Čarobnost okusov kuhinje El Celler de Can Roca & kulinarični izlet v Barcelono

2/12/2015

To je bil definitivno en najboljših dopustov, izletov, kar sva jih z možem naredila. Izlet poln adrenalina, novih izkušenj, okusov, znanja, spoznavanja novih ljudi, njihovega razmišljanja, pogleda na življenje, ljubezen in spoštovanje do hrane..

Izlet sva načrtovala že pred več kot enim letom, ko sva se odločila, da bova po 10. letih odprla darila in se končno podala na poročno potovanje.

Za ležanje na pesku in praženje na soncu nama ni bilo, želela sva nekaj samo zase. Brez otrok, nekaj za najino dušo, izkusiti tisto, kar imava oba rada. Ljubezen do dobre hrane, slastičnih okusov, spoštovanje ob pripravi živil.

In tako je najina Nr.1 destinacija postala najboljše ocenjena restavracija na svetu v letu 2015, restavracija El Celler de Can Roca v Gironi, Španija, ki jo vodijo čudoviti Roca bratje.

Rezervacije za restavracijo El Celler de Can Roca so možne le enajst mesecev vnprej. In sicer, če bi želeli npr. rezervirati za mesec november 2016, bi to morali storiti, točno opolnoči na prehod 1. decembra 2015, pri čemer je potrebno imeti tudi precej sreče, saj je svetovnih gurmanov, ki želijo okusiti to vrhunsko restavracijo, ogromno. Tako so le nekaj minut po polnoči rezervirane že vse mize. Ob rezervaciji je potrebno navesti tudi podatke o kreditni kartici, kar je v svetu sicer običajno, je pa možno rezervacijo preklicati brez stroškov 10 dni pred datumom. Pri tem je potrebno dodati, da nekaj tednov pred rezervacijo restavracija sama preko maila preveri, ali rezervacija velja, osebje pa tudi zanima, ali imajo gostje morda kakšne posebne želje glede menija, alergije ipd.

In tako nama je 1. decembra 2014 uspel mož rezervirati mizo za november 2015 - za moj rojstni dan in da že enkrat opraviva to poročno potovanje.

Avionsko karto sva rezervirala enkrat letos poleti. Pri rezervaciji nama je poleg cene bilo pomembno, da je prihod v Barcelono zgodaj zjutraj in odhod pozno zvečer, da imava glede na 3 dnevno bivanje še kaj časa za ogled kraja in znamenitosti. Za Barcin stadion sva pa otrokoma obljubila, da ga ne bova šla gledat, ampak bomo to storili enkrat skupaj.

Za letalste karte Graz-Munchen-Barcelona in Barcelona-Frankfurt-Graz sva odštela cca 600 EUR. Če bi malo bolj spremljala možne lete, akcije in ne bi komplicirala glede ure prihoda in odhode, bi komot dobila karte za manj kot 300 EUR za oba.

Preko bookinga sva si rezervirala hotel Ultonia in za 2 nočitvi v 4 zvezdičnem hotelu odštela za oba 94 EUR. Dodatno sva plačala še 2 dnevni parking v hotelski garaži, ki je znašal 18,00 EUR/dan. Sam hotel naju je torej stal cca. 65,00 EUR za oba.

Ker sva želela čim bolj izkorsititi te 3 dneve, sva na letališču "rentala" avto, za kar sva odštela 109,00 €. V to ceno je všteta tudi navigacija, ki so nama jo za 3 dni začunali 22 EUR ter gorivo. Ko sva avto vrnila, so nama sporočili, da sva porabila malo goriva in zato dobila vrnjenih celih 40 EUR nazaj na kartico. Ugodno. Vendar se skriva tukaj en tič. Pri najemu ti na plačilni kartici rezervirajo 1.000 EUR za primer kraje ali poškodbe vozila. V primeru, da vrneš nepoškodovan, rezervacijo denarja sprostijo. V primeru, da vrneš avto poškodovan, ti bremenijo račun, ti pa potem znesek refundiraš iz zavarovanja, če si ga seveda za ta namen posebej sklenil.

1. dan Barcelona: Placa Catalunya, Hard Rock Cafe, Sagrada Familia

Po tem, ko sva varno pristala v Barceloni, sva z najeto Opel Corso ob 11.50 že šibala proti centru mesta Barcelona.

Najprej na moževo zahtevo v Hard Rock Cafe, kot veleva tradicija, po majico in na kosilo. Parkirala sva v čistem centru mesta. Cena parkiranja v parkirni hiši je bila po najinem začudenju cenejša in vožnja do centra mesta veliko hitrejša in tekoča kot v Ljubljani.

