Šola za življenje v zameno za čokoladne testenine

Običajno začnem pisati objavo tako, da najprej napišem naslov, potem dodam fotografije in beseda zatem že nekako steče. Nikoli nisem bila dobra v spisih. Vsaj tako me je opomnila moja učiteljica v osnovni šoli. Kompleks, ki mi ga je dala šola za vse življenje. 

Danes pa začnem to objavo pisati z uvodnikom. Pogumno! Nimam naslova, nimam fotografij, imam besede. V glavi sem si sicer zavrtela že vsaj 20 različnih naslovov, pa noben ni dovolj dober za to, kar sem počela danes, kako sem bila sprejeta danes, česa vse sem se naučila danes.

​Učili so me otroci. Dobila in zapomnila sem si lekcijo, ki smo jo večina staršev v tej dobi hitenja, površnosti, zaposlenosti po cele dneve, opravičevanja svojih ravnanj, malce pozabili ali odrinili na stran. Pozabili smo na šolo za življenje. Saj se trudimo, se vsake toliko vprašamo, kako bi, če bi, pa bi… pa potem spet ne najdemo časa. 

Spoznala sem izjemne ljudi. Učitelje, ki bi si jih pred 30 leti lahko samo želela na svoji osnovni šoli, učence, ki so en bolj poseben od drugega. Tako srčnega sprejema otrok, prijaznosti, odkritih odgovorov, njihovih pridnih rok, pripravljenosti da delajo, pomagajo, ne samo meni, ampak tudi drug drugemu, da se spoštujejo, še nisem doživela. Res so posebni! Pa ne zato, ker smo jih kot družba označili, da potrebujejo posebne potrebe, ampak zato, ker so šola za življenje. Dali so mi šolo za življenje. Hodijo v šolo za življenje, pripravljajo se na življenje. 

Dragi otroci, hvala za vaš današnji srčen sprejem, hvala, da ste mi ponovno odprli oči in pokazali, kaj je šola za življenje in za kaj se je vredno potruditi in najti tisti čas. Hvala učiteljica Sanja, da ste mi poslali vašo prvo fotografijo ob kateri mi je zaigralo srce in sem vedela, da se moramo srečati. 

Tako se je začelo…
​

"Pozdravljeni!
Sem Sanja Kovačič, prof. def. in poučujem na OŠPP Cvetka Golarja Ljutomer. Z učenci 8. in 9. razreda smo redni bralci Vaše spletne strani, v zadnjem času pa tudi poskuševalci Vaših receptov. Želimo Vam sporočiti, da je vse ODLIČNO in na koncu ostanejo le prazni krožniki in polni želodčki. Ker tudi pri nas ne gre vedno vse naravnost, ampak velikokrat poševno in vijugasto, a vedno pogumno in srčno. Zato tudi Vam želimo še veliko pogumnih kuharskih podvigov in vse dobro!
​Sanja"

​

Sledile so zgornje fotografije jedi.

​Otroci v tej šoli kuhajo. Kuhajo? Ja, kuhajo! Vsak dan si pripravijo malico ali kosilo. Neverjetno, se vam ne zdi? 

Kako bi lahko kdo ostal ravnodušen ob tem sporočilu? Morala sem spoznati te otroke, te učitelje.
​

Ko sem danes prišla na obisk, so me peljali najprej na svoj vrt. Na poti do vrta, sem "srečala" list solate na travi. Očitno je pobegnil nekomu iz košare, po tem, ko je hitel s svežo glavo solate učilnico - kuhinjo. Uau! Sami obdelujejo vrt in jedo svojo zelenjavo! 

Tudi zeliščno gredo imajo. Pa ogromno njivo jagod, grmičke borovnic, malin, goji jagod. Čebulo, špinačo, rukolo… od navdušenja, sem verjetno pozabila zapreti usta. Po glavi mi je samo rojilo… zakaj nimajo tudi "neposebne" šole vrtov, kjer bi se otroci naučili še kaj za življenje? Da bi videli, kako se pridela zelenjava, da vedo kakšen okus ima domača zelenjava, da znajo ceniti hrano? Saj želim si lahko, ne? 

Takoj, ko sem vstopila v šolo, ni bilo otroka, ki me ne bi pozdravil. In me vprašal, če mi lahko pomaga nesti stvari. Težko torbo sem imela. Zelo težko.  Bolelo me je, ko sem gledala, kako težko nese dete mojo torbo, bolelo me je, ko sem videla s kakšnim veseljem mi pomaga. 

Vedela sem, da bo danes prav poseben dan. In bil je! Sleherno minuto, sekundo sem vpijala, znatiželjnost, radovednost, srčnost, navdušenost teh otrok. Nad vsem. 

Delali smo testenine. V bistvu so oni vse naredili. Jaz sem samo govorila. :)) Tudi pospravili so. In pomili posodo. Vse sproti. A je bilo potrebno vprašati, kdo bo pomil posodo? Ne. Še zdaj ne morem verjeti, da se niso niti prepirali, kaj šele sprli, kdo bo pomil posodo. Čudni so ti otroci. Pa še veseli so bili. Srečni. Ne, ne morem verjeti. Tega nisem vajena. Dve uri sem preživela z njimi in so mi dali tako šolo, ki ti je ne da nobena fakulteta.

​Evo, vem, kaj bo naslov članka: Šola za življenje! Ker so mi jo dali v zameno za čokoladne testenine z jagodami.

" Z ne veliko sladkorja!", so me opozorili! "Ker smo zdrava šola!" 

Ko so me na koncu intervjuvali, postavljali vprašanja, ki so jih mimogrede sami zbrali, sestavili, sem bila nad vprašanji tako presenečena, da sem skoraj obnemela. Iskrena, praktična, življenska vprašanja. Kakopak! Ja, boljša so bila od marsikaterega mojega intervjuja v raznih časnikih. 
​
Eno je bilo: Kaj počnem v prostem času?
”Šit!” sem pomislila. "A ga imam?", se mi je zvrtelo v glavi. Res, kaj počnem v prostem času? Lahko bi bila več z otrokoma. Hvala za vprašanje!

In evo… Ker vedo, da imam svoj vrtiček in ne želijo, da se umažem, so mi izdelali vrtičkarski predpasnik. A ni kul!? Obljubila sem, da ga bom nosila. Evo, me! :)

​Hvala vam otroci! V čast mi bo, če me še kdaj povabite. Res ste nekaj posebnega!

p.s.
Fotografije otrok so objavljene s predhodnim pisnim dovoljenjem staršev otrok in vodstvom šole.