Udeležila sem se dogodka Foodcards form Slovenia, to je mednarodenega srečanja kulinaričnih blogerjev. Kaj smo na srečanju počeli? Ker fotografija pove več kot tisoč besed, sem za naslovno fotko izbrala tega široko nasmejanega mladeniča, mladega chefa Tomaža Bratovža, ki odraža: srečo v izbranem poklicu, veselje v pripravi  vrhunske kulinarike, sklepanje prijateljstev, ki ne pozna meja, gostoljubnost in izbrane sestavine, ki so osnova  dobro pripravljene hrane. In ne glede na pisano druščino zbranih blogerjev iz Srbije, Hrvaške, Avstrije, Italije in Slovenije - vsi smo govorili isti jezik: uživanje ob dobri hrani in vinu.

Kulinarično razglednico smo začeli pisati v Prekmurju, v Gostilni Rajh, jo zadimili v Šunkarni Kodila, pošpricali s paradižnikom Lušt, na njej pustili sladko sled izbranih pralin čokoladnice Passero, niti slučajno nista manjkala Bograč in Prekmurska gibanica, pa zelena, štajersko prekmurska naveza ujeta v steklenički bučnega olja Kocbek, perfektno zgrilan piščanec Perutnine Ptuj in Žemljica s pujsom in šmorn v Gostilni Maribor. Razglednico smo kar fajn zmočili z vini Puklavec Family Wines, penino Pullus, svoj pečat pa je pustila tudi najstarejša trta na svetu. Zaključek smo začeli pisati na ljubljanski tržnici in se na koncu podpisali  v restavraciji JB. Konkretno! 

Po štirih dnevih je sicer razlednica prišla domov s 3 kilogrami več, na prvi pogled zmečkana, ampak po drugi strani polna čudovitih kontrastnih barv, kot je obraz Marie-Therese na sliki Le Reve Pabla Picassa. 
​

​Šla sva. Na Zlati grič iskat romantiko in zlato. In ja, našla sva ju. Do koder nama je pogled segel so se v zlati barvi kopali še zadnji zlati listi vinske trte, grozdje, ki je lovilo še zadnje sončne žarke za ledeno trgatev. Sonca sicer prvi dan najinega obiska nisva doživela, ker ga je zakrila megla, sva se pa ne glede na to naužila vse lepote, ki ga nudi ta pokrajina. Škalce v Slovenskih goricah. 

Restavracija Strelec, katere kuhinjo vodi chef Igor Jagodic, se nahaja v samem Ljubljanskem gradu, natančneje v stolpu nekdanjih strelcev. Zame osebno noro dober kraj za restavracijo, z zares čudovitim razgledom na Ljubljano. Sploh ponoči, ko se pod tabo svetlika na tisoče luči. 

Rekli smo, da gremo v Zagreb pogledat, kako je okrašen. Na televiziji so ga predstavili kot nekaj veličastnega. Hm! Nikakor se ne moremo strinjati.

In običajno v mestu, ki ga obiščemo, zavijemo tudi v kakšno dobro restavracijo. Obiskali smo Dubravkin Put, restavracijo, ki trenutno velja za drugo najboljšo restavracijo na Hrvaškem (prvo mesto zaseda Pelegrini v Šibeniku), ki jo vodi Kanadčanka, rojena in odrasla v Švici, chefinja Priska Thuring. 

Restavracija se nahaja par minut hoje iz samega centra mesta, v objemu parka Tuškanac. Koncept Priskine kuhinje v Dubravkinem putu je mediteranski. 

Glede na okuse lanskega degustacijskega menija Gostilne Tonček, sem se letos prav razveselila Lidijinega vabila na teden restavracij.

In tako kot lansko leto, sem bila tudi letos presenečena nad tehnikami, kombinacijami in okusi slehernega krožnika, ki sta si ga zamislila Chef kuhinje Tonček in njegova Lidija. Zelo, zelo okusno, slastno in predvsem pomladno. Končno! Zaželela sem si repete.

Sladice ima čez Lidija, Tončkova žena. In niti Lidija, niti Tonček nista po izobrazbi kuharja, pa vendar prekašata s svojimi krožniki, idejami marsikatero bolj znano restavracijo.