Nekje po dvanajsti sva v Hard Rock Cafeju že jedla kosilo.

Mož steak z zelenjavo, pripravljen medium, in jaz hamburger z ocvrto čebulo in pekočimi paprikami. K hamburgerju so mi postregli še ocvrt krompirček, solatko (dobesedno, ker je bila za dvakrat pikniti, ampak odlična) ter fižol, ki je bil kopija pasulja. Ne vem, ali sva bila tako lačna ali kaj, meni je bilo vse odlično pripravljeno. Steak lepo rožnat, brokoli čvrst, okusen in pražen krompir žmajast.

Po tem, ko sva bila sita, sva se peš z glavnega trga Placa de Catalunya odpravila raziskovat zgornji del Barcelone: Sagrada Familia, Casa Batlo, La Pedrera ter muzej FC Barcelona. Vsak s svojim šarmom, lepoto, veličastnostjo naju je očaral na svoj način.
Ker moža cekve ne privlačijo, jaz sem si pa notranjost le-teh že ogledala v prejšnjem desetletju, sva jih občudovala samo od zunaj. Vstopnine so se gibale od 25 EUR naprej.
Vstop v Barcin muzej je prost.

V Barceloni se na srečo zvečeri cca 2 uri kasneje kot pri nas, tako, da je bilo za ogled mesta malo več časa. Tam okrog 18. ure sva odpravila z najino Corso proti Gironi, mestu, kjer domujejo trije bratje Roca, ki vodijo uradno najboljšo restavracijo na svetu: El Celler de Can Roca.

Vožnja po avtocesti je od Barcelone do Girone trajala dobro uro. Za cestnine sva odštela cca. 9 EUR v eno smer.

Hotel Ultonia se nahaja v samem centru Girone oz. tik pred vhodom v stari del mesta. Od restavracije El Celler de Can Roca je oddaljen cca 2 km.

Po tem, ko sva se na hitro prijavila v hotelu, sva naredila še kratek sprehod po starem delu mesta in na Trgu Neodvisnosti poiskala večerjo.

Bolj, ko sva v starem delu iskala Street food, bolj so naju čudno gledali. :))

Iberska šunka, bruskete s paradižnikom in olivnim oljem

Nazadnje sva zavila h Konigu in se najedla iberskega pršutra. Kakšen je? Čudovit. Ampak kraški je vseeno kraški in težko se z njim kateri primerja. Sploh če si vanj zaljubljen.

K pršutu sva dobila postrežene rezine popečenega francoza, po katerem so podrgnili s svežim paradižnikom in pokapljali z olivnim oljem.

Mmmm. Te kombinacije brusket še nisem jedla. Ponavadi jih podrgnem s česnom, s paradižnikom pa nikoli. In od zdaj naprej bo definitivno to tudi pri nas na jedilniku.

Naročila sva še solato z lokalnimi sestavinami.

Cene? Zelo podobne kot pri nas in cenejše kot v Ljubljani.

Mislim, da sva v prvem dnevu prehodila vsaj 15 km in zato spala kot ubita.

2. dan: Ogled starega dela mesta Girona, obisk Restavracije El Celler de Can Roca, obisk trgovin z gostinsko opremo

Zajtrk pri Tiffaniju? Ne.

Že pred prihodom v hotel sva se odločila, da hotelska kuhinja ne pride v poštev.

Tako sva oba dneva v Gironi zajtrkovala v Cafe Royal.

Za dva konkretna sendviča z ibersko šunko in sirom, dva velika čokoladna croasana (popolnoma nič mastna), 2 x 3 dcl sveže iztisnjenega pomarančnega soka, vodo in dve kavi sva odštela 14 EUR.

Prav sva se odločila, ker so bili ti sendviči zakon. Kruhki so imeli čudovito mehko sredico z velikimi luknjami in trdo, hrustljavo skorjico.

Sprehod po starem mestu Girone

Po zajtrku sva se odpravila raziskovat staro mesto, se sprehodila do kapele sv. Nikolaja, katedrale in nato po obzidju, ki je varoval mesto pred vdori in napadi, z razglednih točk občudovala to čudovito, s soncem obsijano mesto, barvite fasade hiš, ki so se zrcalile v reki Onyar, spila drugo kavico na ulici svobode (Rambla de la Libertat) in se nato malo pred opoldnevom polna adrenalina odpravila proti hotelu rihtat. :))

Kosilo v restavracije El Celler de Can Roca

Midva sva pripravljena. :))

Kot prava Prekmurca, seveda nisva mogla na obisk brez darila.
Najprej sem bratom Roca želela nesti na pokušino prekmursko gibanico, za katero sem se potem zbala, da ali mi jo bodo na letališču zasegli, če jo vzamem s sabo na avion, ali se bo razsula, če jo dam med prtljago.

