Izlet v Dolomite in Sillian v tovarno Loacker, pa obisk Vile Podvin in ocena kamere na Huawei P20Pro18/6/2018  Če ste med tistimi, ki uživajo v planinah, v svežem, čistem zraku, na norih pohodniških ali kolesarskih poteh, potem so Dolomiti definitivno vaša sanjska destinacija. Lepo je. Čudovito je. Mojemu možu, zapriseženemu kolesarju, so se ves čas svetile oči: "glej to, glej tisto, glej zdaj, glej kakšno kolo ima ta, glej tega..." Meni pa vse isto in po treh dneh sem se že naveličala te gorske lepote. Kje je hrana, morje? Saj se mi je revež zasmilil, ker ni imel pecikla s sabo. Zakaj sva šla v Dolomite? Ker sem šla obiskat tovarno napolitank Loacker. In če sva že tam, sem rekla, mi lahko pokaže kraj, kjer se je pred leti razbil oz. cesto, ki mi je skoraj vzela moža. Hvala bogu in dobri čeladi. No, in ker je ravno v pravem času prišel v moje roke še novi telefon, Huawei P20Pro, sem rekla, da je to še ena priložnost več, da ga testiram. Telefon, ne moža :)) Potem sva pa še ugotovila, da praznujeva 17. obletnico od kar sva postala fant in punca. Silian Frizure v stilu Melanije in Donalda Najprej sva kot dva najstnika naredila par selfijev. Dobro dela kamera. Tako sva lepa, da sploh nisva rabila vključevat posebnih učinkov na kameri. Potem, ko so se nama od sreče in smejanja zgladile še zadnje gubice, sva šla slikat konje. No, ni bil ravno to plan, šla sva na sprehod, nekaj pojest, poiskat kao najboljšo italijansko restavracijo, ki so nama jo priporočili v hotelu. Insieme. Ime sva si zapomnila, saj je že Toto Contugno pel na Evroviziji o tej besedi. Na videz sezonska restavracija, skoraj preveč domača, kjer se kuharica - predstavljajte si tipično italijansko babico, z malo preveč kil in belo mlinarsko haljo in potem še z visečo belo vrečo preko prsi (nekaj takega sem videla pri starih gospeh na plaži, ko so si "šotor" vrgle okrog vratu, da so se potem lažje preoblekle), v katero si briše tudi roke - sprehodi po restavraciji in pozdravi znance: čisto po italijansko, v stilu filma Boter. Malo me zaskrbi (mož bi rekel precej), vendar vam povem, da sem jedla tam najboljšo pico v življenju. Kasneje izveva, da je družina iz Neaplja in da pridejo v Sillian le za par tednov v poletnih mesecih. Vsi zelo prijazni! Če ste mislili, da boste prebrali kakšne zelo strokovne fraze o lečah, svetlobi, zaslonki ipd. v tem članku, ste se pošteno zmotili. Zakaj ne? Ker sem jaz fotograf totalni amater. Fotografiram tako, kot mi je všeč. Nekak mi ne gredo po grlu vse tiste nastavitve, znaki; iskreno povedano, nimam niti želje fotografirati cel dan za eno fotko, spreminjati nastavitve. Ajde, svetlobo je že fajn, da si znaš nastaviti, ampak za to ne rabiš biti ekspert. Pritisneš na sliko, pojavita se ti rumen in bel znakec. Belega premikaš po sliki in ko je svetloba takšna kot se ti zdi, da je ok, ga pustiš tam. Rumenega postaviš tja, kjer želiš, da sliko izostri. Klik in to je to. Simpl ko pasulj. Če pa želiš igrati pravega fotografa, spoznati vse možnosti, ki ti jih nudi tvoj fotoaparat (pardon telefon. Skoz pozabim, da fotkam s telefonom in ne fotoaparatom), predlagam, da si potegneš dol: Priročnik za Huawei P20Pro, kjer so zelo enostavno razloženi vsi osnovni pojmi o fotografiji, znaki na telefonu... Ampak ne smeš