Logarska dolina

Logarska dolina. Le kdo je ne pozna? Oz. bolje rečeno, kdo ne pozna slavnega drevesa pred veličastnim vhodom v nežno zeleno dolino, cvetočega travnika, ki ga obrobljajo temno zeleni gozdovi, nad njim pa se v modrino neba bohotijo Kamniško-Savinjske Alpe - ene najlepših in najpogosteje upodobljenih alpskih dolin. 

Odločitev, da obiščemo dolino, je padla čez noč. Prvič sem jo obiskala, ko sem hodila v 5. razred OŠ. Dolgo je minilo od takrat, pa vendar so mi ostale v spominu lepe slike. Zdaj obiskuje moj sin 5. razred. :))

Škoda, da se na obisk nismo malo bolje pripravili z informacijami, kje in kaj si ogledati. Tako smo izpustili precejšen kup zanimivosti. Če se ti na zemljevidu vse zdi blizu, temu niti približno ni tako, ob upoštevanju vseh serpetin na Solčavski panoramski cesti, Robanovem kotu  itn. Niti slučajno si vsega ne uspeš ogledati v enem dnevu. 

Zato, če prihajamo v Logarsko dolino iz malo bolj oddaljenih krajev, si je za obisk in ogled vseh naravih in kulturnih znamenitosti potrebno vzeti vsaj dva dni časa. Če se želimo naužiti miru, brezčasnosti, doživeti dušo nepozabnih krajev pa še več. 

Kot moderne "turiste", nas je navigacija pripeljala pred vhod v Logarsko dolino. Vedeli smo, da se moramo ovekovečiti na vratih Logarske doline - pred tisto lipo, ki je v vsakem predstavitvenem spotu Slovenije, da moramo obiskati slap Rinka, pravljično deželo zaradi otrok ter zaradi vseh priporočil iti na kosilo h Govcu. 

Po tem, ko so domačini leta 1992 dobili občinsko koncesijo za upravljanje s krajinskim parkom, je bilo med drugim uvedeno tudi zaračunavanje prispevka  oz. vstopnine za vstop motornih vozil v Logarsko dolino. Za vstop z osebnim avtomobilom smo odšteli 7,00 EUR. Vstopnina nam je omogočala parkiranje za čas obiska v Logarski dolini, ogled naravnih znamenitosti ter upoorabo rekreacijskih površin. 

Dobimo še zloženko o Logarski dolini oz. Solčavskem. Pa poglejmo ...

V Logarski dolini si lahko ogledamo en kup naravnih znamenitosti: logarjevo lipo, izvir Černe, Rostovški slap in seveda slap Rinka, najvišji slap v Sloveniji (90 m).

Potem je tu Solčavska panoramska cesta in zgodba o pastirčku Krištofu, ki išče svoje ovce. Solčavska panoramska cesta z izvirom kisle vode, čudovitimi razglednimi točkami na Logarsko dolino, tradicionalnimi turističnimi kmetijami, kjer si lahko obiskovalec kupi domače dobrote: domače marmelade, sire, mesnine, kot je Savinjski želodec  ter pastirček s svojo šegavostjo.

Tu sta tudi drugi dve dolini na Solčavskem: Robanov kot, kjer je  turistična kmetija Govc-Vršnik, ki so nam jo predlagali kosilo ter kulturna dediščina: Robanova planšarija, in Matkov kot z najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji. Vsak na eni strani Logarske doline torej!? To pa bo letanja. 

Po ogledu zloženke ugotovimo, da če želimo jesti pri Govcu, se moramo vrniti precej kilometrov nazaj. Hm.

Torej gremo najprej do Pravljičnega gozda. Ker je bilo do odprtja še pol ure, smo si v tamkajšnjem penzionu Na Razpotju, naročili kavo. 
Za vstopnino (2 otroka + 2 odrasla) smo odšteli 12,00 EUR. Dobili smo simpatični zemljevid in se podali doživet 35 različnih pravljic. 

Po tem, ko je našo "Metko" in "Janka" ujela zlobna čarovnica in ju zaprla v hišo ... 

... in po obisku deželice, kjer so kraljevali Volk in trije prašički, smo se izgubili nekje na zemljevidu. Nekako nam označene številke in pravljice niso več šle skupaj in otroka je bolj zanimal zarisan zemljevid, kot nekakšen lov za zakladom, kje bo kakšna pravljica oz. ali bo na res označenem mestu. Pravljice ju več niso zanimale. Višje po drevesu na zemljevidu si šel, manj zanimive postavitve so jima bile. 

Vmes ju je pritegnila še Pika Nogavička, ...

... Martin Krpan s sekiro, Indijanska vas, ...

... Sneguljčica in sedem palčkov ter Muca Copatarica. Torej postavitve, kjer sta se lahko vsedla ali postala del pravljice.  