Tako sva ekipi El Celler de Can Roka nesla litrco domačega 100 % bučnega olja.

p.s.
Če so vzeli darilo? Tudi sama sem se vprašala, če ne bo morda končala flaša v smeteh. Nop! Pred nama so jo odprli in začeli ovohavati, hvaliti, okušati...

V restavracijo El Celler de Can Roca sva prišla pol ure pred odprtjem. Nisva se mogla učakati, poleg tega nisva vedela, koliko točno bova potrebovala peš. Slabe pol ur'ce sva potrebovala od hotela.

Naredila sva nekaj fotk, se usedla pred vhodom, uživala v sončku, v pogledu na kuharje v veličastni hiši, Naročila sva kavo in uživala v vsakem trenutku, raziskovala s pogledom, z vsemi čuti.

Bila sva prva gosta. Restavracija s tremi Mišelinovimi zvezdicami premore 12 miz oz. 60 gostov. Za goste pa skrbi 60 glav osebja. Od tega 40 kuharjev s celega sveta in 20 glav strežnega osebja, prav tako s celega sveta.

Osebje vodijo 3 bratje Roca: Joan, Josep in Jordi. Joan je arhitekt za hrano, Jordi je anarh sladic in Josep je čarovnik vinske kleti.

Zelo sem bila vesela, da so me kot avtorico kulinaričnega bloga posebej sprejeli in se o vsem z nama z veseljem pogovarjali.

Vstop v kuhinjo

Jaaaaa! Vstopila sva v srce restavracije, v kuhinjo najboljše ocenjene restavracije na svetu 2015, v kuhinjo, ki jo vodijo Roca bratje. Čudovita izkušnja, ko vidiš, koliko dela, znanja, pozornosti, umetnosti, duše je vložene v vsako posamezno jed. In kako neverjetno dostopni so, tudi ogled kuhinje in vinske kleti so nama omogočili brez problema, z vodenjem strokovnjaka, ki nama je prijazno vse pokazal, razložil in tudi odgovoril na številna vprašanja.

Recimo v 14 hodnem degustacijskem meniju je približno 500 razliičnh detajlov in kombinacij. Neverjetno s kakšno natančnostjo, umirjenostjo, zbranostjo in sproščenostjo opravljajo svoje delo . Še pogovarjali so se z nama, nama razložili vprašano, niti malo jih ni zmotilo slikanje, ko sem jim fotoaparat skoraj dobesedno tiščala pod roke in nos :)

Prijazni, nasmejani, zbrani. Vsak opravlja svoje delo.

Kuhinja je razdeljena na različne sklope, prostore, kjer se pripravljajo različne jedi. Vsak sklop predstavlja eno jed.

Takoj, ko vstopiš v kuhinjo, te na desni strani pozdravi "pisarna" bratov, kjer so police obložene s kuharskimi knjigami s celega sveta in kjer bratje Roca, pregledajo vsak krožnik, da ta res pride popoln do gosta.
Nasproti njihove pisarne, torej na levi strani vhoda v kuhinjo krasi steno črna tabla, kjer so z belo kredo zapisane misli, ideje bratov, navodila kuharjem, predlogi ipd. Namreč, ideje, ki se v kuhinji utrnejo, je potrebno takoj zapisati. Tabla nosi naslov: "Če je nekaj nemogoče, samo pomeni, da še nismo našli rešitve". In to je tudi eno izmed vodil njihove kuhinje.

V pekarni pečejo 6 vrst kruha. Vse sem poskusila. Vsi so zelo okusni, sveži, s hrustljavo skorjico, takšni, kot da bi jih pravkar potegnil iz babičine peči. Najbolj naju je navdušil kruh z rdečim vinom in rozinami.

Pri pripravi jedi se posvečajo čistim okusom, pravilni obedelavi živil, vsaka kombinacija, vsak detajl je skrbno preizkušen, načrtovan, vkomponiran v celoto, ki da eksplozijo okusov in prinese 1. mesto na svetu!

Kuhinja je opremljena z najsodobnejšimi aparati in moje oči so se kar bliskale ob pogledu na njih.

