Primorska & Toškanski breg

V prejšnjem življenju sem morala biti rojena kje v bližini morja. Ker to, kar čutim do morja, primorske hrane in vina, težko opišem. Grčija, Španija, Dalmacija, Toskana, Provansa in naša ljuba Primorska z Anakaranom ali Piranom na čelu mi poženejo kri po žilah. Takoj, ko zagledam morje, začutim vonj po soli, olivnem olju… Lahko samo globoko vdihnem in si potiho rečem: home sweet home. Da ne bo pomote, ljubim Prekmurje, prekmursko domačo hrano, ampak tisti črv, ko je morje "v pijtanju", zmaga! Če citiram mojega moža: "Imam svoje mnenje, vendar se z njim ne strinjam." :)))

In tako ko se ponudi priložnost, ki diši po morju in soli, takoj zgrabim za vrat in gremo. Tako je bilo pred kratkim, ko je imel mož tridnevno predavanje in sestankovanje v našem malem Monacu (Portorožu), jaz pa … pot pod noge, "culo" na ramo in gremo občudovat lepote naše, obiskat prijatelje, se dobro najest in napit in izkorist sleherno sekundo. 

Čeprav to muhasto spomladansko vreme ni nič kaj lepega napovedovalo, me to ni oviralo. Za začetek sem se morala nujno podati peš iz Bernardina tik ob morju v Piran. Spremljali so me galebi, ki so tako kot jaz bolj kot v vse drugo obračali pogled v morje. Jaz za ribiči, ko sem občudovala njihov trdo zasluženi kruh, galebi verjetno za ribicami. Vrata v Piran mi naslikajo eno prav posebno prijetno zgodbo z barvitimi fasadami hiš. 

In če se povprečen turist odpravi raziskovat razne spomeniške in muzejske znamenitosti, mene pritegnejo ozke ulice in pogled navzgor, kjer lahko opazujem domačine, njihove "balkonske"navade, kofetkanje na ozki okenski polički, dišave, ki prihajajo iz kuhinj, stari kamni vpeti v steno ali tla ulice, ki ti postavljajo vprašanje, kako dolgo ga gladi že človeška noga ...

Obvezen postanek je seveda pri ribičih,  prijaznih piratih morja, ki prinašajo veselje na naše krožnike. Moj ati je ribič. In kot otrok sem ga vedno opazovala, kako krpa sačar ali veže trnek na palico… Zanimivo, da v tem uživajo tudi moji otroci, v opazovanju dedka seveda, ker midva z možem ljubiva ribe le na krožniku. 

Nasmeh na obrazu mi privabi tudi tale spodnji napis gostilne: čevabdžinica. Kot je nekoč bilo. Sarajevo 84. In v spomin se mi takoj prikrade veeelik napis, ki sem ga videla sredi Dubaja (ja, Dubaja): Čevabdžinica - Ovdje je Balkan. :))) 

V času kosila se mi pridruži še mož in odločiva se, da bova obedovala v News cafe-ju v Bernardinu. Gre za prijetno restavracijo, bar, kavarno, vse v enem in kjer sem vedno jedla dobro in kjer so natakarji, vsaj kar sem izkušenj z njimi imela, nadvse prijazni, ustrežljivi, kjub različnim muham in okusov gostov. Čeprav smo po mojih kriterijih s špargljevo juho prišli malo navzkriž z okusi, je bila glavna jed odlična! Jaz sem izbrala orado, mož brancina na žaru, obvezno z blitvo in kuhanim krompirjem za prilogo. Njami. 