pozabiti, da na koncu zmaga pa vedno oko, stil fotografije, zgodba, ki jo uspeš spisati s fotografijo. Moram še napisati, da nobena od fotografij objavljenih tukaj v tem članku, ni nikakor obdelana. Zanalašč jih nisem obdelovala, da vidite, kaj zmore novi Huawei P20Pro. Ma zmore še veliko več, kot boste videli tukaj, ampak v zagovor naj povem, da mi ga še ni uspelo vsega preučiti. Prav slika s konji: nobenih nastavitev. Prišla, odprla fotoaparat > izbrala Fotografija na telefonu, ta je zaznal, da so na fotki oblaki in je napisal: modro nebo, sam naštelal barve, svetlobo, izostril. Jaz sem samo naredila klik. In kot je razvidno s fotke, je ta kljub temu, da so se konji premikali, ostra, kljub temu, da sem stala v senci, konji pa na soncu, da ni izumetničenih barv, rumene svetlobe ali mogočne beline. Vse skupaj sekunda do (popolne) fotke. Neverjetno rade imajo te leče oblake, kar je vidno tudi z drugih fotk, kjer so hiše ... Pica je fotkana v prostoru, na večer, v poltemačnem prostoru. Kar se ne opazi, ne? Fotka je narejena > Fotografija, aparat je sam ugotovil, da je na sliki hrana in mi napisal: Hrana. Fotko je sam obdelal v sekundi, ko sem stisnila na klik. In rezultat je tukaj. Tudi kamera za selfi dela čudeže in to brez posebnih nastavitev (glej selfi v slideshowu). Itak, da se pa lahko tudi polepšaš še preden stisneš klik, narediš 3D selfi. Zgornja galerija fotografij je nastala pozno zvečer, ko se je že spustil mrak, oblaki, hribi so pa v nekem pasu bili obsijani še z večerno zarjo. Ker je veliko zelenega, je fotoaparat sam izbral program Zelenje in priredil način fotografije pri večini fotk. Pri peti je izpisal: cvetlica, pri osmi: modro nebo.  Prvo noč sva prespala v Sillian Sport Hotel Superior****, v kraju Sillian (v Avstriji, ampak tik ob italijanski meji), kjer se nahaja tudi tovarna boljših napolitank, Loacker. Čudovit hotel z estetsko in krajinsko dovršeno arhitekturo, ki se sklada z okoljem, naravo. Veliko lesa, naravnih materijalov. V restavraciji imaš občutek, da sediš sredi gromozanskega igluja (smučarsko mesto), zaradi oken posebnih oblik. In ob odhodu iz hotela dobiš celo malico za s sabo. :)) Hotel je obkrožen s travniki, pohodnimi in kolesarskimi potmi. Tudi gorskimi. Izposoja koles je glede na naše ceno precej ugodna. Na voljo so otroška, gorska, cestna, treking, električna Kolesarske poti so ločene od ceste in običajno potekajo ob kakšnem potočku. Potočkov je malo morje. Travniki so vsi zeleni, zaradi snega, ki se topi iz vseh hribov in gora, ki obkrožajo Sillian. Zanimivo, da nobena hiša nima trate pred hišo, ampak dobesedno travnik z visoko travo, rožicami. Krave se pasejo po smučarskih progah, dolinah. Vse teče počasi, prebivalci so vsi izredno prijazni. Prvi me je na ulici pozdravil najstnik na kolesu. Halo!? V glavnem vsi te pozdravljajo, se ti nasmehnejo... Še krave so prijazne. Okolica, vas, hiše so spimpane v nulo. Pitna voda je na vsakem koraku. Tudi v hotelu, v sobi imaš karafo za vodo in vzpodbujajo pitje vode iz pipe in se "hvalijo" kako fina je. Zrak je tako čist in svež da te skoraj zaskrbi za tvoja pljuča, če bodo vedela funkcionirati. In v tej kotlini, obdana s hribi, čisto vodo in zrakom, leži tovarna napolitank Loacker. Tovarna Loacker in moje prve napolitanke