Po anketi, ki sem jo izvedla na mojem Instgramu, je več kot 80% ljudi bilo prepričanih, da riž raste samo v Aziji oz. ni imelo pojma, da eden najboljših rižev na svetu raste v Italiji - čisto blizo nas. Najboljši? Zame ja. Zakaj? Da vam lahko podam čim natančnejše odgovore, dokaze z videi in fotkami, sem prosila Riso Scotti, če me lahko zapeljejo skozi njihova riževa polja in tovarno. Ker vas razumem! Dokler ne vidimo, ne verjamemo, a ne? Jaz sem enaka. Sem se želela na lastne oči prepričat, zakaj Japonci za svoj suši naročajo riž pri Riso Scottiju? 

Riso Scotti pomeni potovanje skozi trajnost, kjer povezuje riž ljudi, njihove zgodbe in strast do razvoja. 
Narava, inovacije in napredek so tisto, kar opisuje svet Leonardo Da Vincija, ki je živel v teh krajih (Pavia, Lombardija), kjer danes Riso Scotti prideluje riž. In te besede so še danes navdih podjetju Riso Scotti. 

"Cogli la gramigna perchè le bon'erbe crescino" ​- Skrbi za svoj vrt, pa bo raslo 
(Leonardo Da Vinci)

Evo, več pa spodaj v objavi in v spodnjem videu. 

Običajno začnem pisati objavo tako, da najprej napišem naslov, potem dodam fotografije in beseda zatem že nekako steče. Nikoli nisem bila dobra v spisih. Vsaj tako me je opomnila moja učiteljica v osnovni šoli. Kompleks, ki mi ga je dala šola za vse življenje. 

Danes pa začnem to objavo pisati z uvodnikom. Pogumno! Nimam naslova, nimam fotografij, imam besede. V glavi sem si sicer zavrtela že vsaj 20 različnih naslovov, pa noben ni dovolj dober za to, kar sem počela danes, kako sem bila sprejeta danes, česa vse sem se naučila danes.

​Učili so me otroci. Dobila in zapomnila sem si lekcijo, ki smo jo večina staršev v tej dobi hitenja, površnosti, zaposlenosti po cele dneve, opravičevanja svojih ravnanj, malce pozabili ali odrinili na stran. Pozabili smo na šolo za življenje. Saj se trudimo, se vsake toliko vprašamo, kako bi, če bi, pa bi… pa potem spet ne najdemo časa. 

Spoznala sem izjemne ljudi. Učitelje, ki bi si jih pred 30 leti lahko samo želela na svoji osnovni šoli, učence, ki so en bolj poseben od drugega. Tako srčnega sprejema otrok, prijaznosti, odkritih odgovorov, njihovih pridnih rok, pripravljenosti da delajo, pomagajo, ne samo meni, ampak tudi drug drugemu, da se spoštujejo, še nisem doživela. Res so posebni! Pa ne zato, ker smo jih kot družba označili, da potrebujejo posebne potrebe, ampak zato, ker so šola za življenje. Dali so mi šolo za življenje. Hodijo v šolo za življenje, pripravljajo se na življenje. 

Dragi otroci, hvala za vaš današnji srčen sprejem, hvala, da ste mi ponovno odprli oči in pokazali, kaj je šola za življenje in za kaj se je vredno potruditi in najti tisti čas. Hvala učiteljica Sanja, da ste mi poslali vašo prvo fotografijo ob kateri mi je zaigralo srce in sem vedela, da se moramo srečati. 

Lidlova Lojtr'ca domačih je projekt, s katerim Lidl Slovenija sodeluje z domačimi dobavitelji oz. vsemi tistimi, ki ustvarjajo na osnovi družinskih tradicij ali preprosto iz ljubezni do sestavin, dela. Lidl Slovenija tako malim lokalnim podjetnikom omogoča, da svoje butične izdelke predstavijo kupcem po celi Sloveniji.

V tretjo sezono Lojtr'ce domačih so v komisijo poleg Mire Šemić, Neli Selan (BIC) povabili tudi mene. Vsaka s svojim pogledom, znanjem, izkušnjami smo okušale, vonjale in si ogledovale vso izvirnost izdelkov in pomagale izbirati tiste izdelke, ki nas bodo v trgovinah Lidl Slovenija pričakali naslednje leto spomladi. 