Cena degustacijskega menija v Tednu restavracij 2016 znaša 16,00 €. 

V pomladnem tednu restavracij 2016 smo kot prvo restavracijo obiskali Galerijo okusov, kjer kuhinjo vodi Chef Borut Jovan, "svobodomiselni Chef, ki kulinariko rad ustvarja in oblikovalec, ki kreacije rad pospravlja", kot pravijo v Galeriji.  

Galerija okusov stremi k domačim okusom za vsakogar, uporabi lokalnih in sezonskih sestavin in k skrbi za prijetno vzdušje, fuzijo okusov.

Okusi so res bili domači, sestavine sezonske, hrana fantastična, res okusna, tudi vzdušje je bilo prijetno. Pogrešala sem pa tisto drznost drugačne kulinarike, kot jo navajajo na svoji strani. 

Sine se je odločil, da gre z mano v Ljubljano po opravkih, pa sva rekla, da si greva še ogledat lučke in jest v restavracijo, o kateri je zadnje čase toliko govora ter po FB lepi same slastične jedi, to je Kralj žara. Pri nas doma namreč obožujemo žar. Vsi po vrsti, od najmanjšega do največjega. 

Kralj žara je restavracija za vse ljubitelje peke na žaru, steakov, slastnih burgerjev, kjer se meso ne skriva v žemljici, ampak se baha s svojim bogatim okusom po dimu, ponosno rine iz sendviča in te gleda naravnost v oči, med tem ko ti usta zaliva val sline. 

"Mama, kaj že lahko jeva? Ali boš še dolgo slikala?"

To je bil definitivno en najboljših dopustov, izletov, kar sva jih z možem naredila. Izlet poln adrenalina, novih izkušenj, okusov, znanja, spoznavanja novih ljudi, njihovega razmišljanja, pogleda na življenje, ljubezen in  spoštovanje do hrane.. 
​
Izlet sva načrtovala že pred več kot enim letom, ko sva se odločila, da bova po 10. letih odprla darila in se končno podala na poročno potovanje.

Za ležanje na pesku in praženje na soncu nama ni bilo, želela sva nekaj samo zase. Brez otrok, nekaj za najino dušo, izkusiti tisto, kar imava oba rada. Ljubezen do dobre hrane, slastičnih okusov, spoštovanje ob pripravi živil.

In tako je najina Nr.1 destinacija postala najboljše ocenjena restavracija na svetu v letu 2015, restavracija El Celler de Can Roca v Gironi, Španija, ki jo vodijo čudoviti Roca bratje.

Logarska dolina. Le kdo je ne pozna? Oz. bolje rečeno, kdo ne pozna slavnega drevesa pred veličastnim vhodom v nežno zeleno dolino, cvetočega travnika, ki ga obrobljajo temno zeleni gozdovi, nad njim pa se v modrino neba bohotijo Kamniško-Savinjske Alpe - ene najlepših in najpogosteje upodobljenih alpskih dolin. 

Odločitev, da obiščemo dolino, je padla čez noč. Prvič sem jo obiskala, ko sem hodila v 5. razred OŠ. Dolgo je minilo od takrat, pa vendar so mi ostale v spominu lepe slike. Zdaj obiskuje moj sin 5. razred. :))

Škoda, da se na obisk nismo malo bolje pripravili z informacijami, kje in kaj si ogledati. Tako smo izpustili precejšen kup zanimivosti. Če se ti na zemljevidu vse zdi blizu, temu niti približno ni tako, ob upoštevanju vseh serpetin na Solčavski panoramski cesti, Robanovem kotu  itn. Niti slučajno si vsega ne uspeš ogledati v enem dnevu. 

Zato, če prihajamo v Logarsko dolino iz malo bolj oddaljenih krajev, si je za obisk in ogled vseh naravih in kulturnih znamenitosti potrebno vzeti vsaj dva dni časa. Če se želimo naužiti miru, brezčasnosti, doživeti dušo nepozabnih krajev pa še več. 