Pa vendar vse poteka sproščeno, mirno, tiho, vsak dela svoje delo z največjo natančnostjo, skrbnostjo. Vse je zloženo, pospravljeno, urejeno, čisto. Kot v izložbi. Lahko samo napišem: UAAAU! A sem lahko tam doma? Zastonj bom delala. Jaz bi kar ostala v kuhinji in opazovala ta utečen stroj. Nič se mi ni mudilo v restavracijo jest.

Vstop v klet

V kleti hranijo, pazite to, 55.000 steklenic vina, od tega 3.500 referenčnih. Ni da ni, bi človek rekel. Tudi klet je razdeljena na 5 tematskih predelkov. Seveda imajo tudi lastno znamko penine in vina.

Jedilnica

V jedilnici je 12 miz za največ 60 gostov. Vse mize so zasedene, praktično rezervirane leto dni poprej. Na vsaki mizi so kot edina dekoracija trije kamni, ki predstavljajo 3 brate Roca (rocas, pomeni skalo, kamen).

Strežejo samo kosilo in večerjo, torej postrežejo dnevno največ 120 tostov. Pri vsaki mizi sedijo samo eni gostje. Dajo ti čas, da v miru uživaš v okusih, nikomur se nikamor ne mudi.

Za 60 gostov je skrbelo 20 strežnega osebja, ki je natanko vedelo tvoj meni in vsako jed do potankosti predstavilo. Vedeli so odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, od tehnike priprave, do zadnje sestavine.

Jedilnica je zasnovana v obliki trikotnika, kjer je v sredini s steklom obdan "gozd" srebrnih brez.

Na voljo sta dva degustacija menija. Midva sva izbrala največjega, to je 14-hodni, ki so mu dali ime Festival.

Pozdrav iz kuhinje

Pozdrav iz kuhinje je bil sestavljen iz 6 jedi.

1. The World (svet):

Tajska: piščanec, koriander, kokos, curry in limeta
Turčija: tart iz vinskega lista z lečinim pirejem, jajčevcem, začimbami, kozjim jogurtom in surovo kumarico
Kitajska: vložena zelenjava s slivovo kremo
Maroko: mandlji, med, žafran in v zlati kroglici je bila voda vrtnice, začimba: ras el hanout
Koreja: ocvrta kroglica s panko drobtinami, v kateri je bila slanina s sojino omako, kimchi (fermentirana korejska priloga) in sezamovo olje

2. Bar spominov na otroštvo bratov v Gironi:

Campari bonbon (oranžna kroglica, v kateri je Campari, panirani lignji (rumeni stolpič), inčunova kost na riževi tempuri, krompirjeva omleta s čebulo (rumena kroglica), bonbon iz jeter goloba v obliki kruha - spomin na kruh, ki jim ga je pekla babica.

Najbolj mi je v spominu ostala Campari kroglica, skoraj bi prosila še. No, saj je z vsako jedjo bilo tako, samo ta kroglica je bila res njam! Ko si jo dal v usta , se je takoj razletela in hladen campari ti je zalil brbončice.

3. Oljka

Mini oljčno drevo, na katerem so visele olive - sladoled iz olivnega olja. Neverjetno dobro.

4. Hrustljave kozice

Čips iz repkov kozic, na katerem so bile "prilepljene" še baby kozice.

5. Chrispy sesam

Hrustljav sezamov čips s temnim kakavom.

6. Krema iz praženih in surovih pinjol

Kaj naj napišem? Vsaka jed, okus, te popeljeta v nov svet. Vsaka žlica, grižljaj ima drug okus. Popoln okus. Čeprav so določeni grižljaji sestavljeni iz večih sestavin, čutiš v ustih prav posebej vsako. Noben okus ne izstopa, pa vseeno so okusi močni.

Tleskanje z jezikom ti ne uide prav za vsakim grižljajem. Včasih sem si želela, da mi ne bi bilo potrebno z mineralno vodo splahniti brbončic, samo kaj, ko že komaj čakaš, kaj bo naslednji prinesel tvojim brbončicam.

Bučni consomme z zelenim čajem jasmina

Bistra, krepka juha v kateri si okusil še: lešnikov tofu, pastinak, utekočinjeno bučo, utekočinjeno špinačo, pasijonkin sok, bučna semena, repo, na oglju pečen kostanj. Z juho se je meni "uradno" začel.

Ta juha je bila eksplozija okusov. Neverjetno koliko različnih okusov lahko začutiš v eni žlici. Težko opišem te okuse, to, kaj ti dela v ustih. Kot opazovanje ognjemeta. Najprej poči en okus, nato tresne drugi, zatem takoj butne tretji, ... In vsak okus okusiš posebej. Tleskanje z jezikom se je tukaj najbolj slišalo. :)))

Sirovke s koromačevo kremo

Jed je sestavljala krema iz pinjol s koromačevo emulzijo, oljem zelenega storža, vloženo sirovko in na olju pečeno sirovko.

