Provansa & Azurna obala

Kakšna je Provansa v resnici? Je res tako osupljivo lepa, kot nam jo prikazujejo filmi, je življenje v njej res tako idilično? 
Moja predstava o Provansi je v prvi vrsti obsegala morje vijoličnih polj dehteče sivke, zaspane srednjeveške vasice na strmih pobočjih in predvsem meni ljubo preprosto, pa vendar slastno kulinariko z bogatim okusom po provansalskih zeliščih in sirih. V drugi vrsti sem si jo predstavljala pisano, rožnato, kot jo je predstavljal Van Gogh na platnu, zaljubljeno in romantično pokrajino s številnimi majhnimi vaškimi kavarnicami, z rdečebelimi karirastimi prti, kjer si zvečer zaljubljenca ob kozarčku rdečega vina šepetata najintimnejše misli ali se zjutraj ob skodelici kave in maslenem rogljičku sramežljivo nasmihata. 

Kaj je tako posebnega v Provansi, da jo vsako leto obišče več kot 8 milijonov turistov in da se obiskovalci vedno znova in znova vračajo, da okusijo to provansalskost?

Na poti

Monako

Cagnes-sur-Mer

Okuse in predvsem dehteče poljane Provanse smo se z družino in z avtom odpravili raziskovat konec junija. V osrčju Provanse, v podeželski vasici Methamis smo najeli hiško z bazenom. Z bazenom predvsem zaradi otrok, da se po vseh napornih raziskovanjih in vožnji v avtu tudi sami razživijo, sprostijo. Cena najema takšne hiške se giblje nekje 1.300€ na teden, kar se mi glede na to, da "hiška" ponuja 4 spalnice in v njej lahko počitnikujeta 2 družini, ne zdi veliko. Torej 650€ na družino za teden dni počitnic. Plačilo vnaprej. Smo pa morali na dan najema položiti še dodatnih 800€ (400€ na družino) varščine, v primeru, da bi v hiši povzročili kakšno škodo. Seveda ni šlo niti brez kopije zavarovalne police premoženjskega zavarovanja. 

Na pot smo se iz Murske Sobote odpravili zjutraj ob osmi uri. Ker smo imeli s sabo otroke stare od 3 do 14 let in ker nismo vedeli, kaj nas čaka na poti, smo se odločili, da se bomo sproti odločali kdaj in kje bomo kosili, prespali. Plan je bil, priti čim dlje. In ker so naši otroci odlično prenašali vožnjo, smo že proti večeru in z nekaj nujnimi postanki prispeli na Azurno obalo v Monako. Opravili smo večerjo, preko spletne aplikacije poiskali najbližji in za nas najugodnejši hotel, naredili nočno vožnjo po Monte Carlu in se odpravili iskat hotel v provansalske alpe v Cagnes-sur-Mer, ki je od Monaka oddaljen nekaj kilometrov, pa vendar občutno cenejši. Za sobo z dvema francoskima ležiščema smo za nočitev odšteli 130€. Zajtrk smo plačali posebej (15€/odraslega in 7€/otroka). Hotel je imel 4 zvezdice, bazen, teraso, ki je nudila zajtrk ob bazenu, SPA center. V glavnem odlična izbira za naš postanek oz. počitek po celodnevni vožnji. 

---

Monako, Monte Carlo

Po krepkem zajtrku smo se odpravili na ogled Monaka. Naš cilj: slavni kazino Monte Carlo, ulice po katerih poteka dirka F1, hitri in občudovanja vredni prestižni avtomobili, trgovine vrhunskih modnih oblikovalcev oz. vso to obilje bogastva in leska, ki ga Monako predstavlja. Grimaldije smo pustili na miru. 
Po 6 urnem obhodu Monaka, pokritem z nebotičniki in stisnjenem med morjem in provansalskimi alpami, državi, ki ne pozna davka in kjer je cena kepice sladoleda (v resnici je le polovička te, ki jo poznamo mi) 2,5€, kjer je ledeni čaj 5€, kava 2,5€ in pica nekje 15-25 evrov, in jahta daljša od našega stanovanjskega bloka, polni "uau" efekta, odpravili v osrčje Provanse, na mirno podeželje, proti naši hiški, v vasico Methamis. Odkrito povedano, lepo je videti ves ta blišč, zvezdništvo, silikon Monaka, vendar pa to ni zame. 