In moram vsekakor takoj na začetku napisati, da sem bila prijetno presenečena nad letošnjimi izdelki. Nad okusom, izgledom, nad skrbno izdelanim dizajnom in tem, kako dovršeni so bili nekateri produkti. Uau!

Ok, kako naj začnem, da ne boste vzeli objavo kot ceneno reklamo, da pišem tole zato, ker mi je nekdo plačal. 
​
Ja, že drugo leto zapored sem ambasador za Kenwood, natančneje za njihovo znamko kuhinjskih aparatov, chefov, robotov. Kako postaneš ambasador? Tako, da verjameš v tisti izdelek katerega ambasador si, mu zaupaš. In jaz res verjamem v Kenwood, ker me še ni razočaral. In zato to zame ni zgolj reklama, ampak povest o dobrem aparatu, zgodba pisana na podlagi lastnih izkušenj.

Kenwood znamko kuhinjskih robotov uporabljam že približno 15 let. Mogoče celo več. Moj prvi kuhinjski robot je bil Prospero. Se točno več ne spomnim ali je imel 600 ali 800 watov. Spoznala sem ga v Dubaju, pri moji sestri. To je bila ljubezen na prvi pogled. Uau! Ne, takrat še nisem znala kuhati. :)) Sem pa videla, s kakšno lahkoto je Kenwood služil moji sestri in kaj vse je počel. Če ne znaš kuhati, se ti takrat zdi, da aparat naredi pol stvari namesto tebe. No, vsaj jaz sem mislila, da bo mašina kuhala namesto mene, jaz bom pa požela pohvale. :))

Za vse tiste, ki ste morebiti spregledali akcijo in še ne veste, kaj je Zlata ponev Pomurja in Zlata ponev Štajerske, naj povem, da ste bralci časnikov Vestnik in Večer imeli možnost glasovati za naj gostilno v Pomurju in na Štajerskem. O glasovanju je tekla pobuda tudi na kanalih 220 stopinj poševno, za svojo najljubšo gostilno pa ste lahko glasovali tudi prek spleta. 

Vaše glasove je spremljala strokovna komisija, ki je vodil prof. dr. Janez Bogataj.

In kaj ste/smo izglasovali? 

Katera je najboljša gostilna v Prekmurju in katera na Štajerskem? 

A poznate Bauli? To je tista tovarna, ki vsako leto pred Božičem založi naše trgovine z roza ali zlatimi škatlami, iz katerih dišita Panettone ali Pandoro, naravno vzhajana kolača z rozinami in pomarančno lupinico. No, ta dva sta vsaj pri nas najbolj poznana. Potem so pa tukaj še razni rogljički - Croissants in rolada Girella (novost na našem trgu) s kakavovo kremo.

Povabili so me na izlet v Verono, v tovarno Bauli, da pobližje spoznam njihove izdelke. Imela sem priložnost si ogledati samo srce tovarne, proizvodnjo in poskusiti njihove sveže pečene rogljičke direkt s tekočega traku. Kako tam to diši! In ko Panettone kolači prihajajo en za drugim po tekočem traku, se počakajo po 10 v vrsto, te ima, da bi jim malo pomešal štrene. :)))

Pa gremo po vrsti.
​

Z Juretom, ki piše blog Ljubki nesmisel sva želela preveriti, kako prideš na dopustu (recimo na Hrvaškem) boljše skozi. Če plačuješ s kartico ali gotovino. Določila sva pravila igre: mi plačujemo samo z gotovino, Jure ima na razpolago kartici Maestro in Mastercard. Kupiti moramo sladoled, hrano, plačati cestnino, natankati avto in na koncu vseeno preživeti počitnice neprecenljivo. 

​Odpravili smo se v Umag.

Tako se je vse skupaj začelo...
​

Če ste med tistimi, ki uživajo v planinah, v svežem, čistem zraku, na norih pohodniških ali kolesarskih poteh, potem so Dolomiti definitivno vaša sanjska destinacija. 