Po priporočilu znanca in po prebranih odličnih mnenjih, ki smo jih dobili na spletu, zapeljivih fotografijah restavracije, smo se z velikim apetitom odpravili v Maribor v  restavracijo Rožmarin. 

Ob predhodni rezervaciji mize smo izbrali 6 hodni degustacijski meni, po ceni 45 EUR na osebo. 

Pisal se je 2.maj, praznik dela.

Hiša Torkla, ki se nahaja na obrobju Istre, v vasici Korte, je bila že nekaj časa na seznamu restavracij, ki jih z možem morava obiskati. In tako sva ob zadnjem obisku naše Primorske združila "buisiness & plesure" in končno obiskala to Hišo, ki so jo iz stare istrske torklarne oz. oljarne preuredili v restavracijo, ki te popelje nazaj v staro Istro  s pridihom modernega minimalizma. V hiši gospodarita Andreja & Sebastijan Kovačič.  Andreja zapeljuje s svojim nasmehom goste v restavraciji, Sebastijan meša okuse v kuhinji.

Ob prihodu v restavracijo sicer nisva imela namena naročiti degustacijskega menija, vendar je želja po okusih Istre bila prevelika, da bi jo opustila. Odločila sva se za 5 hodni degustacijski meni, po ceni 40 € na osebo. 

Po tem, ko smo v tednu restavracij obiskali že Gostilno Rajh v Bakovcih in Gostilno Tonček v Beltincih, smo včeraj obiskali še Gostilno k Rotundi v Selu, v osrčju čudovite pokrajine Goričko. Torej zadnjo od treh restavracij v Prekmurju,  ki so bile povabljene k dogodku Teden restavracij 2015, na katerem je sodelovalo še 79 drugih restavracij širom Slovenije s preostalimi 146 meniji. 

Sprejem v Gostilno k Rotundi je bil domač, prijeten in ob naročilu nas je natakar pospremil z besedami: "Upam, da raznih penic ne pričakujete, ker jih tu nikoli ni bilo." Pošteno! K dobri, domači kuhinji na Goričkem, tega niti nismo pričakovali, ker ne paše.

Začel se je teden restavracij, kjer najboljše restavracije (82 jih je, s 150 meniji) ponujajo menije s tremi hodi po enotni ceni, 15 €.
V Prekmurju na tednu restavracij sodelujejo 3 restavracije: Gostilna k Rotundi, Gostilna Tonček in Gostilna Rajh.
Kot prvo smo obiskali Gostilno Rajh. Izbrali smo oba menija, ki ga Gostilna Rajh nudi: mesnega in ribjega.

Po tem, ko sva si z možem v kinu ogledala 50 odtenkov sive, sva se v Gostilno Rajh v Bakovcih odpravila še na Valentiov menu. Lahko bi napisala, da sva po začetnem precej sivem začetku, zaključila večer v barvah. Barve. Obožujeva barve na krožniku, barve v življenju. K najini sreči so pri Rajhu  kljub imenovanemu Valentinov meniju, znali preplesti in združiti in valentinovo in Prekmurje v vse jedi, na vseh krožnikih in hvala bogu na meniju ni bilo niti pocukranih srčkov, niti  precenjenih jagod v penečih se vinih in niti rdeče na rdeče barve. 

Lahko bi napisala: najina Story of Love. Barve, različni okusi v norih kombinacijah, strukturah, ki naju niso pustili hladna, minimalistična, pa vendar z zadnjo kapljo ali drobtino dovršena prezentacija krožnika. Temu se reče ljubezen do kulinarike, spoštovanje do stare kuhinje in prilagajanje sedanjosti s pogledom v prihodnost.

Čeprav sva oba Prekmurca, sva gostilno Rajh obiskala prvič. Hm, ja. Saj vem. Neopravičeno. 