Vaucluse, Methamis

Naša "hiška"

Provanso sestavlja 6 departmajev: Alpes-de-Haute-Provence, Alpes-Maritimes, Bouches du Rhome, Hautes Alpes, Vaucluse in Var ter obsega malo več kot 30.000 km2 površine, kar je nekje 2/3 Slovenije. 
Mi smo se odločili za osrčje Provanse, za departma Vaucluse, kjer najdemo tisto našo tipično predstavitev o Provansi: dišeča urejena polja sivke, vrveče tržnice, svetovno znana vina, brezčasne vasi, vodnjake, ki krasijo mesteca in predvsem zaradi moža, gorečega kolesarja,  mogočna gora Mont Ventox.
Fotografije naše hiške smo si ogledali na spletu, vendar kot je vsem dobro znano, nas fotografije ponavadi razočarajo. Ampak za to, kar nas je dočakalo, lahko samo rečemo: "Uau!" Bilo je kot iz pravljice, najlepše knjige o Provansi.  Naša hiška ni hiška, ampak prava bajturina z vso svojo provansalskostjo. 

---

Hiša ima 4 spalnice, 2 kopalnici, kuhinjo, dnevno sobo, jedilnico, ogromno teraso in je primerna za dve družini oz. 10 oseb in vsebuje vso opremo. V kuhinji se najde mašina za pašto, mikrovalovka, hladilnik z zamrzovalnikom, pečica, pomivalni stroj, posoda, ki jo rabi najzahtevnejši kuharski mojster, aparat za kavo. V kuhinji ni, da ni. Mi nismo prav ničesar pogrešali. Na lestvici od 1-5 si hiška zasluži oceno 6 plus. 
Okrog hiše so posajene oljke, figovci, celo lipa, tipične in za Provanso značilne ciprese, grmički sivke in provansalskih zelišč, ...
Seveda ima hiša tudi Wi-fi, televizor, knjižnico, družabne igre za otroke in odrasle v primeru slabega vremena in kar me je najbolj fasciniralo, okrog bazena je speljan zaščitni sistem za majhne otroke z alarmom. Torej, v primeru, da bi manjši otrok nenadzorovano in sam zašel v bližino bazena, bi se takoj vklopil alarm. 
V bližini hiše se nahaja sicer šolsko igrišče, vendar ga lahko popoldne, ko ni šole, koristijo tudi vaščani in turisti.

---

Lahko napišem, da sem redkokdaj zadovoljna s tistim, kar vidim na sliki v raznih ponudbah in kaj potem dobim. Ta hiša pa je presegla vsa naša pričakovanja. 
In kar je bilo najlepše - opazovati otroke kako uživajo v bazenu, medtem, ko si ti sproščeno obujal vtise, občutke videnega tistega dne ob kozarcu dobrega vina in hrane na terasi. 

---

Methamis je tipična provansalska majhna vasica. Center vasi je na hribu z majhn cerkvico. Hiške so kamnite, brezčasne, dremajoče ena ob drugi. Ob vznožju hriba, robu vasi so hiše malo večje, modernejše z bazenom in namenjene predvsem obiskovalcem oz. turistom. Vas obdajajo vinogradi, ki so urejeni kot iz škatlice, polja pšenice in nasadi češenj. Češnje. O, ja, te sladke rdeče grešnice, ki te mnogokrat premamijo, da otroke napelješ v robutanje. 
Vaščani so prijazni, nič kaj "francoski". Vsak torek, zvečer ob 18. uri priredijo druženje ob pici, na katerega so vabljeni tudi turisti. Pred vaško gostilnico pripelje kombi, ki je prava mala picerija. Vaščani, turisti se tako lahko družijo, kramljajo (če znaš francosko), igrajo boules (neke vrste balinanje) in se predvsem dobro zabavajo. Na pico se lahko čaka tudi po 2 do 3 ure. :))

Po tem, ko smo se dobro namestili, spoznali našo hiško smo se odpravili na večerjo v gostilnico La Malina v sosednjo malo večjo vas Malemort Du-Comtat. Za turista, ki ne zna francosko, zna biti obisk restavracije pravi pekel. Sploh, če si izbirčen pri hrani oz. imaš s sabo majhne otroke. Angleško namreč ni govoril prav noben Francoz, ki smo ga srečeli na našem 8 dnevnem potovanju. In tako je bilo seveda tudi v tej restavraciji. In če ne bi ven potegnila veliki slikovni francosko-slovenski slovar, s katerim si itak nismo vedeli kaj začeti, ne bi spoznali pri sosednji mizi prijaznih Nemcev, ki so z veseljem Slovencem priskočili na pomoč pri prevajanju jedilnika (njun sin namreč slučajno igra v Celju rokomet). Prav tako je njuna pomoč pri predlogih kaj si ogledati, kje tankati, na katero tržnico, trgovino iti, bila neprecenljiva. 