Lepo je. Čudovito je. Mojemu možu, zapriseženemu kolesarju, so se ves čas svetile oči: "glej to, glej tisto, glej zdaj, glej kakšno kolo ima ta, glej tega..." Meni pa vse isto in po treh dneh sem se že naveličala te gorske lepote. Kje je hrana, morje? Saj se mi je revež zasmilil, ker ni imel pecikla s sabo. 
​
Zakaj sva šla v Dolomite? Ker sem šla obiskat tovarno napolitank Loacker. In če sva že tam, sem rekla, mi lahko pokaže kraj, kjer se je pred leti razbil oz. cesto, ki mi je skoraj vzela moža. Hvala bogu in dobri čeladi. 

No, in ker je ravno v pravem času prišel v moje roke še novi telefon, Huawei P20Pro, sem rekla, da je to še ena priložnost več, da ga testiram. Telefon, ne moža :)) Potem sva pa še ugotovila, da praznujeva 17. obletnico od kar sva postala fant in punca. 

Udeležila sem se dogodka Foodcards form Slovenia, to je mednarodenega srečanja kulinaričnih blogerjev. Kaj smo na srečanju počeli? Ker fotografija pove več kot tisoč besed, sem za naslovno fotko izbrala tega široko nasmejanega mladeniča, mladega chefa Tomaža Bratovža, ki odraža: srečo v izbranem poklicu, veselje v pripravi  vrhunske kulinarike, sklepanje prijateljstev, ki ne pozna meja, gostoljubnost in izbrane sestavine, ki so osnova  dobro pripravljene hrane. In ne glede na pisano druščino zbranih blogerjev iz Srbije, Hrvaške, Avstrije, Italije in Slovenije - vsi smo govorili isti jezik: uživanje ob dobri hrani in vinu.

Kulinarično razglednico smo začeli pisati v Prekmurju, v Gostilni Rajh, jo zadimili v Šunkarni Kodila, pošpricali s paradižnikom Lušt, na njej pustili sladko sled izbranih pralin čokoladnice Passero, niti slučajno nista manjkala Bograč in Prekmurska gibanica, pa zelena, štajersko prekmurska naveza ujeta v steklenički bučnega olja Kocbek, perfektno zgrilan piščanec Perutnine Ptuj in Žemljica s pujsom in šmorn v Gostilni Maribor. Razglednico smo kar fajn zmočili z vini Puklavec Family Wines, penino Pullus, svoj pečat pa je pustila tudi najstarejša trta na svetu. Zaključek smo začeli pisati na ljubljanski tržnici in se na koncu podpisali  v restavraciji JB. Konkretno! 

Po štirih dnevih je sicer razlednica prišla domov s 3 kilogrami več, na prvi pogled zmečkana, ampak po drugi strani polna čudovitih kontrastnih barv, kot je obraz Marie-Therese na sliki Le Reve Pabla Picassa. 
​

​Poklicali so me, če bi preverila, če lahko novi Citroën C3 AIRCROSS zadovolji #vse plati mojega življenja. Če bi ga zapeljala na test. A, jaz? O, madona. Kaj pa vem jaz o avtih? Ja, jaz sem ena tistih "žensk", kot pravijo moški, ki izbere avto, če ji je všeč "farba". Ok, moj avto mora imeti še velik prtljažnik, da lahko vanj zbašem vso opremo (beri: lesene deske, piskre, hrano, reflektorje...), ko grem kam fotografirat hrano, plac na zadnji sedežih, da lahko normalno sedita otroka in tudi naš kuža, ki mimogrede ni majhen in gre vedno z nami vsepovsod na izlet. 

No, barva avta mi je bila všeč že na prvi pogled, zaobljena oblika itak, zdaj je bilo treba samo še preveriti, če je prtljažnik dovolj velik za vse naše norčave izlete. Zbasali smo se v avto in odpeljali najprej na piknik v naravi (ja, piknik na snegu smo imeli, z odejo, vročo čokolado, sankami, ...) nato pa še na izlet po prekmurski ravnici. Greste z nami, da boste videli, kako se je odrezal novi SUV C3 Aircross?

p.s.

Glede na vremenske razmere si nisem upala našega Googla (psa, tako mu je ime) vzeti zraven, da ne bi preveč poštempljali avta. :)) 

​Šla sva. Na Zlati grič iskat romantiko in zlato. In ja, našla sva ju. Do koder nama je pogled segel so se v zlati barvi kopali še zadnji zlati listi vinske trte, grozdje, ki je lovilo še zadnje sončne žarke za ledeno trgatev. Sonca sicer prvi dan najinega obiska nisva doživela, ker ga je zakrila megla, sva se pa ne glede na to naužila vse lepote, ki ga nudi ta pokrajina. Škalce v Slovenskih goricah. 