Če napišem, da mož ne je gob in da je to z veseljem pomazal, potem veste, da je bilo odlično. Krožnik sva pomazala s kruhom.

Škampi z omako iz kakavovih zrn

Krožnik so sestavljali meso škampov, krema iz mesa mantis rakov (Bogomoljčarjev), naribanim mesom jesenskega gobana ter omaka iz kakavovih zrn. Jed je bila servirana v krožniku, oblikovanem kot je kakavovo zrno.
Meso rakov je bilo zelo sočno, polno okusa, mehko in z izrazitim vonjem po morju, ki se je odlično sovpadal z nežno kakavovo omako in žlahtnim jurčkom.

Jerebica s fermentiranim zeljem,

prekajeno juho in pehtranom.

Meso jerebice je bilo enostavno čudovito. Mehko, da mehkobo mesa težko opišeš. Nežno, sočno, z vsemi okusi.

Všeč mi je bilo, da si lahko okusil okus mesa posameznih vrst. In čeprav je je bil tukaj pehtran in prekajena juha, je meso še vedno ohranilo in oddajalo svoj prvinski okus.

Kaki z golobom dimljenim nad ogljem

V kakijevi kremi so bili: meta, yuzu (japonski citrus podoben limoni) ter še vsaj rožmarin.

Goloba sem poskusila, vendar so se mi pred očmi prikazali živi, tisti, s katerimi sem se na trgu v Barceloni slikala in sem ga komaj, komaj pogoltnila. Kakijeve omake so bile fantastične. Saj tudi golob, tako pravi moj mož, ki je zapriseženi mesojedec. To je edina jed, ki sem jo samo poskusila. Mož jo je z veseljem dokončal. Zame je bilo meso enostavno preveč surovo, prvinsko.

V riževem kisu marinirane kozice

Omaka iz glave kozic, hrustljave okončine kozic, Veloute omaka z morsko travo in planktonom.
Najprej sem mislila, da me heca, ko mi je Marijana, ki naju je stregla, rekla, da naj začnem z nogami. Še nikoli nisem jedla "lupine" oz. nog kozic. No, pa sem. Uf. Res so hrustljave, celo okusne in verjamem, da vsebujejo precej kalcija. Okus imajo kot na žaru pečene kozice, vendar mnogo bolj izrazit.

Konfit skata z gorčičnim oljem

z Beurre Noisette (topla omaka iz lešnikovega masla),chardonneyevim kisom, cvetovi bergamota (stara vrsta citrusa), aromatiziranimi gorčičnimi semeni in dimljeno lešnikovo omako.

Spet ena čudovit jed, ki te ne pusti hladnega samo s pripravo skata, kuhanju na nizki temperaturi, ker tako ohrani vsa hranila in okus, temveč tudi s kombinacijo okusov.

Rdeči špar s "samfaino"

Samfaina je neke vrste Ratatouille oz "zelenjavna omaka". Na sliki je to ta pisana "odeja", ki sicer zgleda kot žele, kar sem prvotno tudi sama mislila, vendar ni. To so na mesu špara, predvidevam, da z brizgalko, nabrizgane različne vrste klorifila zelenjave in potem poravnano v tepih. Vse skupaj pa plava v tej zelenjavni jušni osnovi oz. mešanici iz katere so potegnil klorofil.

Prava umetnost in spet je dobro delo našim brbončicam.

Iberski odojek s plodovi navadne jagodičnice in granatnim jabolkom

To, da je jagodičnica užitna, nisem vedela. No nisem niti vedela, da je to to, po tem, ko sem se letos jeseni v Dalmaciji spraševala, kaj je to za čudovitega drevesa. Jagodičnice so te rdeče jagode na sliki.

Okrog odojka so pa razporejene omake različnega sadja sladkastega okusa: navadna jagoda, guava, mango.

O, ja. če se samo spomnim na ta okus, se začnem žmajati.

Odojka so kuhali 24 ur na 63 stopinjah, na koncu so odstranili kožo, ki so jo še posebej hrustljavo popekli.

Teletina

Pri mesu je bil uporabljen kos oz. rez menovan oyster blade, to je najokusneji del mesa, saj je prepleten, marmoriran s sladkimi vlakni, ki skrbijo za sladkobo, nežnost in sočnost mesa. Najbolj znani tak steak je kobe wagyu, steak japonskih krav, pri katerem se cena giblje od 120 € za kilogram navzgor.
Poleg nežne teletine je krožnik sestavljal še mozeg, kite in krema iz avokada.