---

Sprva sem mislila, da se Francozi samo "delajo francoza", da razumejo vsaj angleški, vendar nočejo govoriti. No po par dneh smo obupali nad njimi, saj smo se enako razumeli, če smo jim odgovarjali in spraševali v prekmurščini. Bilo je pa zabavno. To pa. :))  Vrhunec vsega je bila sadna kupa s smetano in sladoledom, ki smo jo prisrčni gospodični, ki jo je moj mož klical kar "šeri", narisali na list papirja. Ja, tudi tako gre, če kretnje z rokami in pantomima niso dovolj. 

---

Gorski masiv Mont Ventoux 

Drugi dan našega bivanja v Provansi smo se na željo mojega moža, strastnega kolesarja, odpravili na strah vbujajočo goro Mont Ventoux. Z avtom seveda, čeprav jo baje lahko prehodimo v 5 urah.  Mont Ventoux pomeni vetrovna gora, zato se je za njen obisk potrebno malo topleje oblečti. Vrh gore je popolnoma pust, brez vsakršne vegetacije, saj jo stalno obkroža mistral in odnaša z nje vsako zelenje. 
Na poti do vrha srečaš trume kolesarjev, z željo premagati ta strah vzbujajoči vrh, ki je velikorat tudi del kolesarske dirke Tour de France. 
Brez nakupa spominskih kolesarskih dresov in domačih mesnin ni šlo.

---

Gordes - s kamnom tlakovano mestece

Za Gordes pravijo, da je ena najlepših franscoskih mestec. V središču mesteca je cerkev, obdajajo jo pa ozke, s kamnom tlakovane majhne ulice in zlatorumene hiše iz peščenjaka, ki so raztrešene po strmih kamnitih bregovih. V hišah najdemo privlačne galerije, butike, trgovinice s provansalskimi izdelki (marseilskimi mili, sivko, lončevino, …). Vsekakor je vasica vredna ogleda in postanka za sladoled in kavico. 

---

Sault - sivkina polja

Ko ti nekdo omeni Provanso, se pred tabo prikažejo polja dišeče sivke. Vsaj pri meni je bilo tako. Ja, tukaj sem bila lepo razočarana. Res je, da v Provansi raste sivka, vendar jo žal najdemo največ v mestecu Sault. Na poti iz mesteca Gordes v Sault je kakšnih 15-20 polj sivke. Nič več, na moje globoko razočaranje. Predstavljala sem si vijolična morja sivke in dobila vinograde in tu in tam kakšno polje sivke. Prava sivka oz. lavanda počasi izginja. Nadomestila jo je industrijska sivka oz. lavandin, ki sicer še močneje diši, doseže večjo rast in bujneše cvetove, vendar tudi lavandina ni zaslediti v morjih polj, čeprav smo Provanso obiskali v času, ko bi morala najbolj cveteti.  

Nabrala sem si šopek sivke in se razočarana vrnila v hiško v upanju, da se še kje najdejo med našim raziskovanjem sivkina polja. 

---

Velleron 

Majhno mestece, znano predvsem po vrveči tržnici, na kateri vsak dan od 18. ure naprej ponujajo lokalni kmetje svoje pridelke, izdelke domačinom in turistom. Na tržnici boste našli pester sortiman domačega, dišečega sadja in zelenjave, olivnega olja, domačih sokov, medu ipd. 

Cene sadja in zelenjave na tržnici so naprav cenam v trgovinah res nizke. 

---

V trgovskem centru boste za 1 kg domačega paradižnika (volovsko srce) odšteli nekje 8€, med tem, ko je na tržnici njegova cena nekje 3€. Tisti iz uvoza je v trgovini precej cenejši. 
1 kg francoskih kumar v trgovskem centru stane krepko čez 3€, uvožene nekaj čez 1€. Na tržnici boste pa za kilogram domačih kumar od samega kmeta odšteli 1€.