Po tem, ko smo Pravljični gozd preleteli v pol urah in glede na to, da smo se zgodaj odpravili na pot, naš planiran kraj kosila pa je povsem v drugo stran, smo rekli, da preden se povzpnemo do slapa Rinka, gremo poskusit nekaj domačih in tukajšnjih jedi, se okrepit.

Odločili smo se za Planšarijo Logarski kot. 

Pokrajina in domačija sta pravljični. Kot iz kakšnega filma o Kekcu. Zrak čist, svež. Slovenija moja in lepote tvoje, kako si krasna!

Po navdušujočem razgledu, ki se nam je ponujal, smo se usedli za mizo, da naročimo. Mmmm, same luštične jedi na meniju: oglarski golaž, sirovi štruklji, gobova juha .... Ko želimo naročiti, nam iz kuhinje sporočijo, da so včeraj imeli veliko obiskovalcev, da je vse zmanjkalo in da se zdaj, ob deset pred dvanajsto, še vse kuha in da ne moremo dobiti ničesar razen kislega mleka. O, ti šment!

Za nas laktozno intolerantne, nič kaj dobra novica. Z dolgim nosom in nekoliko lačni, smo požulili vsak svojo jabolko, ki smo si jo zapakirali s sabo in se odpravili proti slapu Rinka. 

Šumenje slapa, hladen prš, ki ga je nosil veter, nas je osvežil in napolnil z energijo. 

Otroka sta uživala v brzicah, ki so hitele od slapa proti dolini, raziskovala in prav nič se jima ni mudilo v dolino. 

Po skoraj uri uživanja in vpijanja energije, ko nam je že fajn zakrulilo v želodcu, smo se odpravili na začetek Solčave, v Robanov kot, na turistično kmetijo Govc-Vršnik na kosilo, da preizkusimo njihovo domačo hrano.

S terase se je odpiral veličasten pogled na Robanovo planino in Ojstrico. Žal je zunaj preveč pripekalo, da bi lahko uživali v tem pogeldu med kosilom. 

Ker med našimi izleti želimo vedno pojesti in okusiti kaj domačega, značilnega za določen kraj, tudi tukaj povprašamo po njihovih specialitetah. 

"Žal nam je precej jedi zmanjkalo, ker je bilo včeraj ogromno obiskovalcev. Cela norišnica je bila", nam povedo.  "Predlagamo vam kosilo, kjer je na krožniku več naših domačih jedi."

Prav. Cena kosila: 15 EUR/osebo. Naročili smo 2 kosili in še klobaso s kislim zeljem. 

Presenetili so nas z aperitivom in odličnimi domačimi borovničkami. 

Sledili sta goveja in gobova juha. Goveja juha je bila fantastična. Bomba! Prekmurci smo itak nori na govejo župo in mora biti redno na jedilniku. Otroka jo obožujeta in ni čudno, da sta iz jušnika stisnila še zadnjo kapljo. Ok, malo je k temu pripomogla že redna lakota. 

Gobova juha pa nas ni navdušila, čeprav jo obožujemo in se je v tej juhi kopalo kar nekaj različnih, svežih gob. Bila je zelooo krompirjasta in imela premalo okusa po gobah. Kot, da bi v vodo s pasiranim krompirjem na hitro zakuhali gobe in vse skupaj zabelili s smetano. Vse je tam, pa vendar nobenega konkretnega žmaja. 

In prinesli so krožnik s kosilom, ki je na prvi pogled veliko obetal: pečen piščanec, pečenka, goveji zrezki, štruklji, žlikrofi, dušeno rdeče zelje in malo dušenega korenja. 

Vse lepo in prav, dokler ga nisi poskusil. Piščanec popolnoma izsušen, goveji zrezki izsušeni, omaka postana, svinjska pečenka zmatrana, štruklji razkuhani, žlikrofi fantastični, korenček odličen. 

Nihče me ne bo prepričal, da je bilo to sveže. Vse razen žlikrofov in korenja je bilo od včeraj. Dam roko v ogenj, da je temu bilo tako. Štirje smo se komaj malo zmatrali s tem krožnikom. Ostala je polovica jedi. 

S kuhano domačo klobaso je bilo enako. Čisto izsušena, stara. Ni ji pomagal niti senf. Kislo zelje z ocvirki je bilo pa zelo dobro. Ostal je cel par klobase.

Vsi smo se strinjali, da je ni čez kuhane klobase, ki prihaja iz domače goričke gostilne Pri Kapelici in s katero se že tradicionalno mastimo na vsakem Trezninem in Miklavževem sejmu sredi Murske Sobote. 

Krompirček. Ta krompirček je bil pa fantastičen. Pa nismo "pomfrijasta" familija. Ampak res. Definitivno najbolj sveže pripravljena jed, kar smo jo prejeli ta dan, v tej gostilni na krožnikih. In zato poleg goveje juhe tudi (žal) najbolj okusna. 

Za sladico so nam postregli z jabolčno skutinim zavitkom. Okusen, rahel, sočen. Sicer noben presežek, ampak dober in domači. 