Prejšnji teden sem se kot velik ljubitelj kulinarike udeležila kosila, ki ga je v svoji Delavnici skupaj s 24Kitchen pripravil Primož Dolničar. Na dogodku so premierno predstavili oddajo "Nova balkanska kuhinja z Bozhano", ki se je na kanalu 24Kitchen pričela s 17. novembrom. 
​

Čokoladnica Zotter se nahaja tik za avstijsko-slovensko mejo. Iz Murske Sobote rabimo do nje 1 uro, iz Ljubljane torej slabe 3 ure. 

Obisk čokoladnice je nujen za vse čokoholike, saj se čokolade lahko najeste do slabosti. Meni se je to še vsakokrat zgodilo. :)) Pri Zotterju izdelujejo več kot 400 različnih izdelkov iz čokolade, kakšnih 100-200 jih je v čokoladnici za poskusiti, imate pa milijon možnosti, da si "zamešate" čokolado po svojem okusu.

Mi smo se imeli noro! Na trenutke se mi je zazdelo, da so otroci izgubili glavo od vse tiste čokolade, ki teče in smo letali kot zmešana lisica v polnem kokošnjaku. Aaaaaa... 

Po obisku čokoladnice smo nameravali obiskati še živalski vrt domačih živali in igrala, vendar nas je že na začetku obiska posestvi pregnal dež. Jah nič! Še vsaj enkrat bomo morali iti na obisk, da dokončamo ta zapis. :))

Jej! Končno so počitnice tu! Od moje šole oz. počitnic je preteklo sicer že kar nekaj časa, se jih pa vseeno enako razveselim (če ne še bolj) kot moja otroka. Možgane na off! Sonce, voda, zrak, svoboda! Ali kako je to že šlo? Skratka, počitnice brez obveznosti! Brez kampov, brez delavnic, brez treningov, brez vseh obveznosti otrok. No, posodo bosta morala še vseeno zlagati iz stroja in odnašati smeti, če bosta želela zaslužiti evro za sladoled. 

En čisti dolgčas sta prinesla tudi v spričevalih. Monotonija! Delovna in pridna sta bila celo leto. Pa sem rekla, gremo se nadihat svežega zraka, gremo se zabavat, gremo raziskovat, gremo preklopit za zabavo! 

In smo šli. V Terme Zreče, v terme obdane z naravo. Mož, strasten kolesar, je bil srečen, ker okolica nudi x različnih kolesarskih poti, otroka sta bila vesela bazenov s toboganom in adrenalina, ki ga nudi Rogla, jaz sem se pa razvajala na masaži in v dobri hrani tradicionalnih okusov. Vsak je našel nekaj zase. 

Odpravila sem se na izlet na Bled. S teto. Da užijeva lepote narave, da se podruživa po dolgem času in začutiva adrenalin, ki ga nudi Bled.

Za Bled lahko napišem, da je en najbolj fotogeničnih krajev v Sloveniji. Če ne konkurira kar v svetovnem vrhu. Ja, čudovit je. Kljub temu, da je precej tujih turistov, Bled s svojim otočkom še naprej ohranja svojo privlačnost, čar in te kar mami, da bi pritiskal na sprožilec z nešteto raznih kotov.

Se kar ne moreš odločiti, v katerem siju je otoček najlepši. Ob sončnem vzhodu, ko ga opazuješ z Ojstrice, opoldne, ko si privoščiš kosilo in kremšnito s katerih od teras ob jezeru, popoldne, ko ga opazuješ z vrha adrenalinskega parka, ali zvečer, ko se vsedeš na balkon svoje hotelske sobe in opazuješ, kako počasi pada mrak, kako se ritem okrog jezera  umirja in kako otoček in grad zažarita v soju kraljevih luči - modre in zlate. 

Tik za slovensko mejo, na Hrvaškem, se nahajajo LifeClass Terme Sveti Martin. Približno 25 minut iz M. Sobote. Čudno. Tako blizu, pa še nikoli nisem bila tam. Čas je bil, da jih obiščem. 