Na tržnico se splača s sabo vzeti kak cekar. Mi smo ga sicer v hiški imeli na razpolago, vendar nismo vedeli kaj si z njim začeti. No, na tržnici nam je postalo jasno, zakaj je tam. Sadje in zelenjava sta večinoma merjeni na košarice, ki jih kmetje zaračunajo ekstra. Nekje 0,5 -1€ na košaro. Sploh pri mehkem sadju, ki se rado mečka, je fajn, da vzamete košarico, če nimate cekarja, ker zaradi zrelosti sadja se zna zgoditi, da domov prinesete svežo marmelado. 
Predlagam, da poskusite domače melone, ki se topijo v ustih in so sladke kot med in seveda češnje. Češnje, te so poseben kaliber. V premeru imajo nekje 3 cm in ogromno temnordečega sladkega mesa. Mmmm …, ko se samo spomnim nanje. Mi jih sicer nismo kupovali, ker mo jih … pst… rabutali. In take so bile najslajše. ;)

3 kg domačih jagod na tržnici stane toliko kot ena majhna košarica v trgovskem centru: 3€.

Orange, Antično gledališče in mestni muzej

Za mestece Orange bi lahko napisala, da je mestece z izjemno bogato zgodovino. V središču mesta se namreč nahaja antično gledališče, ki velja za eno najbolje ohranjenih starih rimskih gledališč na svetu, zgrajeno pred več kot dva tisoč leti. 
Gledališče je bilo zgrajeno v času cesarja Avgusta. Njemu v čast so zraven gledališča postavili še tempelj in slavolok. 
Gledališče premore nekje 10.000 sedežev v polkrožnih vrstah. V času Cesarja so bile vrste razdeljene na 3 ravni, kjer je vsaka od njih bila namenjena različnemu sloju ljudi. Najnižje, na marmornih sedežih so sedeli senatorji in častni gostje, tretja vrsta je pa bila namenjena vitozom. 

Med tem, ko so v Cesarjevih časih v gledališču zabavali goste izključno moški (tudi ženske vloge so odigrali moški oblečeni v žensko), si danes lahko v njem ogledate  vse od opere, baleta, klasičnih in pop koncertov koncertov do raznih dramskih iger. Ob našem obisku so se ravno pripravljani na koncert.

Vstopnina: 9,50 € odrasli, 7,50€ otroci od 7-14 let, otroci do 7 let imajo prost vstop. 
Vstopnica velja tudi za ogled mestnega muzeja. 

V antičnem gledališču smo srečali skupino osnovnošolcev, katerim so učiteljice podajale znanje zgodovine gledališča. In način na katerega so jim jo predstavile,  me je popolnoma fasciniral. Tudi moja otroka, ki nista razumela niti besedice francosko, sta se poleg zabavala in smejala. 
Učiteljica je namreč učenca oblekla v Cesarja. Kakšen je bil Cesar? Imel je velike in močne prsi (zato mu "grobo" zatlači pod obleko vzglavnik), … Hihitanja in zabave je bilo ob tem za izvoz. Otroci se sploh niso zavedali, da se učijo. Poslušali so prav vsi (kot sem že napisala, vključno z mojima malima Prekmurcema). Potem sta dva "nastopajoča" dobila v roke list papirja in so skupaj odigrali "komedijo" Cesarja Avgusta. Takšen pristop do učenja, si pri nas lahko le želim. 

---

Iz časov cesarja Avgusta gremo h kosilu … 
V tipični francoski gostilnici z veliko teraso, pod senco, ki so jo metali kostanji (v prvi vrsti s pogledom na antično gledališče, v drug vrsti s pogledom na TV in svetovno prvenstvo v nogometu) in za mizami okrašenimi z rdečebelim karirastim vzorcem prtov, smo se zabavali ob pantomimi pri naročanju hrane in potem z užitkov pojedli pečenega piščanca s provansalskimi zelišči. Bilo je popolno, bilo je francosko. Merci! 

Cena menuja: 16,50€

Nugat s kandiranim sadjem

Zelena solata s hrenovim prelivom in z zelenjavnim parfejem v sredini

Pečen piščanec s provansalskimi zelišči

Avignon

Avignon je eno pomembnejših mest v zgodovini Francije, danes bolj znano po papeški palači (Palace du Palais) in nesmrtnem mostu Saint Benezet. 