Teletino so kuhali 72 ur na 55 stopinjah.

Gos a la royal

Kraljeva pašteta iz gosjih jeter oz. podobno kot foie gras, pripravljena v obliki moussa, torej puhasta in rahla. Škoda, da nimam slike v prerezu. perfektna!

Green Colourology

Igra zelene barve, saj ne vem, kako bi to človek prevedel. V bistvu prevod sploh ni pomemben. In čeprav zgleda sladica kot ponesrečen kupček, so okusi neverjetni. Sorbet z limeto in meto, eukaliptusom, macerirano zeleno jabolko, žele mineralne vode in še kaj se je našlo na krožniku.

Čista eksplozija okusov! Vse ima. Sladkobo, kislino, strukturo, močne okuse, kjer čutiš vsakega posebej, pa prav noben ne izstopa. Noro...

Jasmin

Sestavljajo jo sladoled iz rožne vode, sveže maline, liči, sorbet iz jagod, omaka iz rožne vode, cvetovi vrtnice, nageljna in ostali cvetovi, ki meni niti približno niso znani.

Še en čisti balzam za dušo, umetnost povezave okusov. Ne moreš verjeti, kako vsi okusi pašejo skupaj, kako se povezujejo v celoto, kako spet čutiš vsak okus posebej, pa vendar prav noben ne bije ven. Jaz bi še. :)))

Orange colourology

Toliko cvetov, kot sem jih v tem meniju pojedla, jih nisem še živi dan. Ok, sem že poskusila trobentico, pa lavando, pa regratov cvet, kaktusov, pa še kakšen. Niti približno se mi pa ni sanjalo, da so nageljni užitni.

Ta zadnja sladica na meniju, ki se je imenovala Orange colourology ali igra oranžne barve, ko bi jaz prevedla,pa je sladica, ki sva jo jedla z največjim užitkom, počasi in uživala v norenju najinih brbončic.

Kroglica iz izomalta (predvidevam), je stala na mehkih rezancih korenčka, v sebi, ko si jo z rahlim treskom žlice razbil, skrivala na stotine drobnih kroglic različnega okusa sorbeta in cvetov.

Ti mali roza cvetovi, ki izgledajo kot trobente, so bili neverjetno sladki in dišeči. Če kdo ve, kako se jim reče bom zelo vesela, ker če se dajo pri nas vzgojiti, je to definitivno moja naslednja nepogrešljiva "začimba" za sladice.

Sladki vozek

Potem, ko se 14 hodni menu konča, ti do mize pripeljelo vozek s pralineji, želeji, čokoladami vseh vrst, piškotov, kandiranim sadjem, munchmallow penicami itn.

Izbereš kaj in kolikor želiš. Najin izbor je na marmorni deščici spodaj med fotografijami.

Vse je dobro, vse je unikatno, različno, vsaka s svojim popolnoma drugim okusom. No, te z zlatim prahom posipane čokoladne kroglice so v sebi skrivale pokalice. Itak, da sva si sprosila eno škatlico za domov za otroka. :))

Uživala sva v vsaki žlici, spoznala ogromno novih neverjetnih okusov, kombinacij, tehnik priprave, ki mejijo že na znanost, laboratorijsko natančnost. Če moram izbrati svojo najljušo jed, se težko odločim. Zagotovo so to predjedi, vse po vrsti, in definitivno so presežki okusov sladice. Sladice težko opišem, da se ne bo bralo modrijasto in zvenelo čudno. Predstavljate si ognjemet v ustih, ko ti okusi en za drugim plešejo po brbončicah. Čisti okusi. Čutiš prav vsak sadež, cvet. Neverjetno.

Glavne jedi so kvalitetne, pripravljene s tehnikami, ki ti v jedi ohranijo skoraj vsa hranila. Občudovanja vredno, da nekomu toliko pomeni, da ti ponudi na krožniku toliko kvalitete in toliko vitaminov, hranil, da tako spoštuje živila in ti ne vrže na krožnik falat od mesa, razkuhano pašto, da visi s krožnika za 3 EUR, samo da se "napokaš!"

Marsikdo, ki bo tole prebral, si bo mislil in tudi verjetno kje pokomentiral: modrija, prazni krožniki, iz tega se ne moreš najesti ipd. Temu sporočam: "Vseeno mi je, s čim futraš svojo dušo in telo!"

