pripravljala na poroko in so imeli polne roke dela, bili pod stresom s polno glavo vsega. Res bi si želela ponoviti obisk in se pustiti prepričati drugače, da si res zaslužijo naziv druge najboljše restavracije na Hrvaškem. 

Zmotili so me tudi beli krožniki, ki so me spominjali na hotelske - spet basic. Če primerjam krožnike iz Pelegrinija, kjer je že sam krožnik jed postavil v "naravno okolje", kjer se je jed spojila s krožnikom in predstavljala zgodbo ... Pa ne samo v Pelegriniju. Tukaj pa žal nisem začutila nobene zgodbe, vzdušja kuhinje, drznosti kreacij ali okusov.

Ocena kuhinje: 8,5/10 
Ocena sladic. 10/10
Ocena čistoče: 10/10
Ambient: 10/10 (lepo, minimalistično)
Ocena strežbe: 10/10