Takoj, ko smo se iz parkirne hiše povzpeli po stopnicah na svetlo, smo prišli na ogromen tlakovan trg in pred nami se je vsej svoji veličastnosti bohotila ogromna papeška palača. Uau! Papeška palača? Okrog leta 1300, ko je katoliški cerkvi poveljeval francoski papež Klemen V., se je le-ta iz Rima preselil v rezidenco v Avignon. In od takrat naprej so si papeži in kardinali v nekaj letih na tem mestu ustvarili ogromno palačo, s katero so razkazovali moč in bogastvo cerkve. Kasneje so zaradi pritiskov naroda, sedež preselili nazaj v Rim, vendar je pri tem nastal zgodovinski "veliki razkol" papeštva. 
Veličastna papeška palača te od znotraj očara z bogatimi freskami in pisanimi poslikanimi stropovi. 

---

Most Saint Benezet je bil eden prvih mostov na reki  Roni. Prvotno je imel 22 lokov, vendar so se do danes zaradi vseh številnih poplav in drugih uničenj ohranili le še štirje oboki. Tako se njegova pot in nesmrtnost "konča" sredi velike reke Rone. 

Vstopnina za papeško palačo je 11,00€/odraslega, za otroke stare od 7-14 let je 9,00€, otroci do 7 let imajo prost vstop. Hoja po mostu se dodatno plača. 

Po ogledu palače se splača sprehoditi in ogledati tudi preostali del gromozanskega kompleksa, kjer najdete simpatične trgovinice s spominčki, "žajfnicami", kavarnice, … 
In če imate čas, se zapeljite še na drugo stran mesta, na glavni avignonski trg, ki je zbirališče uličnih igralcev, slikarjev, majhnih kavarnic in vsega francoskega. :))

Trgovinica z dišečimi marseilskimi mili

Fontaine-de-Vaucluse

V to mestece se odpravimo pogledat znamenit smaragdno zelen izvir, ki je znan po tem, da bruha ogromne količine vode iz brezna pečine. Baje v določenih obdobjih leta proizvaja kar 200.000 litrov vode na sekundo (ne ni napaka). Ker ni daleč vstran od nas, smo to vsekakor morali videti oz. doživeti. Po prihodu v vasico, nas pričakajo trume turistov, zasedena parkirišča (za parkiranje smo plačali 4€). Valjda, da bomo sami našli ta izvir, saj si predstavljamo, da mora le-ta zelo bučati. 


Po kratkem sprehodu kraja, polizanem sladoledu, ogledu restavracij kam bomo šli jest in par narejenih fotk ob vznožju tega izvira, iščemo pot do te pečine. Povprašamo redarja, ki nam pokaže stezico. Po nekaj 100 metrih hoje prispemo na cilj. Ha? Kaj? A to je to? O kakšnem bruhanju vode ni ne duha ne sluha. Tudi o smaragdno zeleni vodi ne. Ker želim na vsak slučaj videti to jamo, se povzpnem na skalo, da naredim vsaj fotko te jame. Khm … Vrnila sem se brez fotke, ker tako umazane vode, polne alg,  ne najdem v naši vaški gramoznici v vuči jami.  Jao. Razočarani in z dolgimi nosovi hodimo nazaj v mestece in poskušam otrokoma najti odgovore na njuna vprašanja o vsej tisti vodi, ki je ni. Zamoti ju edino slaščičarna, ki se nahaja v "turističnem centru", ki je prej mesto duhov in me je bilo strah, da me kdo napade, oropa. Kupimo par tipičnih francoskih slaščic in se odpravimo na kosilo v restavracijo z največ gostov. 

---

Tu mora biti dobro. Naročimo hrano, za katero niti približno ne vemo kaj je, ker se lastnika nista hotela niti potruditi kako drugače sporazumevati kot franosko. Slučajno ob sosednji mizi sedita Zagrebčanki, ki nama vesta samo povedati, da smo naročili školjke in goveji zrezek. To sem domnevala tudi sama. Ko sem dobila svojo porcijo testenin s školjakmi pred sebe, je bila zadeva zelooo obetujoča. Zgledala je odlično. Aha, dokler je nisem začela jesti. Od časa do časa sem dobila občutek, da imam na krožniku školjke prejšnjega gosta, ki je pojedel ven vso meso. In če sem slučajno našla meso v školjki, ga ni bilo več kot 2 mm. Brez pretiravanja. Peska pa za izvoz. Še dobro, da imam radodarnega moža, ki je z mano velikodušno podelil svoj del kosila. Da ne omenim čokoladnega moussa v otroškem meniju, ki je vseboval prav konkretno količino alkohola in je bil tako slab, da smo po prvi žlici opustili misel, da bi ga pojedli.
Cena menija: 18,60€ 

p.s.
Če res nimate viška časa, ta ogled komot izpustite. 