Glede na vsa priporočila in predloge, ki sem jih dobila, ko sem na FB strani poprašala, kam iti jest v Logarski dolini, smo se spraševali, kaj vraga je šlo narobe tukaj? A je bilo res dan prej toliko obiskovalcev v Logarski dolini, da je utrujenost gostincev terjala svoje, da se niso uspeli pripraviti? 

Ne morem se otresti dejstva, da smo na krožnike dobili postano hrano ali celo hrano pripravljeno prejšnji dan. Moj mož sicer ni tak kritik glede hrane kot jaz, ampak, če ima pomisleke glede svežine in okusa hrana, potem vem, da je nekaj bilo res narobe. Pa tako sem se veselila obiska te kmetije in njihovih domačih jedi. 

Povprašamo še, če se da, pri njih ali kje v okolici kupiti kakšen domači savinjski želodec ali drug proizvod značilen za te kraje. "Ne. Samo v centru Rinka", nam pove mladenič, ki nas je stregel. 

Razočarani nadaljujemo našo avanturo po Logarski dolini.

Odločimo se, da Snežno jamo na Raduhi za danes izpustimo, ker je popolnoma v drugo smer. Smo jo zgrešili. Amateri. Za naslednjič vemo.

Gremo po Solčavski panoramski cesti - poti najlepših razgledov. Tudi ta je bila med priporočili tistega, česar ne smemo zamuditi. 

Sicer se vožnja po ozkih serpetinah za nas Prekmurce, ki smo vajeni bolj vožnje po ravnici, vleče in dviguje adrenalin, je pa enkratna. Uau! Kakšni razgledi, neokrnjena narava, kmetije, ki dihajo z naravo, pašniki v  čudoviti zeleni barvi z rožicami ... 

Ima te, da bi se kot ulegel v travo, žvečil bilko, užival, med tem ko te boža sonček in obkroža svež zrak, ima te, da bi zavriskal in zapel Kekčevo pesem: 

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
vdrugi roki zlati smeh.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
vdrugi roki zlati smeh.

Ustavili smo se na razgledni točki in uživali v razgledu na Logarsko dolino. Moram napisati, da so kraji tukaj  izredno lepo urejeni, turistična infrastruktura lepo vzdrževana, urejen je sistem informacij za obiskovalce, kažipoti. Na razglednih točkah imaš celo lesene ležalnike, na katerih lahko uživaš v razgledu, se spočiješ.

Pogled na Logarsko dolino

Nekako imaš tukaj v teh hribih občutek, da čas počasneje teče, ti pusti dihati, uživati v trenutkih tišine, miru in v številnih naravnih zanimivostih tega alpskega prostora.

Na solčavski poti smo se med drugim ustavili tudi pri izviru kisle vode, ki je nastal ob tektonskem prelomu, ki je ločil Savinjske alpe od Karavank. 

Okusili smo kislo vodo, imenovano železova kislica. Kot je navedo v zloženski o Solčavski panoramski cesti, bi naj ta voda, bogata z železom imela zdravilne učinke. Vendar, ko jo okusiš in se ti usta napolnijo z mehurčki "železa", jo težko pogoltneš. Otroka sta komentirala, da je naša slatina boljša. :))) 

Čeprav pastirček Krištof pravi, da naj bi voda zagotavljala večno mladost, zdravje, veselje in moč, smo misel, da bi si nekaj vode v plastenki odnesli na pot, zaradi težkega okusa opustili. "Mama, kot da bi lizal rjasto cev." :)) "Ha????"

Naš izlet po Logarski dolini se je približeval h kraju in ker je naš ati navdušen kolesar, smo se odločili, da se proti Ljubljani namenimo preko Pavličevaga sedla. Tukaj še ni kolesaril in si je bilo potrebno ogledati naslednji izziv. 

Obrnili smo in se vmes še ustavili na izletniški kmetiji Klemenšek, ki je tik zraven razgledne točke nad Logarsko dolino in velja zaradi tega za eno najbolj fotografiranih kmetij v Sloveniji. 

Poseben pečat daje kmetiji streha, ki je v celoti pokrita z macesnovimi deskami iz solčavskih gozdov. Prav zlije se z naravo. 

Na kmetiji imajo tudi muzej kmečkega orodja in naprav.  In prav toplo mi je postalo, ko sem zagledala orodje, s katerim sem nekoč opazovala dedka pri delu na kmetiji ali v stari iži. 

Vir fotografije: www.nad1000m.si/klemensek/

Vir fotografia: www.nad1000m.si/klemensek/

Na kmetiji smo od gospodarice  kupili Klemenčev želodec in domače klobase in se s čudovitimi slikami  in občutki, ki so se nam vtisnili v spomin, odpravili proti Ljubljani. 

Izlet smo zaključili še z zadnjo sliko in pogledom na Kamniško-Savinjske alpe.