Kar se tiče glavnih jedi, moram napisati še to. Obiskala sem že marsikatero restavracijo v Sloveniji in brez zadržkov napišem, da se s svojimi glavnimi jedmi komot kosojo z El Celler de can Roca in da si jih kar nekaj zasluži vsaj eno, če ne celo dve Michelinovi zvezdici. Sploh kar se okusa, kombinacij tiče. Za tehnike ne morem napisati, ker ti pri nas težko kdaj razložijo, saj ljudje tega niso navajeni oz. se vsaj večini zdi vseeno.

Imamo veliko kvalitetnejših živil, meso, recimo zame se iberska šunka lahko skrije pred kraškim pršutom. Ali olivno olje, gobe (tartufi) itn. Premalo oz. večina sploh ne zna ceniti hrane, da sploh ne govorim o tem, koliko znanja, časa, dela, ki meji že na znanost, raziskovanja je vloženega v eno jed, v en krožnik.

No, midva sva se najedla. Nisva bila lačna, kot bi znal kdo pokomentirati. Najedla sva se kosila, dobila nova znanja, sklenila nova prijateljstva.

Od vsega navdušenja sva kupila še dve knjigi, poravnala račun in nato po prijetnem kramljanju z Jordijem in ostalim Roca timom začudena ugotovila, da so nama podarili vso pijačo: kavo, vina, šampanjec, kar sva jih naročila. Definitivno se je splačalo nesti litrco domačega tikvinega olja in jih osvojiti.

Ena knjiga so Jordijeve sladice oz. recepti, druga pa je Joanova knjiga z recepti glavnih in stranskih jedi z opisom tehnik, kjer poudarja in je veliko govora o pomembnosti kvalitete živil in takšne priprave, da le-ta ohranijo čim več hranil.

Sprehod po novem delu Girone

Po kosilu v restavraciji El Celler de Can Roca, sva si ogledala še novi del Girone. Hm. Križeva pot za mojega moža. Na vsakih par metrov naletiš na takšno ali drugačno trgovino z gostinsko opremo, lokalno hrano. In ko misliš, da si si že vse prečekiral in se ti skoraj zmeša od navdušenja (možu od čakanja), naletiš na še boljšo. :)) Škoda, da ima dan samo 24 ur. Ali pa na srečo.

Dan sva pozno v noč zaključila vsak s svojim hamburgerjem, ki sva ga kupila nekje na ulici. Sočna, rožnata rahla pleskavica, jajce na oko, hrustljavo zapečena slanina, paradižnik, solata in temno pivo. :)

3. dan: Sprehod po La Rambli, ogled katedrale, obisk glavne tržnice in odhod domov

Po zajtku v starem delu Girone sva zakurblala najino Corso in se odpravila v Barcelono. Glavni cilj: tržnica la Boqueria.

Takrat, ko gledaš zemljevid, priporočene destinacije ogleda, se ti vse zdi kar nekam daleč. In potem sva ugotovila, da je v bistvu to vse nekje na kupu. Parkiraš v centru mesta in si tam.

Po tem, ko naju je navigacija odpeljala do La Ramble, sva ugotovila, da sva tam nekje bila že prvi dan. Natančneje, 50 m vstran. :)))

Glavna tržnica v Barceloni St. Josep la Boqueria na La Rambla ulici

Ko vstopiš, se ti oči zasvetijo. Uau! "Kaj si ti nor, koliko različnega sadja", je bil moj prvi stavek. Glej! pa Rambutan in Mangosteen imajo! Takoj sem ju morala kupiti.

Ko se prebijaš skozi stojnice s sadjem, jih moraš seveda tudi poskusiti. Sadje, ki ga lahko kupimo pri nas v trgovini, se nikakor ne more primerjati s tistim tam. Koliko okusa je v njem! Noro! Kupila sva si različne košarice s sadjem .

Mango. Natančneje mango avion. Sladek, močno sočno rumene-oranžne barve, s toliko okusa, sočnosti, da ne moreš verjeti, da je to mango. Itak sva ga kupila tudi za domov in molila, da nama sadja na letališču ne odvzamejo. Te okuse sva enostavno morala ponuditi otrokoma.

Občudovala sem branjevke, ki so vse po vrsti opozarjale turiste, da se naj ne dotikajo oz. prijemajo sadja. Lepo. Tako si res dobil mango, avokado, banane prave barve, kvalitete in ne črne od stiskanja tisoče prstov.

Na tržnici ni da ni.