---

Meringue

Slaščice - veliko veselje otrok, dokler jih samo gledajo. Baje niti niso tako okusne kot izgledajo. :))

Carpentras 

Verjetno niste pričakovali, da bi fotografirala kaj drugega kot hrano? ;)

Tržnica v Carpentrasu je že ena tistih reči, ogledov, ki jo skoraj morate videti, če ste v Provansi. Za mene Sobočanko, ki ima vsak prvi ponedeljek v mesecu v središču mesta sejem, ni nekaj posebnega. Tržnica je v bistvu sejem, kjer se prodaja "svega i svačega". Od domačih sirov in mlečnih izdelkov, mesnin, sadja, zelenjave, knjig, takšne in drugačne ničvredne plastične robe, vrhunske keramične posode, oblačila s kitajske, bližnjega vzhoda, paele , dišavnic, ni da ni … 


Tržnica se nahaja v središču mesta, je res ogromna in obsega pol mesta. Za obisk tržnice morate računati, da boste parkirali konkretnih nekaj 100 metrov vstran. Poteka pa vsak petek od jutra do poldneva in je idealna za nakup francoskih spominkov, reči, ki jih želite ponesti domov. A naj napišem, da sem s tem namenom pripeljala s sabo tudi svoj ogromen kanga box (hladilno torbo), da se kakšni siri in druge francoske dobrote na poti do doma ne pokvarijo? Hehe. 

---

Verjetno niste pričakovali, da bi na tržnici fotografirala še kaj drugega kot hrano. :)

La Malina

Naše počitnikovanje v Provansi smo zaključili z večejo v vaški gostilnici La Malina. Tako kot smo začeli dopust. In kot se za zaključek okusa Francije spodobi, so ravno ta dan bili na meniju polži - Escargot. Itak, da smo si jih morali naročiti. Fajn zapečene, v omaki iz česna, peteršilja in olivnega olja. Čeprav bi človek, ko jih da v usta, pričakoval blaten okus, so bili presenetljivo dobri. Kaj dobri? Odlični so bili in so zelo hitro zmanjkali. Največ so jih zmazali otroci. 

p.s.

En nam je ušel. 

Še nekaj drobtinic, če se kdo odpravi v Provanso:

• Bencinske črpalke v Provansi so v privat lasti, zato so cene goriva od črpalke do črpalke in od kraja do kraja zelo različne. Najcenejše gorivo je na črpalkah večjih trgovskih centrov: Intermarchee ali Leclerca. Gorivo je celo cenejše kot pri nas. Zato, če se odpravite z avtom v Francijo preko Italije, se vam splača tankati v Sloveniji in potem takoj v Franciji, ker je gorivo v Italiji drago. 
  