Narava, okolje je podobno našemu Goričkemu. Rahlo hribovito okolje, gorice, domača hrana, vino, ob cesti med goricami zorijo gozdne jagode. Sprehod me je spomnil na moje otroštvo preživeto med vinogradi oz. bolje rečeno preživeto med grmovjem v iskanju jagod, robid ipd. Idiličen, miren kraj, terme objete z naravo.

Kaj mi je bilo v LifeClass Terme Sveti Martin pa najbolj všeč, ali če lahko kar rečem, kaj me je fasciniralo, ker me je res (pa me redkokdaj kaj v hotelih), je njihov pogled na lokalno domačo hrano in način s katerim lokalno hrano približajo gostu, kako živijo v simbiozi z loklanimi pridelovalci. Bravo!

S čim vse razpolaga hotel, kakšne aktivnosti, programe lahko doživite ob obisku ne bom pisala, ker si to lahko preberete na spletni strani LifeClass Terme Sveti Martin. Na moje (še eno) veliko presenečenje imajo spletno stran napisano celo v slovenščini. Hudo! No nekaj malega pa lahko preberete pri mojih fotografijah. 

Kaj bi še poudarila? Zelo okusna hrana, prijazno in ustrežljivo osebje, čudovite sobe, eno izmed petih golf igrišč v Evropi, ki ima ogrevane greene (torej lahko igrate golf tudi pozimi), zelo čisti bazeni (v bistvu je cel hotel zelo čist), prijeten welness center z novim IQure centrom, diskreten način podajanja zdravega načina življenja (razni reki te povsod spominjajo na tisto, kar smo pozabili) in nenazadje njihov način promocije lokalnih dobrot, znamenitosti in dogajanja v okolju. Pa cene so normalne za naše denarnice! 

Nekaj malega o Barceloni lahko preberete že v našem članku: Čarobnost okusov kuhinje El Celler de can Roca, ko sva z možem uresničila dolgoletne želje in se končno odpravila na poročno potovanje in obiskala takrat najboljšo restavracijo na svetu. 

Sin je strasten navijač Barce. Po moje ve vse rezultate tekem na pamet, za vsa prvenstva, pokalne tekme, kdo je dal gol in kakšen je bil gol. In ker je v šoli res odličen učenec, sva mu z možem že lansko leto obljubila obisk tekme. Tik preden smo rezervirali pot, se je njegov idol Messi resno poškodoval. Ker ni igral, bi bil jesenski obisk Barcelone popoln nesmisel. :))) In tukaj je moje dete, srečno, po moje najbolj na svetu. "Mama, veš, kako mi je srček delal!"

Ker sem tik pred odhodom dobila nov telefon Huawei P10 ali #Perfect10 kot ga promovirajo, sem rekla, ok, dajmo se odpravit na dopust brez fotoaparata, pa da  vidimo, kaj telefon zmore. Sicer ste že od prej verjetno zasledili, da so vse fotografje na mojem blogu posnete izključno z iPhonom, no od te objave naprej bodo pa vse fotke narejene s Huawei P10. Telefon me je prepričal s kamero. Če sem natančna, z dvojno Leicino lečo, katere zmogljivosti in rezultati fotografije so res dobri. Aparat dela noro dobre fotke. 

Ker sem želela pri objavi tega članka pokazati dejanske zmožnosti Leica kamere telefona P10, so vse fotografije objavljene v tem članku takšne, kot so nastale ob prvem kliku. Popolnoma neobdelane, brez uporabe filtrov oz. kakršnih koli sprememb. Naj samo omenim, da je večino dopusta "scalo", bilo oblačno, en trenutek smo imeli celo močno svetlobo - fotke so narejene vremenu primerno. Ene so nastale v dežju, druge na soncu, tretje v popolni temi, v mračni cerkvi, v temi z močnimi reflektorji, med vožnjo z avtom ...v glavnem ni bilo idealnejšega trenutka za testiranje novega telefona.

Restavracija Strelec, katere kuhinjo vodi chef Igor Jagodic, se nahaja v samem Ljubljanskem gradu, natančneje v stolpu nekdanjih strelcev. Zame osebno noro dober kraj za restavracijo, z zares čudovitim razgledom na Ljubljano. Sploh ponoči, ko se pod tabo svetlika na tisoče luči. 

Rekli smo, da gremo v Zagreb pogledat, kako je okrašen. Na televiziji so ga predstavili kot nekaj veličastnega. Hm! Nikakor se ne moremo strinjati.