Meso, od wagyu kobe kosov, kjer je kila 120 EUR, do govejih želodcev, ovčjih glav, visečih zajcev, fazanov, gosi, svinjskih parkeljnov, šunke, klobase itn.

Morski sadeži, z vsemi možnimi vrstami školjk, polžev, ježi, s čudi, ki sem jih prvič videla, do rib vseh vrst in velikost, orjaških lignjev, živih rakov, ki so na pol omrtvičeni s tipalkami migali v grozo.

Buritosi, empanade polnjeni z vsemi možnimi nadevi, tortilje itd.

Poskusiti itak ne moreš vsega, čeprav si to smrtno resno želiš. Po tem, ko sva se že od poskušanja vseh novosti najedla, sva morala narediti en krog po centru mesta, preden sva se mislila vrniti na kosilo.

Skočila sva vse do morja, do spomenika Krištofa Kolumba, ki je od tržnice oddaljen kakšnih 500 metrov, občudovala sva katedralo, ulično življenje, brezglave turiste, ilegalne preprodajalce, ki so ti ponujali vse od Barcinih dresov, do MK torbic, očal in lagodne Špance, ki med vsem tem mirno vozijo slalom.

Okrog druge ure sva se vrnila na tržnico in v odprti restvraciji naročila vsak svoje kosilo, ki ti ga pripravijo iz svežih sestavin, razstavljenih pred tabo za steklenim pultom.

Jaz sem si naročila hobotnico na žaru s pekočimi začimbami in oljčnim oljem, mož tunin stek na žaru. Za prilogo sva pa vzela zelenjavo z žara. Bemtiš, je bilo okusno! Pa ne zato, ker bi bila lačna, ampak sveže je vseeno sveže in žar naredi svoje.

Po kavici na s soncem obsijani rivi, sva globoko vdihnila, se odpravila proti najini Corsi in letališču. Letališče je od centra oddaljeno cca 30 minut vožnje. Na poti do letališče, tik ob izhodu iz mesta, te na desni strani pogleda nanavadno, lepo pokopališče.

Adijo, barcelonske ulice.

Najina Corsa je preživela brez ene praske, vrnili so nama celo 40 EUR neporabljenega bencina in s kartice razbremenili jurja rezervacije. Oddahnila sem si.

Na avionu naju je letalska hrana "prizemljila" hi hi hi. Let je bil ob listanju knjig in žmajanju zelo kratek.

Barcelona in Girona. Mesti v katerih bi komot živela. Sploh v Gironi. Na ulicah sva se počutila varno, ljudje so bili prijazni, noben ni nikamor hitel, vsi se vozijo po omejitvah, noben ne divja na cesti, vozijo se v avtih nižjega ali srednjega razreda.
V kavarnah, kafičih so se ljudje začuda pogovajali, uživali namesto tapkali po pametnih telefonih. Kljub množici turistov (sploh v Barceloni) so zaposleni bili brbravi, domači. Nisem se počutila kot turist, niti me kot turista nikje niso obravnavali. Res, da se nisva udeleževala ogledov znamenitosti, plačevala vstopnine, ampak jih občudovala samo od zunaj, pa vseeno.

Definitivno bomo kmalu vsi štirje obiskali Barcelono. No, zaradi otrok bo takrat v planu Barcin stadion z ogledom tekme. Kakopak. :))

Če zaključim, imela sva se več kot lepo. Imela sva se čudovito. Čeprav je najino "poročno potovanje" trajalo samo tri dni, se mi je zdelo, da sva ga izkoristila za vsaj teden dni. Prav sva se odločila, da nisva izbrala poležavanja na plaži in praženja pod vročim soncem. Uživala sva sleherno sekundo, vpijala nove okuse, nova znanja, od adrenalina naju je zmetalo.

Na eni strani sem navdušena nad preprostostjo bratov Roca in celotnega osebja, enostavno so čudoviti. Pod čudoviti mislim prizemljeni, nič vzvišeni, domači in dostopni za vsa moja vprašanja, podpise, prošnje, fotografiranja za kar sva jih že oblegala.

Po drugi strani sem pa navdušena nad njihovim znanjem, umetnostjo priprave hrane, s kakšno pozornostjo, natančnostjo se lotijo dela, koliko ur dela vložijo, da ti postrežejo en krožnik, eno jed, ki jo ti pospraviš v eni minuti. Ampak ta minuta nato postane večnost, ker se enostavno tiste žlice ne da pozabiti. In to je ... enostavno neprecenljivo. (Za vse ostalo je pa tukaj Mastercard. ;) )

Hvala bratje Roca za čudovito izkušnjo!

0 Comments

V gosteh