• Kar me je presenetilo na poti do naše počitniške hiše je, da tako v Italiji kot v Franciji na periferiji ni novogradenj. Vse hiše, kmetije so starejše, z ogromnim posestvom in ena od druge oddaljene par sto metrov, če ne kilometrov. Sem se prav zamislila, kako bi vozičkala tam in klepetala z drugimi mamicami. Drugo so podeželska mesteca, kjer so hiše kamnite, strjene in kjer je dobro izkoriščen vsak centimeter prostora. Tudi tu ni bilo videti novogradenj ali kakšnih novodobnih, modernih hiš. 
• Na cestah je opaziti predvsem majhne avtomobile, ki hitro vijugajo po serpentinah in domačini znajo povedati, da je potrebno biti na njihovih cestah (sploh na podeželju, kjer so ceste ozke) previden, saj skoraj vsak teden kakšen avtomobil konča v jarku. Mislim, da bi lahko na prste ene roke naštela "velike" avte, ki sem jih srečala v starem delu Provanse. Tudi na avtocestah ji ni videti veliko. Mercedes in BMW sta kot bi iskal iglo v senu.
• Od plačilnih kartic boste najbolje prišli skoz z Viso ali Mastercardom. Maestro kartice žal ne jemljejo.  Tudi na avtocestah, sploh v izogib gužvam boste hitreje prišli skozi, če cestnino poravnate s kartico.
• Cestnine in gorivo nas je stalo nekje 500€. Cestnina po Italiji je znesla 57,80€. V Franciji, kjer je večino avtocest privatiziranih, je cestnina vsake toliko, ni sicer draga (1,5 - 4 evre), vendar se nabere. Mi smo se v Provansi večinoma vozili po stranskih poteh.
• Če gre kdo v Provanso zaradi morja polj sivke in sončnic, ga moram razočarati. Čeprav smo prevozili kilometre in kilometre po Provansi, vijoličnega morja ne boste videli. Taka lepa sivkina polja, do koder ti seže oko, obstajajo samo v filmih in na razglednicah. Ne vem, če sem videla 20 polj sivke in kakšne 4 sončnična. Res lepi, vijolični polji sivke (pa še to verjetno lavandina), sem videla le dve. Ja, res je! Imajo pa ogromno v nulo urejenih vinogradov. Do koder ti seže oko, sami vinogradi. In ogromno nasadov češenj. 
• Cene osnovnih živil v trgovskih centrih so podvojene, če ne nekatere potrojene. Da ne govorim o ceni plastenke vode. Cena kave (espresso) je od 2,5 evra navzgor. Cena sladoleda za en okus (ker kepic ne poznajo) je od 2,30 do 2,50 €. Cena pic se giblje od 8 - 15 evrov, ledeni čaj je 3-5 evrov.
• Od M. Sobote do Methamisa je 1.270 km, za kar smo potrebovali nekje 12 ur s postankom za kratko kosilo, dva postanka za natakanje goriva in wc in še kakšna dva res hitra postanka za pretegnitev nog. 
• Kako bi opisala Francoze? Vse kar se govori in piše o njih je res. :))

Še zaključek ...

Provansa je lepa in imeli smo se čudovito. Ampak veste kaj? Naša Slovenija je še lepša od Provanse. Evo, pa sem napisala. Ja, res je. In žal to vidimo mnogi šele takrat, ko se vrnemo kao "iz najlepšega dela Francije", mogoče za nekatere, ki niso dodobra spoznali Slovenije, tudi sveta. Provansa ni nič lepša od našega Goričkega,  Krasa, … Njihovi gradovi niso nič kaj  lepši, posebnejši od naših (Predjamski grad, Ljubljanski grad). Ko sem prišla v Mursko Soboto, sem na poti iz Rakičana do Lipovec videla več sončničnih polj kot v celi Provansi. Tudi polja sivke lahko vidimo pri nas na Krasu, v Prlekiji, da o goricah ne govorim. Prav tako o vrhunskih vinih, kraškem pršutu, kranjski klobasi, sirih,  … 

Razlika med Slovenijo in Provanso je, da ima slednja bogato zgodovino (res, nimamo amfiteatra iz dobe Rimljanov) in ki se tudi skozi športna tekmovanja  (Tour de France recimo ipd) že leta zelo dobro promovira. Pa mi? O razlikah v značaju, prioritetah ljudi pa mogoče kdaj drugič. ;)

Naj zaključim, tole naše potovanje … Razočarana sem predvsem nad lastnimi pričakovanjem, da bom videla ekstra barvito pokrajino z mnogimi polji sivke, tako kot je Provansa prikazana na vseh razglednicah, tako kot jo vidimo prikazano v filmih, tako kot jo je slikal Van Gogh. Ne, narava Provanse ni nič lepše obdarila kot našo Slovenijo. Ok, posadila ji je par cipres več, to pa je tudi vse. ;) 

p.s.
Od enega Američana, Afričana ali Azijca bi pričakovala, da ne ve kje je Slovenija. Da mi pa prvi Francoz , ki me vpraša od kod sem, ko mu odgovorim reče: "Aaaaa… Ja nekaj časa nazaj bil v Litvi!" in ko mu povem, da nismo nikoli bili del SZ, mi še poda v izgovor: "A, ja! Ex Češkoslovaška!", izgubim vso voljo mu še kaj razlagati. Itak, sem že vnaprej vedela, da nima pojma, da Slovenija sploh obstaja. 

Slovenija, Prekmurje, moja dežela!

Lipovska pšenica

Rakičanska sončnica

Pomurje - where everything grows; vir

Štajerska sivka, vir

Predjamski grad, vir

… do Goriških Brd, Lipice, Logarske doline, izvira Soče in drugi čudovitih delov Slovenije niti nisem prišla. 
Hrano, pa itak najdete na blogu. ;)