Reklamo za Stari pisker sem zasledila čisto slučajno na socialnem omrežju. Po zanimimivih in nadvse privlačnih fotografijah steakov, pečenih rebric, ob katerih se ti takoj pocedijo sline, sem se šla slinit še na njihovo spletno stran http://www.stari-pisker.com. 
Že takoj na prvi strani nas mamijo s ponudbo " ob kateri bi si še »angelčki prste polizali. Te vam bomo v Starem piskru namastili s slastnimi svinjskimi rebrci in perutničkami, s pravimi gurmanskimi burgerji v domači krušni bombici ali z najdebeljšimi steaki v mestu. Če vam bo po obroku padel sladkor, vam ga bomo pomagali dvigniti s pečenimi štruklji v smetani, topljeno čokoladno torto s sladoledom ali katero od ostalih sladkih pregreh."
Ker tega enostavno nismo mogli prezreti, smo se odločili, da to mamljivo ponudbo enostavno moramo probati. 

V prejšnjem življenju sem morala biti rojena kje v bližini morja. Ker to, kar čutim do morja, primorske hrane in vina, težko opišem. Grčija, Španija, Dalmacija, Toskana, Provansa in naša ljuba Primorska z Anakaranom ali Piranom na čelu mi poženejo kri po žilah. Takoj, ko zagledam morje, začutim vonj po soli, olivnem olju… Lahko samo globoko vdihnem in si potiho rečem: home sweet home. Da ne bo pomote, ljubim Prekmurje, prekmursko domačo hrano, ampak tisti črv, ko je morje "v pijtanju", zmaga! Če citiram mojega moža: "Imam svoje mnenje, vendar se z njim ne strinjam." :)))

Ta vikend smo si zaželeli domače, madžarske hrane. Madžarska hrana je itak osnova oz. temelj naših prekmurskih jedi. Res je, da je pri nas kar nekaj gostiln, restavracij, kjer lahko dobiš domače specialitete, vendar jih gostinci večinoma pripravljajo na "nov - bolj zdrav" sodoben način.  Mi smo si pa zaželeli jedi, kot so jih pripravljale naše babice oz. bolje rečno "tisti domači okus - "žmaj" kot bi prekmurci rekli  in kot smo ga jedli "inda" (prevod: včasih).
Skupaj s prijateljema smo se odpravili na Madžarsko, v vas Rönök, ki je iz Murske Sobote oddaljen dobre pol ure, v gostišče Székely Tanya, kjer obiskovalec lahko najde pristno ljudsko, madžarsko kuhinjo, z regionalnimi specialitetami, kakovosten izbor vin, in kar me je najbolj fasciniralo - vzdušje obdobja izpred tridesetih let, ki te pričaka že pred vhodom v gostišče. Že takoj, ko vstopiš na dvorišče gostišča, te spomini ponesejo nazaj v otroštvo k babici, dedku: "Glej, v takem koritu je pa babica mesila kruh! V  takem je pa dedek pripravljal meso za "vojiti (prevod: dimljenje)! Glej, s tem smo filali krvavice!"
Kulis ni. Vse je resnično, v gostilni vas pričaka leseno ročno izrezljano in poslikano pohištvo, starine in ko odpreš jedilni list, se enostavno ne moreš upreti temu, da ne bi najprej naročil juhe, ki jo boš dobil servirano v stari emajlirani posodi, kot ti jo je dostikrat pogrela babica na starem "šparatu" na drva (prevod: štedilniku) in dovolila, da si jedel juho direkt iz posode, ali glavni jedi, servirani v malem lesenem koritu ali krožniku :)) 

Sicer ne vem, ali  je še tema okrog te gostilne aktualna, ampak ker me ljudje še vedno sprašujejo, kako je bilo tam, kakšna je bila hrana ipd. sem se odločila, da našo izkušnjo na kratko opišem. 

Novembra praznujeva oba s sinom rojstni dan, in ker smo na mojo željo lansko leto šli preizkušat mamljive jedi, ki so jih pripravljali v šovu Gostilna išče šefa, smo pač rekli, ok, pa izpolnimo letos še sinu željo, povabimo prijatelje in praznujmo rojstni dan v gostilni pri Šefu in obiščimo našega nekdanjega soseda in sodelavca oz. šefa Bineta.
Gostilno nam je uspelo obiskati v nedeljo, 17. novembra 2013, na dan, ko edinokrat v celi sezoni šova, ni bil v gostilni prisoten šef Bine. :)