In običajno v mestu, ki ga obiščemo, zavijemo tudi v kakšno dobro restavracijo. Obiskali smo Dubravkin Put, restavracijo, ki trenutno velja za drugo najboljšo restavracijo na Hrvaškem (prvo mesto zaseda Pelegrini v Šibeniku), ki jo vodi Kanadčanka, rojena in odrasla v Švici, chefinja Priska Thuring. 

Restavracija se nahaja par minut hoje iz samega centra mesta, v objemu parka Tuškanac. Koncept Priskine kuhinje v Dubravkinem putu je mediteranski. 

Lidlova JOGURTeka je skupen projekt podjetij Lidl Slovenija in Mlekarne Celeia, katera s pomočjo kupcev oz. potrošnikov soustvarjajo edinstven jogurt. 

Potrošniki so tako konec meseca aprila preko posebne Lidlove aplikacije imeli možnost, ustvariti jogurt po svojem navdihu.

In kakšen okus jogurta imamo Slovenci najrajši?

Street food že zdavnaj ni več samo to, kar ga označuje v imenu in za kar je dolgo veljal, torej ulična hrana, postrežena na hitro in ponavadi z nekvalitetnimi sestavinami v smislu fast fooda. O, ne! Street food je vsaj pri nas s prihodom Odprte Kuhne v Ljubljani postal pravo doživetje okusov s katerimi lahko potujemo po različnih slovenskih regijah, kuhinjah različnih držav.

Street food postaja sinonim kulinaričnega dogodka, ponekod tudi festivala, primer ko se združita dobra, kvalitetna hrana in družba, ki ob prijetnem vzdušju uživa v kulinaričnih mojstrovinah najboljših kuharskih chefov pred čudovito mestno kuliso. 

Tukaj so trije street food dogodki, ki sva se jih z možem udeležila v tem mesecu: Odprta kuhna v Ljubljani, Sočna vilica v Murski Soboti in Street Food Market Graz v Gradcu.

Glede na okuse lanskega degustacijskega menija Gostilne Tonček, sem se letos prav razveselila Lidijinega vabila na teden restavracij.

In tako kot lansko leto, sem bila tudi letos presenečena nad tehnikami, kombinacijami in okusi slehernega krožnika, ki sta si ga zamislila Chef kuhinje Tonček in njegova Lidija. Zelo, zelo okusno, slastno in predvsem pomladno. Končno! Zaželela sem si repete.

Sladice ima čez Lidija, Tončkova žena. In niti Lidija, niti Tonček nista po izobrazbi kuharja, pa vendar prekašata s svojimi krožniki, idejami marsikatero bolj znano restavracijo.

Cena degustacijskega menija v Tednu restavracij 2016 znaša 16,00 €. 

V pomladnem tednu restavracij 2016 smo kot prvo restavracijo obiskali Galerijo okusov, kjer kuhinjo vodi Chef Borut Jovan, "svobodomiselni Chef, ki kulinariko rad ustvarja in oblikovalec, ki kreacije rad pospravlja", kot pravijo v Galeriji.  

Galerija okusov stremi k domačim okusom za vsakogar, uporabi lokalnih in sezonskih sestavin in k skrbi za prijetno vzdušje, fuzijo okusov.

Okusi so res bili domači, sestavine sezonske, hrana fantastična, res okusna, tudi vzdušje je bilo prijetno. Pogrešala sem pa tisto drznost drugačne kulinarike, kot jo navajajo na svoji strani. 

Sine se je odločil, da gre z mano v Ljubljano po opravkih, pa sva rekla, da si greva še ogledat lučke in jest v restavracijo, o kateri je zadnje čase toliko govora ter po FB lepi same slastične jedi, to je Kralj žara. Pri nas doma namreč obožujemo žar. Vsi po vrsti, od najmanjšega do največjega. 

Kralj žara je restavracija za vse ljubitelje peke na žaru, steakov, slastnih burgerjev, kjer se meso ne skriva v žemljici, ampak se baha s svojim bogatim okusom po dimu, ponosno rine iz sendviča in te gleda naravnost v oči, med tem ko ti usta zaliva val sline. 

"Mama, kaj že lahko jeva? Ali boš še dolgo slikala?"