Po kosilu se dobim s prijateljico, Ankarančanko, da me odpelje novim kulinaričnim užitkom naproti. Vsekakor, ti kulinarični užitki obsegajo tudi degustacijo vina. Začneva v Restavraciji Brič v Dekanih s kozarcem sladkega muškata Brič. Ko najine brbončice ponorijo od užitka, se odločiva, da nadaljujeva zgodbo na terasi, obdani z rožami in v družbi odličnega narezka, s katerim naju počasti nadvse prijazna šefica. Pršut, panceta, olive, sladki muškat, lahkotno kramljanje s prijateljico … Le kaj si lahko čovek zaželi boljšega za prijetno sprostitev ob koncu tedna? Ampak to je šele začetek. Aaaaa … 

Na poti domov, hočem napisati na "Toškansko" posestvo (ok, priznam, tam se počutim kot doma) občudujem s visokimi mediteranskimi cipresami obdano cesto, kamnito ograjo in vedno imam občutek, da sem v kakšem filmu, ki se dogaja v Toskani. Toskana - Toškani???  Hm …
Z Aleksandrinin sinom Črtom se odpravimo iskat šparglje, ker enostvano tega še nikoli nisem počela in sem si nadvse želela. V bistvu še nikoli nisem videla rastoče šparglje. Kako to izgleda? 

Pot uberemo po bližnjici, direkt počez po sosedovih dvoriščih. Na moje veliko začudenje se ni pojavil noben sosed "s palico" v roki, ampak s kozarcem. Prideva do strička Armida, ki hvali svoj liker iz limonine trave - Erbe Luige. Seveda sva ga "morali" nujno poskusiti. Pride druga soseda, kjer morava poskusiti še njenega, če že greva čez njeno posestvo. Pa pride striček iz Italije, se zaklepetamo, ko začne govoriti o Belladonna... A bomo res šli šparglje nabirat, ne bi raje ostali in klepetali?

Šparglji? Kaj? To "špargljevanje" ni ravno lahko delo. Cena divjih špargljev na trgu je sprejemljiva! Vsi, ki še niste obirali divjih špargljev, verjemite!
Ko naberemo lep  šopek divjih šparljev in bljušča, ki ga bo moja draga Toškanca pripravila v omleti za večerjo, se odpravimo domov. Seveda brez, da bi pozdravili njeno mamo, ne gre, niti brez tega, da poskusimo, če je njen domači Limončelo že dozorel v steklenici. Mimogrede, moj doma, narejen po toškanskih navodilih in toškanskih bio limonah, bo kmalu. 

Kako ne bi bil Limončelo odličen? Poglejte te bio limone! Ima te, da bi jih jedel kot jabolka. 
Omleta s šparglji? Ne še! Pogledati je potrebno še k četrtim ali že petim sosedom? Ti imajo domač Refošk. Jap, Refošk! Dostojen zapisa z veliko začetnico. V redu. Je še kaj, česar nisem poskusila? Je še kje kakšen prijazen sosed na katerega smo pozabili? Ne, zdaj je čas za Aleksandrino omleto s šparglji. 

Mmmmm … kako je pa to dobro. Najenostavnejše jedi so vedno najboljše. Jajca, divji šparglji, panceta, malo olivnega olja, sol, poper in to je to. Čisti užitek. Pure pleasure! Tole bi se komot kosalo s tistim: Sex on the Beach. Koktejlom mislim.  :)))

Ampak večerja še ni gotova. To je samo predvečerja. Na glavno večerjo se namreč odpravimo čez v Italijo, natančneje  v Milje, v "šikano", mini restavracijo, ki je mene spominjala na tisto iz nanizanke Alo alo. Restavracija se ponaša z imenom Due Leoni. V njej najdeš le 5 ali mogoče 6 miz (zato predlagam, da si plac prej rezervirate), hrana je pa uauu! Seveda morska. Ribe, školjke, mehkužci, … Jedla sem špagete s prstaci (morskimi datlji) in ladinkami oz. gondolami, čeprav so noro dobro zgledale tudi Aleksandrine mušule oz. kunjke. Da o moževi hobotnici v solati (ne solati s hobotnico), ne govorim. Večer smo zaključili na trgu Muggia z enim boljših sladoledov.

Dan 2 ali kako nas Aleksandra in mož razvajata s kosilom. Ne smem pozabiti Črta, ker je tudi on pripravil odličen, svoj del kosila. 