Ko vstopiš v tovarno napolitank, se ti nasmeh razleze do ušes. In ko ti povedo, da boš lahko sam pripravil napolitanke, v bistvu sploh ne veš, da lahko usta tako daleč zaokrožijo nazaj. Hehe, v nulo mi je uspelo speči napolitanke. Brez štoparce. Farba vafljev je bila natanko tašna, kot mora biti. Pa me je gospodična želela vmes, že dvakrat nahecati, da odprem "vaflomat". Kako bom vedela kdaj odpreti, če nimam ure? Jah, tako kot doma. Nos našpičit in čakat, ko zadiši iz pečice. Hehe. Če imam recept za napolitanke? Seveda ga imam, ampak ga ne smem povedati. Zagrozili so mi z napolitankami, če izdam skrivnost. :))) Za en oblat rabiš točno 99 g mase za oblate. Masa je iz moke, pecilnega praška, čiste vode, ki pride iz Dolomitov in soli. In ničesar drugega ni noter. Okus je odvisen od vode. Kot pri pivu! Oblati se pečejo 1,5 minute. Krema pa vsebuje lešnike, ki zrastejo v Italiji, kakava, kokosovega olja, sladkorja, mleka, ki ga dobijo od okoliških krav... In vso to lokalno čisto vodo, čisti zrak, lešnike, mleko, žita, ki tam zrastejo in iz česa so njihove napolitanke ves čas poudarjajo. In kreme potrebuješ 3/4 lončka. Evo, pa imate recept. ;) A-ha! Izvedela sem še odgovor na tudi že moje zastavljeno vprašanje: Zakaj so včasih oblati na napolitankah flekasti oz. na eni strani svetli, na drugi pa temni? A kdo ve? No, da vam povem: zaradi časa peke. Namreč, ko vliješ maso v pekač na sredino modela, se na tistem mestu že nekaj sekund oblat peče, preden mašin pritisneš navzdol in se preostala masa od pritiska porazdeli po pekaču. No, samo v tem je fora. Ničesar ni v temnem več ali česa premalo v svetlem delu oblata. In kako je gospod Alfons Loacker, ustanovitelj podjetja, sploh prišel na idejo za napolitanke? Bil je slaščičar, ki je rad igral fuzbal. Ker je želel več igrati kot pečti in vstajati zgodaj zjutraj, je ugotovil, da so vaflji obstojni precej več časa kot ostalo pecivo in je začel samo to pečti. Tako je namesto iz "vsak dan zgodnjega vstajanja" prešel na delo imenovano: "kadar je imel čas". Vendar so kaj kmalu njegove napolitanke postale pravi hit. Loacker je še vedno družinsko podjetje, ki ga pa zdaj vodi 3. generacija Loacker. Zaposleni pravijo, da je Armin Loacker (sin ustanovitelja), še vedno aktiven v podjetju, čeprav šteje že čez 80 pomladi, da so za njega vsi zaposleni enaki, da so na "ti", da pozna gospod imena vseh zaposlenih (čez tisoč) in da se redno pogovarja in obišče vse zaposlene. Se pravi: Ni strah in trepet, kot je to v večini podjetij pri nas. Zaposleni poudarjajo, da imajo vsak dan malico iz svežih sestavin in da je delo v podjetju Loacker "zdravo". No, jaz sem svoje napolitanke zapakirala, ene sveže sem pa kar tam pojedla. Hrustljavost sveže pečenih napolitank je težko opisati, zato se ne bom niti trudila. Je pa tovarna Loacker vedno odprta in jo lahko obiščete kadar koli. Le za peko napolitank se je potrebno prej najaviti in tudi nekaj malega za plačati. Mislim, da je 7 EUR. 
|
Kulinarika v Gostehali Obiskali smo ... Kategorije
All
O P O Z O R I L O !
Vse fotografije na tem blogu so last avtorja in jih ni dovoljeno kopirati, reproducirati in uporabljati brez avtorjeve privolitve. Vsakršna neupravičena uporaba bo kazensko in odškodninsko preganjana s strani avtorja. |