Hladna predjed: Namaz iz skute in čilija & špargljev namaz,
 pomazana s svežim doma pečenim belim primorskim kruhom

Sestavine za namaza:

pasirana skuta
sol, poper
čili in ščep rdeče paprike za čilijev namaz
blanširani divji šparglji za špargljev namaz


Vse sestavine enostavno v multipraktiku obdelamo. 

Sestavine za kruh:

1 kg moke
1 paketek svežega  kvasa (42 gr)
čajna žlica sladkorja
1 dcl mlačnega mleka
6 dcl vode
2 žlici oljčnega olja
žlička soli

Iz kvasa, mleka, sladkorja in žlice moke zamešamo kvasec. Pustimo, da vzhaja vsaj pol ure. Dodamo 900 gramov moke, sol in 4 dcl vode in testo zgnetemo. Glede na testo, ki ga dobivamo, dodajamo moko  (če je preredko) oziroma vodo (če je pregosto). Testo se ne sme prijemati na prste. Oblikujemo hlebec in ponovno pustimo vzhajati. Ko naraste na dvojno velikost, testo ponovno pregnetemo, razdelimo na osem delov in oblikujemo štručke. Premažemo jih z oljem in pustimo v pekaču še 15 minut. Pečem eno uro na 220 stopinj poševno - ampak mi imamo radi fanj zapečeno skorjico. Dovolj bi bilo namreč uro peke na 200 stopinjah. 

Topla predjed: Gratinirane Jakobove školjke ali kapesante - preprosto nebeško. Hrana za bogove.

Sestavine:

kapesante
sol, poper
krušne drobtinice
belo vino, malvazijo recimo
oljčno olje
sir - parmezan

Kupljene globoko zmrznjene kapesante odtalimo na sobni temperaturi. Vodo, ki se nabira v pokrovčku, odlivamo. Ko se odtalijo, jih obrišemo s papirnato brisačo in jih položimo nazaj v lupino. Posolimo, popopramo, dodamo malo belega vina, par kapljic oljčnega olja, krušne drobtinice in sir. 

Pečemo na 220 stopinj deset minut, nato še 3 minute s funkcijo žar. 

Druga topla predjed: Ocvrti sipini xy deli - Črtova specialiteta

Sicer še zdaj ne vem, kateri so to ti deli sipe, ampak občutek mi pravi, da bolje, da ne vem oz. ne želim vedeti. Bilo je pa odlično. Črt jih je enostavno povaljal v moki in ocvrl v vročem olju. 

Glavna jed: Sipin brodet - s kruhom smo ga pomazali do zadnje pike in še bi, če bi ga kaj ostalo.                Desetka!

Sestavine: 

1 kg sip
1 kg čebule
česen
sol
poper
3 dcl šalša alias paradižnikove mezge (ne koncentrat)
2 dcl refoška
oljčno olje
rezine limone

Sveže sipe zamrznemo vsaj za 24 ur. Nato jih odtalimo, očistimo in narežemo na trakove. V posodi na olju prepražimo česen in čebulo.  Ko je čebula prepražena, dodamo sipe. Mešamo. Dodajamo črno vino. Po uri in pol bodo sipe ravno prav zmehčane. Takrat dodamo sol, poper, ostanek vina in šalšo (pelate). Premešamo in kuhamo še 15 minut. Postrežemo s polento.

Za desert nam je Aleksandra pripravila torto. Odlično torto z jagodami, ki je pa žal prej zmanjkala, kot smo jo uspeli dobro poslikati. 
Čeprav zdaj, ko pomislim ... le kdaj si imela čas Aleksandra vse to pripraviti, če smo prišli dan prej šele proti jutru domov?

Recepte mi je zaupala: Aleksandra Črnjavič - za prijatelje Toškanca. 

Če zaključim moje kulinarično potepanje z dvema besedama: čista desetka! Hvala vsem prijateljem, sosedom na Toškanskem bregu za odlično družbo, hrano, vino s katerimi so naju z možem razvajali in poln prtljažnik dobrot, ki sva jih odpeljala v Prekmurje. :)))

In če se še kdo želi imeti fajn … lahko me kontaktirate v primeru, da rabite kakšen nasvet glede apartmaja.